Jedro

Določbe drugega odstavka 15. člena Uredbe o cestninskih cestah in cestnini ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga toženka, namreč da se šteje, da tožnica ni izkazala pogoja za izdajo nove vinjete iz šestega odstavka 11.c člena ZJC samo zato, ker ni predložila dokaza, ki ga uredba predvideva za dokazovanje dejstva, da je bilo vetrobransko steklo zamenjano, brez presoje tožničinih navedb in dokazov, s katerimi zatrjuje in dokazuje, da je bila prejšnja vinjeta uničena brez njene krivde, kar pomeni, da zatrjuje izpolnjevanje pogoja iz šestega dostavka 11.c člena ZJC.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. št. 420-1/2012-CNP/14251-DO-ZO z dne 15. 1. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za izdajo nadomestne vinjete, saj kljub pozivu ni predložila kopije računa o zamenjavi vetrobranskega stekla, pri tem pa se je sklicevala na 15. člen Uredbe o cestninskih cestah in cestnini (v nadaljevanju Uredba).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Po vpogledu v evidenco registriranih vozil pa je ugotovil tudi, da je tožničino vozilo odjavljeno iz evidence registriranih vozil, ni pa bilo oddano v razgradnjo in ni bilo odjavljeno kot izrabljeno vozilo, zaradi česar tožnica tudi po tretji alineji prvega odstavka 15. člena Uredbe ni upravičena do nove (nadomestne) vinjete.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da uredba za primer uničenega vetrobranskega stekla ne predpisuje dokazil za upravičenost do nadomestne vinjete. Toženka je zato brez pravne podlage omejila njeno pravico do nadomestne vinjete. Meni, da se nadomestna vinjeta lahko namesti tudi na drugo vozilo. Navaja tudi, da po zadnji spremembi Uredbe dokazila za primere uničenega vetrobranskega stekla in uničenega dela enoslednega vozila niso predvidena. Dodaja še, da je zaradi zavlačevanja postopka kupila novo letno vinjeto in bo ob ugodno rešeni tožbi uveljavljala povračilo njene vrednosti. Predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov pritožbe zoper odločbo in sodne takse.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri vseh razlogih, navedenih v obrazložitvi odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali ima tožnica, ki zatrjuje, da je bilo vetrobransko steklo, na katero je bila nameščena vinjeta, nenamerno uničeno, pravico do nove vinjete, kljub temu, da vlogi ni predložila dokazila iz prve alineje drugega odstavka 15. člena Uredbe (kopije računa za zamenjavo vetrobranskega stekla).

Pravico do nove vinjete določa šesti odstavek 11.c člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), po katerem ima cestninski zavezanec pravico do nove vinjete za isto časovno obdobje za preostali čas uporabe cestninske ceste, če je bila vinjeta nenamerno uničena ali če jo je uničila tretja oseba, za katero cestninski zavezanec ne odgovarja.

Zakon torej kot pogoj za izdajo nove vinjete določa zgolj, da je bila prejšnja vinjeta uničena brez krivde cestninskega zavezanca. Drugih pogojev, na primer, da mora biti vetrobransko steklo na vozilu, na katerem se je nahajala uničena vinjeta, zamenjano, ali da mora biti vozilo, na katerem se je nahajala vinjeta, oddano v razgradnjo in odjavljeno iz evidence registriranih vozil, ne določa. Določba sedmega odstavka navedenega člena daje pooblastilo vladi, da določi obliko, vsebino, prodajno ceno in druge značilnosti vinjet, da podrobneje predpiše način njihove izdaje in uporabe ter uredi druga vprašanja cestninjenja z vinjetami, ne daje pa pooblastila za oženje pogojev za izdajo nove vinjete iz citiranega šestega odstavka 11.c člena ZJC oži. Določbo 15. člena Uredbe, na katerem temelji izpodbijana odločba, je zato treba razumeti kot določbo, ki podrobneje opredeljuje situacije, ko lahko pride do nenamernega uničenja vinjete oziroma uničenja vinjete, ki jo je povzročila tretja oseba, za katero cestninski zavezanec ne odgovarja, ter navaja dokazila, s katerimi se dokazujejo navedene situacije, nikakor pa ne kot določbo, ki omejuje dokaze za izkazovanje pogoja iz iz šestega odstavka 11.c člena ZJC.

V obravnavanem primeru to pomeni, da določbe drugega odstavka 15. člena Uredbe ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga toženka, namreč da se šteje, da tožnica ni izkazala pogoja za izdajo nove vinjete iz šestega odstavka 11.c člena ZJC samo zato, ker ni predložila dokaza, ki ga Uredba predvideva za dokazovanje dejstva, da je bilo vetrobransko steklo zamenjano, brez presoje tožničinih navedb in dokazov, s katerimi zatrjuje in dokazuje, da je bila prejšnja vinjeta uničena brez njene krivde, kar pomeni, da zatrjuje izpolnjevanje pogoja iz šestega dostavka 11.c člena ZJC. Poleg tega tožnica dejstva, da naj bi bilo vetrobransko steklo, na katero je bila nameščena vinjeta, zamenjano, v postopku sploh ni uveljavljala, v dopolnitvi vloge pa je celo izrecno navedla, da ga ni zamenjala.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka materialno pravo pravilno uporabiti in ponovno presoditi tožničino upravičenost do nove vinjete.

O upravičenosti tožnice do povrnitve stroškov pritožbe bo odločal upravni organ v ponovnem postopku, plačana sodna taksa pa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).