Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi, medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, saj je ravno uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto večih, obdolžencu v korist.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po petem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da v mejah preizkusne dobe povrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 9.730,41 EUR. Obdolžencu je na podlagi 74. člena in drugega odstavka 75. člena KZ-1 odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist na način, da mu je naložilo plačilo v višini 9.730,41 EUR, in sicer v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovano družbo B. in banko C. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja tudi v delu, ki ga je sodišče prve stopnje izpustilo iz očitka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje; - obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili obdolženčevi zagovorniki in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

5. Kršitev kazenskega zakona okrožna državna tožilka uveljavlja zgolj uvodoma, saj v nadaljevanju navedene kršitve ne obrazloži, niti ne navede, konkretno katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj sodišče prve stopnje storilo. Slednje pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njenih preostalih pritožbenih navedb. Da bi bila podana tovrstna kršitev, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni bilo ugotovljeno.

6. Okrožna državna tožilka meni, da je sodišče prve stopnje netočno povzelo očitek iz obtožbe v delu, ki se nanaša na nakazila paketnega distributerja D. družbi E., pri čemer povzema razloge izpodbijane sodbe iz točk 67-70 in poudarja, da ta denarna sredstva obdolženec ni vrnil družbi B. niti deloma, ampak je z njimi neupravičeno razpolagal, in sicer jih je prenakazal na svoja transakcijska računa, s tem pa si jih je protipravno prilastil. Pri tem meni še, da je sodišče prve stopnje očitno prezrlo, da v obravnavani zadevi ne gre za individualno določene stvari, ampak za denar, ki je generična stvar.

7. V povzetem ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je modificiran obtožni akt ustrezno in pravilno interpretiralo, ter ob uporabi načela in dubio pro reo dejanje glede nakazil D. utemeljeno izpustilo iz krivdoreka. Bistvo spremenjenega očitka je namreč, da je obdolženec z denarnimi sredstvi neupravičeno razpolagal, in sicer jih je prenakazal na svoja transakcijska računa, s tem pa si jih je protipravno prilastil. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno razlogovalo, da bi si naj ta denarna sredstva obdolženec prilastil kot fizična oseba s prenosom na svoja transakcijska računa, kar pa ni bilo z gotovostjo ugotovljeno. Ravno nasprotno, iz prometa obdolženčevih transakcijskih računov in transakcijskega računa družbe E. je razvidno, da je ta družba prejemala denarna sredstva tudi iz drugih virov in ne zgolj s strani D., ter da si je obdolženec iz računa družbe E. na svoja transakcijska računa prenakazal manj kot polovico zneska, ki je bil predmet obtožbe, prav tako pa je določene zneske iz očitka obtožbe prejel kasneje, kot je bilo izvedeno njegovo zadnje nakazilo na svoj transakcijski račun. Vse navedeno pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustvarja dvom, da si je obdolženec na svoja transakcijska računa prenakazal ravno denarna sredstva, ki jih je D. zmotno nakazala družbi E., zato je tudi pritožbeno polemiziranje o generičnosti denarja neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je obdolženec po prejetih nakazilih iz računa vršil razna plačila, pa je ponovno opozoriti na predmet očitka, ki se ne nanaša na obdolženčeva raznovrstna plačila iz transakcijskega računa, temveč na prenakazila denarnih sredstev iz družbe E. na svoja lastna transakcijska računa, kar pa tekom postopka, kot že pojasnjeno, ni bilo potrjeno. Tako se kot povsem neutemeljeno izkaže še pritožbeno polemiziranje o plačilih, ki so predmet obtožbe, kakor tudi pojasnjevanje samih očitkov, s čimer poskuša okrožna državna tožilka prepričati, da si je obdolženec, po prodaji spletne trgovine F. oškodovani družbi, vedoma prilaščal sredstva iz naslova prodaje blaga oškodovane družbe poljskim kupcem.

8. Pravilnih razlogov izpodbijane sodbe okrožna državna tožilka ne more omajati niti s posplošeno trditvijo o nestrinjanju z zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je podalo v točki 70 obrazložitve izpodbijane sodbe. V prvi vrsti že zato, ker odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi,1 medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Glede na pojasnjeno, okrožna državna tožilka prav tako ne more biti uspešna z obširnim navajanjem in povzemanjem sodne prakse, ki v obravnavani zadevi niti ni relevantna, saj se sodišča v omenjenih judikatih niso ukvarjala z vprašanjem, ki ga slednja problematizira.

K pritožbi zagovornikov:

9. Zagovorniki z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje G. G., ki je bil aktivno vključen v prenos spletne trgovine in bi lahko povedal o podrobnostih tega prenosa, uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ni jim mogoče pritrditi. Naveden dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo ne samo z utemeljitvijo, da le-ta ni bil zadostno substanciran, kot to poskušajo prikazati zagovorniki, temveč tudi na podlagi nepotrebnosti njegove izvedbe. Kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 76 obrazložitve izpodbijane sodbe, v obravnavani zadevi niti ni bilo bistveno, katera opravila bi morala biti v zvezi s prenosom spletne trgovine izvedena, saj se obdolžencu sploh ni očitala nobena kršitev s tem v zvezi, temveč se mu je očitala protipravna prilastitev denarnih sredstev do katerih je prišel po naključju. Ker pa je izvedeni dokazni postopek dal zanesljivo podlago za razsojo, pri čemer so bila vsa odločilna dejstva razjasnjena v takšni meri, da so omogočala pravilno odločitev, uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Po prepričanju zagovornikov je v obravnavani zadevi napačna pravna kvalifikacija obtožnega očitka, saj ne gre za eno nadaljevano kaznivo dejanje zatajitve, temveč za dve, in sicer eno v zvezi z dogodki z banko C. in drugo v zvezi z dogodki z D. Ker gre torej za dve različni izvršitveni ravnanji, kar se kaže že v izvajanju postopka in načina obrambe, bi moralo sodišče prve stopnje očitke po posameznih sklopih iz obtožnega predloga obravnavati ločeno. Tako bi za dejanja, povezana z D., moralo izreči oprostilno sodbo, ker tega ni storilo, pa je kršilo določila kazenskega postopka.

11. S povzetimi navedbami zagovorniki smiselno uveljavljajo kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Predmet očitka je namreč zaporedna storitev več istih premoženjskih kaznivih dejanj zatajitve, ki so bila storjena iz koristoljubnosti, in glede na čas (časovna kontinuiteta se celo prepleta), kraj (Z.) in način (zamolčanje, da sredstva iz naslova prodane spletne trgovine F. prihajajo na obdolženčev račun) pomenijo enotno dejavnost obdolženca, torej pravno celoto in eno kaznivo dejanje. Ob takšnih ugotovitvah, ko je sodišče prve stopnje obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, pa je po popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju iz opisa utemeljeno izpustilo očitke, ki so se nanašali na nakazila s strani D., razloge za to pa navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe.2 Po navedenem se kot nerelevantne izkažejo vse preostale navedbe zagovornikov glede izpuščenih očitkov, kakor tudi njihova pojasnjevanja glede obveznosti, ki bi jih naj imela oškodovana družba v zvezi s temi nakazili. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, saj je ravno uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto večih, obdolžencu v korist. 12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev nadaljevanega kaznivega dejanja iz izreka izpodbijane sodbe dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

13. V zvezi z očitkom o nakazilih banke C. zagovorniki trdijo, da obdolženec nikoli ni razvil naklepa, da bi si protipravno prilastil tujo premično stvar, niti da bi z denarnimi sredstvi neupravičeno razpolagal in sredstev ne bi vrnil oškodovani družbi, še zlasti pa tega ni počel iz koristoljubja. Menijo, da je napako storila banka, k čemur pa obdolženi nikakor ni prispeval. Vsi postopki, ki jih je obdolženec mogel izvesti v zvezi s prenosom kartičnega poslovanja so bili namreč izvedeni, prav tako je bila z banko podpisana pogodba, zato bi nakazila že od junija 2017 morala prihajati na račun oškodovane družbe. Poleg tega je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju dva meseca v bolniškem staležu, med drugim tudi hospitaliziran v bolnišnicah in torej do sistema Nestpay ni dostopal. Upoštevaje navedeno je nemogoče, da bi obdolženec šest mesecev razvijal direktni naklep glede tujih denarnih sredstev, do katerih je prišel po naključju, tega pa ni pojasnilo niti sodišče prve stopnje.

14. V povzetem jim ni mogoče pritrditi. Zaključek, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo ne samo na obširno listinsko dokumentacijo v spisu, temveč tudi na prepričljive izpovedbe prič I. I., J. J., K. K., L .L., M. M. in N. N., nenazadnje pa tudi na neprepričljiv in neskladen zagovor obdolženca. Slednji je namreč sprva trdil, da sploh ni vedel, da je denarna sredstva dobil nakazana na svoj transakcijski račun. Po skladnih pojasnilih prič K. K. in L. L., pa je le ta spremenil zagovor in med drugim trdil, da je imel na transakcijskem računu blokado (do česar se je prepričljivo opredelilo sodišče prve stopnje v točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe), nato pa, da denarnih sredstev ni vrnil, ker so dejansko pripadala njemu na podlagi dogovora z oškodovano družbo. Navedene priče so namreč skladno in prepričljivo pojasnile, da je obdolženec ob prijavi v Nestpay videl transakcije, ter da je bil seznanjen s tem, da se sredstva nakazujejo na njegov račun, saj navsezadnje banka vsakič, ko nakazuje sredstva iz kartičnega prometa, pošlje tudi izpisek, kar je bilo poslano tudi obdolžencu. Obstoj morebitnega dogovora pa je prepričljivo ovrgel tudi predstavnik oškodovane družbe priča I. I., ki je pojasnil, da so se z obdolžencem dogovorili za odkup dejavnosti spletne trgovine F., pri čemer je bila med drugim obdolženčeva obveznost tudi, da vzpostavi ustrezna pogodbena razmerja z bankami za plačila s kreditnimi karticami preko spleta, ter da so prilivi pripadali oškodovani družbi takoj po sklenitvi pogodbe. Takšna njegova izpovedba pa je podprta tudi z vsebino Pogodbe o odplačnem prenosu z dne 14. 6. 2017, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točkah 52-53 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sicer drži, da je obdolženec v juniju obvestil banko C. o prenosu spletne trgovine, vendar ne gre prezreti, da je to storil zgolj uvodoma, pri čemer je prvo denarno nakazilo, do katerega ni bil upravičen, prejel že konec junija, ter da je v vmesnem času (razen v mesecih julija in avgusta) večkrat dostopal do sistema Nestpay in upravljal s spletnim bančništvom in je torej bil seznanjen z vsemi prejetimi denarnimi sredstvi, a na to ni ustrezno reagiral, temveč se na tozadevne pozive priče J. J. sploh ni odzival oziroma se je odgovorom izmikal. V tej zvezi pa zagovorniki ne morejo uspeti niti s parcialnim povzemanjem izpovedbe priče J. J., ki je prepričljivo izpovedala, da je obdolženca večkrat opozarjala na težave v zvezi z nakazili. Sama okoliščina, da je navedena priča takšna opozorila časovno umestila drugače kot predstavnik oškodovane družbe, do česar se je podrobno opredelilo sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa ji nikakor ne odreka verodostojnosti. Še zlasti, ko je njena izpovedba v preostalem skladna z listinskimi dokazi, kakor tudi izpovedbo predstavnika oškodovane družbe I. I. Da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom pa dodatno utrjuje še dejstvo, da se je celo sam obdolženec v elektronskem sporočilu predstavniku oškodovane družbe in nadzornemu svetu zavezal, da bo ravno denarna sredstva, ki so predmet izreka izpodbijane sodbe, vrnil v najkrajšem možnem času, s čimer je torej nedvomno priznal pridobitev le-teh in s tem zavedanje, da do njih ni upravičen. V luči navedenega zagovorniki ne morejo uspeti s prevalitvijo bremena krivde izključno na banko, pri čemer očitno prezrejo obdolženčevo izjemno angažiranje pri banki C. v decembru 2017 glede nerazkritja podatkov o prejetih denarnih sredstvih. Po vsem obrazloženem in zlasti upoštevaje, da je obdolženec kar šest mesecev neupravičeno prejemal denarna nakazila (o čemer je bil po razumljivih razlogih izpodbijane sodbe nedvomno seznanjen) in o tem ni obvestil oškodovane družbe, temveč ravno nasprotno, celo izmikal se je odgovorom oziroma pojasnilom, pa zato odpadejo vsi pritožbeni pomisleki o neobstoju oziroma izključitvi obdolženčevega naklepa. Dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti pritožbene navedbe glede obdolženčeve bolniške odsotnosti, glede česar se je sodišče prve stopnje tehtno opredelilo v točki 46 obrazložitve izpodbijane sodbe. Enako velja tudi za pritožbeno obširno povzemanje in polemiziranje vsebine Pogodbe o odplačnem prenosu sredstev na družbo B.; trditve, da kupec (tj. oškodovana družba) obveznosti iz pogodbe ni izpolnil v celoti, ter da je razmerje med obdolžencem in oškodovano družbo oziroma tedanjim predsednikom uprave I. I. tipično civilno oziroma gospodarsko razmerje. V nasprotju s prepričanjem zagovornikov je pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedb prič I. I. in J. J. ugotovilo, da je oškodovana družba vstopila v vsa najemna razmerja, plačala vse najemnine in obratovalne stroške ter prezaposlila delavce. Takšnega zaključka zato zagovorniki ne morejo omajati z golimi navedbami o neizpolnitvi obveznosti oškodovane družbe, ki jih je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča šteti le kot način obdolženčeve obrambe. Še zlasti, ko v tej zvezi očitno ni bil izpostavljen noben postopek, kjer bi torej obdolženec uveljavljal svoje pravice (v kolikor bi se res čutil oškodovanega), medtem ko so pritožbene navedbe glede same vrednosti delnic za obravnavano zadevo povsem nerelevantne.

15. Po prepričanju zagovornikov je v obravnavani zadevi dejansko stanje glede skupnega zneska škode oziroma nakazil, ostalo neraziskano. Iz obtožnega predloga, kakor tudi zneska, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo v smislu protipravne premoženjske koristi, namreč izhaja skupna vrednost 9.730,41 EUR. Na drugi strani pa je iz listin v sodnem spisu razvidno, da je banka C. oškodovani družbi nakazala 8.151,62 EUR, kar je tudi priglasila kot premoženjskopravni zahtevek. Ocenjujejo, da tega razhajanja sodišče prve stopnje ni raziskalo, temveč je obdolženca spoznalo za krivega zatajitve posameznih nakazil, ki presegajo dejansko škodo, kot jo uveljavlja banka sama. Ob tem pa družba B. sploh na noben način ni oškodovana, saj ji je torej banka denarna sredstva nakazala na transakcijski račun.

16. Tudi v povzetem jim ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi listinske dokumentacije v spisu (prilogi A35 in A40) pravilno ugotovilo skupni znesek denarnih nakazil, ki jih je banka C., namesto na transakcijski račun družbe B., zmotno nakazala na obdolženčev transakcijski račun, in sicer v skupni višini 9.730,41 EUR. Sicer drži, da je banka oškodovani družbi vrnila nižji znesek, to je 8.151,62 EUR, kot je to razvidno iz priloge A11, vendar pa notranja regresna razmerja med slednjima in morebitna vračila (opredeljena v Pogodbi o plačevanju blaga in storitev s plačilnimi karticami preko interneta, sklenjeni med oškodovano družno in banko) ne morejo vplivati višino protipravno prilaščenih denarnih sredstev. Vsa nakazila, ki so izrecno navedena v izreku izpodbijane sodbe (torej v višini 9.730,41 EUR) je obdolženec nedvomno prejel nakazana, za ta znesek pa je bila torej družba B., ki bi ravno ta nakazila morala prejeti, oškodovana. Takšnega zaključka zato ne morejo omajati post festum ravnanja banke (in ne obdolženca), ki je svojo napako glede napačno izvedenih nakazil sanirala na podlagi civilnopravnega razmerja z oškodovano družbo. Glede na navedeno, pa so povsem neutemeljene pritožbene navedbe glede višine zahtevka, ki ga je banka priglasila v obravnavanem kazenskem postopku. V prvi vrsti že zato, ker jo je sodišče prve stopnje s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Kot drugo pa je izpostaviti, da je odločitev o priglasitvi in o višini zahtevka v popolni diskreciji tistega, ki ga uveljavlja, kar pa nikakor ne pomeni, da ta predstavlja dejansko škodo, kot poskušajo to zmotno prikazati zagovorniki. Šele sodišče je tisto, ki ugotavlja utemeljenost (in višino) premoženjskopravnega zahtevka, pri čemer je v obravnavani zadevi tako banko C. kot tudi oškodovano družbo B. zaradi obdolženčevega osebnega stečaja utemeljeno napotilo na pravdo. V luči navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe glede višine zahtevka, ki ga je banka priglasila v obravnavanem kazenskem postopku, kakor tudi navedbe, da družba B. sploh ni oškodovana.

17. Zagovorniki grajajo tudi odločbo o kazenski sankciji z navedbami, da sta v pogojni obsodbi določena kazen in preizkusna doba predolgi, saj je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo, da naj bi obdolženec ravnal z direktnim naklepom v daljšem časovnem obdobju šestih mesecev, kar ne drži. Izvedeni dokazi namreč dokazujejo, da je obdolženec takoj po sklenitvi pogodbe z družbo B. v juniju 2017 obvestil banko C. o spremembi lastništva spletne trgovine. Sodišče prve stopnje pa tako ni pojasnilo, kako bi naj že junija razvil naklep o koristoljubni pridobitvi tujih denarnih sredstev. Prav tako je bil obdolženec julija in avgusta v bolniškem staležu in hospitaliziran v bolnišnicah, tedaj pa do spletnega računa sploh ni nihče dostopal. Ob navedenem pa je sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine napačno upoštevalo še, da je obdolženec enako ravnal na poljskem trgu, ter da je opravljal konkurenčno dejavnost. 18. Ni jim mogoče pritrditi. Glede obširnega polemiziranja o obdolženčevem direktnem naklepu je bilo v tej odločbi, kakor tudi v izpodbijani sodbi (zlasti točka 79 obrazložitve) že odgovorjeno, zato je le še dodati, da je obdolženec v celotnem inkriminiranem obdobju aktivno upravljal z denarjem preko spletne banke, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe, kar dodatno potrjuje zaključek o njegovem direktnem naklepu. Ob tem pa je okoliščini nedostopanja do Nestpay v času obdolženčeve odsotnosti (julij in avgust 2017) pripisati drugačen pomen kot ga prikazujejo zagovorniki. Ravno dejstvo, da v tistem obdobju, ko torej obdolženca ni bilo na delovnem mestu, ni bilo vidnih vstopov v Nestpay utrjuje prepričanje, da je bil le on tisti, ki je do tega sistema dostopal in bil torej z vsemi neupravičenimi nakazili seznanjen, a je to prikril oškodovani družbi in celo na banko naslovil pritožbo zaradi razkritja njegovega sporočila oškodovani družbi. Zagovornikom tudi ni mogoče pritrditi v nadaljnjih navedbah, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo dejstvo, da naj bi obdolženec kot poslovodeča oseba E. enako storil tudi na poljskem trgu, kljub temu da ga v tem delu ni spoznalo za krivega, s čimer naj bi kršilo materialna in procesna pravila kazenskega prava ter določila Ustave. Sodišče prve stopnje namreč v tej zvezi ni izhajalo iz obdolženčeve krivde, kar je iz točke 82 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, temveč je v nasprotju s prepričanjem zagovornikov upoštevaje povezanost in homogenost ravnanj, povsem utemeljeno izpostavilo z gotovostjo ugotovljeno dejstvo, da torej tudi denarnih nakazil, ki jih je prejel na poljski račun družbe E. ni nakazal oškodovani družbi. Ob tem pa ponovno ne gre prezreti razlogov za odločitev sodišča prve stopnje v tej zvezi, kot je bilo že predhodno pojasnjeno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede opravljanja obdolženčeve konkurenčne dejavnosti. Tudi navedeno okoliščino je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot obteževalno, za kar je imelo podlago tako v podatkih spisa (pogodba o zaposlitvi, priloga A29), kot v izpovedbi priče I. I., do česar se je torej obdolženec imel možnost izjaviti. Vsakršno dodatno polemiziranje v tej smeri je zato povsem odveč. Po obrazloženem je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter mu izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave – pogojno obsodbo, v kateri določena kazen in preizkusna doba nikakor nista odmerjeni prestrogo. Kot olajševalni okoliščini je v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost in dejstvo, da so bila denarna sredstva zmotno nakazana zaradi ravnanja banke, medtem ko na drugi strani utemeljeno ni prezrlo visoke stopnje krivde; obdolženčevega ravnanja na poljskem trgu; dejstva da oškodovani družbi ni vrnil neupravičeno prejetih denarnih sredstev, čeprav se je k temu sprva izrecno zavezal, ter odprtja nove družbe, ki opravlja konkurenčno dejavnost spletni trgovini F. Po obrazloženem, izrek sodnega opomina, kakor tudi sprememba kazenske sankcije v korist obdolženca, za katero se zavzemajo zagovorniki, ne bi bila utemeljena.

19. Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej odločbi ni bilo izrecno odgovorjeno, pa velja ugotoviti, da so te bodisi nerelevantne bodisi je nanje primerno in tehtno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče do njih argumentirano ni opredeljevalo.

20. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženčevih zagovornikov in okrožne državne tožilke odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

21. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Prim. Merc K. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, 2. knjiga, str. 496. 2 Glej Čeh M. v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 774-775.