Jedro

Obnovitveni razlog iz 2. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B je po svoji naravi obnovitveni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, ki po ZUP/86 ni dovoljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.

Zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 15.11.1999, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote C. z dne 8.10.1999. Z njim je prvostopni upravni organ na predlog Mestne občine C. kot zavezanca dovolil obnovo postopka denacionalizacije, ki je bil končan z odločbo Upravne enote C. z dne 24.2.1997 in s katero je bila upravičencema pokojnima A. in O.G. priznana za podržavljeno stanovanjsko stavbo v C. odškodnina v znesku 237.616,00 DEM, ki jo je dolžan plačati Sklad stavbnih zemljišč Občine C. Na predlog, vložen na podlagi 23. člena ZDen-B in iz razloga po 2. točki 1. odstavka tega člena, je upravna enota dovolila obnovo denacionalizacijskega postopka v obsegu, da se v postopku ugotovi, če sta prejšnja lastnika imela pravico od tuje države zahtevati odškodnino. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje zavrača pritožbeni ugovor, da predlog za obnovo postopka ni pravočasno vložen, saj je vložen 6.5.1999 in torej znotraj predpisanega šestmesečnega roka, ki je pričel teči 7.11.1998, to je z dnem pričetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98), kajti do tedaj je veljalo začasno zadržanje izvajanja novele Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98, ZDen-B). Podan pa je tudi obnovitveni razlog iz 2. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, saj po 2. odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso upravičenci osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, česar pa pristojni organ v denacionalizacijskem postopku sploh ni ugotavljal. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Dodaja le še, da je obnova postopka po 23. členu ZDen-B novo izredno pravno sredstvo, ki dopušča poseg v pravnomočne denacionalizacijske odločbe, če obstoji kateri od štirih taksativno naštetih obnovitvenih razlogov. Pri teh posebnih obnovitvenih razlogih gre za primere takšnih kršitev materialnega zakona, katerih posledice se odražajo v oškodovanju družbenega premoženja. Zato je v takih primerih, kot je obravnavani, dopustno obnoviti postopek denacionalizacije že v primeru, ko je obnovitveni razlog verjetno izkazan, ne glede na splošno določbo 3. odstavka 356. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86), po kateri mora predlagatelj sicer izkazati, da so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, taki, da bi pripeljali do drugačne odločbe. Za obnovo denacionalizacijskega postopka v spornem primeru zadošča že sklicevanje predlagatelja obnove postopka na listine v spisu, iz katerih izhaja, da je upravičencema v denacionalizacijskem postopku jugoslovansko državljanstvo prenehalo z odvzemom leta 1948 in da sta postala italijanska državljana, ki se, kot ugotavlja sodišče, v predloženem upravnem spisu tudi dejansko nahajajo, česar pa ne zanika niti tožnica. To pa so vsekakor listine, ki izkazujejo obstoj dejstev, zaradi katerih je upravni organ na podlagi 2. odstavka 10. člena ZDen dolžan preveriti, ali sta upravičenca dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

Navedeno izredno pravno sredstvo je namenjeno odpravi napak, ki so nastale zaradi kršitev materialnega zakona, česar s predlogom za obnovo po ZUP/86 ni mogoče uveljavljati. Zato ne vzdrži razlaga, ki jo zatrjuje tožnica, da to pravno sredstvo ni dopuščeno, če je še mogoče predlagati obnovo postopka po ZUP/86, kajti vsako od navedenih pravnih sredstev taksativno našteva svoje (in različne) obnovitvene razloge, torej redne obnove postopka iz razloga po 2. točki 1. odstavka ZDen-B ni mogoče uvesti, zato so v obravnavanem primeru pogoji za posebno obnovo po 23. členu ZDen-B izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če se v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je to v obravnavanem primeru.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitve določb materialnega zakona in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo samo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi vred oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Tožeča stranka ponavlja vse ugovore iz dosedanjega postopka.

Predlagatelj obnove ni izkazal pogojev iz 23. člena ZDen-B, predlog za obnovo postopka je bil vložen prepozno. V skladu z določbo 249. člena in drugih določb ZUP/86 je bila vlagatelju dana možnost vložitve izrednega pravnega sredstva, saj je bila pravnomočna odločba izdana 23.2.1997 in 5-letni rok še ni minil. Vlagatelj obnove tega ni naredil in je vložil zahtevo za obnovo postopka po 23. členu ZDen-B. V tem primeru pa ne izpolnjuje pogojev za vložitev takšne zahteve, saj je tudi glede na določbo 23. člena ZDen-B vložen prepozno, razen tega pa tudi ni mogoče šteti, da je predlog utemeljen. Predlagatelj je navedel samo blanketno določbo člena 23 Zden-B in ničesar drugega. Natančno tako je ravnal prvostopni upravni organ, navedel je zgolj in samo zakonski tekst in ni opredelil, kaj naj bi bilo temelj za obnovo, ali dejstvo iz prvega dela pogoja, torej, da naj bi prejšnji lastnik imel pravico od tuje države zahtevati odškodnino, ali drugi del te določbe, ki pravi, da gre za primere, "ko je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki ne more biti upravičenec". Skratka, predlagatelj se ni potrudil, da bi povedal, na kateri izmed obeh očitkov meri obnovo in kaj naj bi v primeru dovolitve obnove prvostopni organ sploh počel in ugotavljal. Vložitev predloga za obnovo postopka, po kateremkoli zakonu, mora biti spremljana z določenimi navedbami o konkretni dvomih, dejstvih in ustreznimi dokazi, ki naj bi bili vsaj predlagani. V konkretnem primeru temu ni tako, saj niso bile dane niti navedbe niti predlagani dokazi. Zgolj prepis zakonskega teksta pa seveda ne pomeni utemeljenost predloga za obnovo postopka. V spisu se nahaja odločba, iz katere jasno izhaja, da sta bila O. in A.G. jugoslovanska državljana in državljana Republike Slovenije do 25.10.1946, ko naj bi jima državljanstvo prenehalo zaradi odvzema. Premoženje je torej podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom. Zato se na podlagi 3. odstavka 9. člena ZDen šteje, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno jugoslovanskim državljanom. Ta dejstva izhajajo iz spisa in zakona, zato kakršnikoli zaključki, da naj bi bil "obnovitveni razlog verjetno izkazan", ne prenesejo resne presoje, temveč so v nasprotju z vsemi dokazi v spisu.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, da je predlog za obnovo pravočasen in utemeljen, se pritožbeno sodišče strinja.

Obnova po 23. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Zden-B, Uradni list RS, št. 65/98) je posebna oblika obnove postopka denacionalizacije, s katero so določeni primeri, v katerih je mogoče postopke denacionalizacij obnoviti, če zoper odločbe, izdane v upravnih postopkih, ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev. Obnova postopka v upravnem postopku pa je mogoča zaradi zakonskih razlogov, naštetih v 249. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in če je vložena v rokih, določenih v 252. členu ZUP/86. Vendar zaradi kršitve materialnega predpisa ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja obnove postopka po ZUP/86 ni mogoče zahtevati. Obnovitveni razlog iz 2. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, ki dopušča obnovo postopka v primerih, ko je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki ne more biti upravičenec, je po svoji naravi obnovitveni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, ki pa po ZUP/86 ni dovoljen in ga predlagatelj obnove ne bi mogel uspešno uveljavljati v upravnem postopku. Zato je pritožbeni ugovor, da bi predlagatelj moral nasloviti predlog za obnovo v upravnem postopku, neutemeljen.

V zvezi s pravočasnostjo vložitve predloga za obnovo po 23. členu ZDen-B je sodišče pravilno ugotovilo, da je predlog vložen pravočasno, znotraj 6-mesečnega zakonskega roka, zaradi razlogov, ki jih je navedlo in s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, pritožba pa glede teh ugotovitev nima navedb.

Ker gre v tem primeru za posebno obnovo, urejeno v Zden-B, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je predlagatelj obnove s sklicevanjem na listine v upravnem spisu relevantna in zadostna podlaga o verjetnem obstoju okoliščin, na katero se predlog opira. Že s tem je obnovitveni razlog, ki se nanaša na nepopolno presojo materialnega prava, verjetno izkazan, ne ne glede na splošno določbo 3. odstavka 256. člena ZUP/86, po kateri bi predlagatelj moral izkazati še okoliščine oziroma predlagati dokaze, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, ki bi pripeljali do drugačne odločbe. Namreč listine v spisu o tem, da je upravičencema jugoslovansko državljanstvo prenehalo z odvzemom leta 1948 in da sta postala italijanska državljana (navedba v zahtevi za denacionalizacijo), tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazujejo verjeten obstoj dejstev, zaradi katerih je upravni organ na podlagi 2. odstavka 10. člena ZDen dolžan preveriti, ali sta upravičenca dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega sodišča temelji na določbi 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.