Jedro

Ker je ureditev v kolektivni pogodbi glede odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnico ugodnejša, je tožnica upravičena do razlike v odpravnini med izplačanim (na podlagi zakona) in po kolektivni pogodbi izračunanim zneskom (ob upoštevanju bruto in ne neto plače kot osnove za izračun).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati preostali del odpravnine v znesku 1.596.320,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.5.2004 dalje do plačila ter od tega neto zneska obračunati bruto znesek in zanjo plačati vse prispevke in dohodnino, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. S sklepom je umik tožbe z dne 18.1.2005 v delu zahtevku vzelo na znanje in postopek ustavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 154.029,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2006 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje in povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na izplačilo preostalega dela odpravnine, ki predstavlja razliko med odpravnino, ki jo je tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačala tožena stranka in odpravnino, ki bi šla tožnici po Kolektivni pogodbi za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost. Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi inštitut, ki ga je uvedel novi Zakon o delovnih razmerjih, zato Kolektivna pogodba dejavnosti ne more določati pravic in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po svoji pravni naravi je odpoved pogodbe o zaposlitvi drugačna od odpovedi presežnemu delavcu. Instituta odpravnine po novem Zakonu o delovnih razmerjih in po kolektivni pogodbi nista primerljiva. Poudarja, da se sama odpoved sklicuje zgolj na Zakon o delovnih razmerjih. V nobeni fazi odpovedi pogodbe o zaposlitvi se niso uporabljale določbe kolektivne pogodbe dejavnosti, zato je nerazumljivo, da bi se te določbe izrecno morale uporabiti pri določitvi višine odpravnine. Sama se je odločila, da bo delavcem izplačala višje odpravnine od zakonsko določenih, ta odločitev pa ne prejudicira uporabe določb Kolektivne pogodbe dejavnosti. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je glede določene višine odpravnin podana prava pogodbena volja strank, da se višina odpravnin določa po kolektivni pogodbi in da je taka ureditev ugodnejša. Sodna praksa sodišč prve stopnje je neenotna, praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča pa je povsem enotna in je v primerih z istim dejanskim in pravnim stanjem zoper isto toženo stranko vedno odločila, da tožniki niso upravičeni do razlike v odpravnini. Sklicuje se na sodbe opr. št. Pdp 1829/2004, opr. št. Pdp 1807/2004 in opr. št. Pdp 637/2005. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v skladu z načelom in favorem laboratoris. Neresnična je navedba v obrazložitvi pritožbe, da se tožena stranka v odločbi (v odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ne sklicuje na kolektivno pogodbo dejavnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Tožena stranka je tožnici dne 27.11.2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu samostojnega referenta ter v pisni odpovedi določila, da tožnici ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina za 31 let dela v podjetju v višini 60 % povprečne neto plače, prejete v zadnjih treh mesecih dela za vsako leto dela v podjetju. Odpravnina se izplača do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka je tožnici izplačala odpravnino v znesku 3.068.225,00 SIT. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala še razliko med neto odpravnino, ki ji je bila izplačana in bruto odpravnino, ki bi ji morala biti izplačana v znesku 4.664.545,00 SIT, torej razliko v znesku 1.596.320,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožnici priznalo vtoževano razliko med bruto in neto odpravnino. Ugotovilo je, da je tožena stranka pri izračunu izplačane odpravnine uporabila določbe Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (kolektivna pogodba dejavnosti, Ur. l. RS št. 14/99 in nadaljnji), in sicer 6. odstavek 24. člena, pri čemer je izhajala iz 60 % povprečne neto plače tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pa iz bruto plače. Ker je tudi sodna praksa do sedaj uveljavila stališče, da je potrebno pri odmeri višine odpravnine presežnim delavcem izhajati iz bruto povprečne plače, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica upravičena do preostale razlike odpravnine.

Pritožba ima sicer prav, da je bila praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča enotna glede uporabe določb kolektivnih pogodb v zadevah odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zadevi, na katero se sklicuje tožena stranka, je tožnik vložil revizijo, Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. VIII Ips 84/2004 z dne 9.5.2005 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V navedeni sodbi, kakor tudi v sodbah opr. št. VIII Ips 96/2006 z dne 6.6.2006, opr. št. VIII Ips 134/2006 z dne 20.6.2006 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002) podlage z sklepanje kolektivnih pogodb ni na novo uredil, saj je v 245. členu izrecno ohranil v veljavi določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 in naslednji) in celo določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 - 42/90) v členih, ki urejajo kolektivne pogodbe. Pravna podlaga za sklepanje in uporabo kolektivnih pogodb se z uveljavitvijo ZDR ni spremenila in so dotlej veljavne kolektivne pogodbe ostale še naprej v veljavi, v kolikor seveda niso v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR, zlasti določbami o minimalnih pravicah delavca.

Zakon o delovnih razmerjih je višino odpravnine v 109. členu na novo uredil. Gre za odpravnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu do pet let določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitev, za zaposlitev od pet do petnajst let odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto zaposlitve in za zaposlitev delavca nad petnajst let v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Revizijsko sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 358/2005 z dne 31.1.12006 zaključilo, da določba o tem, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če je v kolektivni pogodbi dejavnosti določeno drugače, kaže na to, da ZDR/02 ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR/02, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine.

Določbe 6. odstavka 24. člena za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti o višini odpravnine trajno presežnega delavca v višini 60 povprečne delavčeve mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu so upoštevne tudi za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj niso v nasprotju z določbami 109. člena ZDR in pomenijo samo ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine.

Tožena stranka sama je že sama ob izplačilu nespornega zneska odpravnine izhajala iz opredelitve višine odpravnine v 6. odstavku 24. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, le da je to določbo zmotno razlagala, da je v njej kot osnova za izračun odpravnine določen ustrezen delež povprečne neto plače delavca. Ker gre za osnovo, opredeljeno v kolektivni pogodbi, je poleg opredelitve sodne prakse do zakonskega pojma plače pomembna določba 1. odstavka 70. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, ki izrecno opredeljuje, da se vsi zneski v tej kolektivni pogodbi, ki se nanašajo na plače in na nadomestila plače v bruto zneskih. Tudi določba 60 % povprečne plače, ki je osnova za določitev višine odpravnine, torej lahko pomeni le 60 % povprečne bruto plače kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem je potrebno še opozoriti, da so delavci, katerim je od veljavnosti novega ZDR dalje odpovedana pogodba o zaposlitvi, upravičeni do odpravnin v višini kot to določa novi ZDR v 109. členu, osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in to je bruto plača. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju razlike odpravnine pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in tožnica sta priglasili stroške za pritožbo in odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa zato, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve.