Jedro

Skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS je v primerih, ko je dokaz pridobljen po zasebniku (in ne s s strani državnega organa, npr. policije), potrebno ločiti med posegom v pravico in kršitvijo te pravice, saj poseg v to pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. V primerih, ko so dokazi, ki so predmet izločanja, pridobljeni po zasebniku, je po praksi Vrhovnega sodišča RS ob uporabi načela sorazmernosti najprej potrebno ugotoviti, ali je kršitev zasebnosti sploh podana. Če do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločitvijo ni in do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza, to je tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride.

Snemanje glasu tretje osebe, udeležene v pogovoru o kaznivem dejanju in storilcih, je z vidika dokazovanja in sredstva zaščite pravic oškodovancev, v katere je bilo poseženo, primeren in glede na dotedanji neuspeh policijske preiskave kaznivega dejanja vloma tudi nujen ukrep. Do kršitve pravice do zasebnosti (konkretneje pravice do glasu) tretje osebe (E. E.) v konkretnem primeru glede na sorazmernost posega sploh ni prišlo, zato tehtanje (tj. v smislu uporabe načel praktične konkordance), ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride v poštev

Izrek

I.Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da v okviru pogojne obsodbe določena kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora ne bo izrečena:

-če obtoženec v preizkusni dobi 4 (štirih) let od pravnomočnosti sodbe dalje, ne bo storil novega kaznivega dejanja;

-pod posebnim pogojem, da v roku 3 (treh) let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema A. A. in B. A., stanujočima C. 8, znesek 20.000,00 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba okrožne državne tožilke in v celoti pritožba zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

III.Obtoženec je dolžan plačati 480,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega D. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka I. izreka sodbe). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 določilo kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo ponovil kaznivega dejanja, sicer bo sodišče lahko pogojno obsodbo preklicalo in določeno kazen izreklo (točka II. izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je obtoženi D. D., stanujoč C. 50 dolžan oškodovancema A. A. in B. A. oba stanujoča C. 8 povrniti znesek 20.000 EUR, s presežkom pa se oškodovanca napoti na pravdo (točka III. izreka sodbe). Obtoženi je skladno s točko IV. izreka sodbe na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne stroške oškodovancev ter potrebne stroške in nagrado pooblaščenca oškodovancev (8. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, ki Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da obtoženega oprosti vseh očitkov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

-okrožna državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP - zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, ki predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženemu izreče zaporno kazen v trajanju 1 (enega) leta.

3.Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba okrožne državne tožilke je delno utemeljena, pritožba zagovornika ni utemeljena.

5.Po proučitvi podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in v medsebojni povezavi logično in natančno ocenilo, napravilo je pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razlog ter na tej podlagi s stopnjo verjetnosti prepričanje, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ugotovilo tako objektivne kot subjektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, obtoženca pa utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Pri tem pa tudi ni zagrešilo s strani zagovornika zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

K pritožbi zagovornika

S strani zagovornika zatrjevani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podan. Neutemeljeno je namreč njegovo stališče, da je bil bris ustne sluznice, ki je bil podlaga za poročila NFL glede sledi 1 in 3, na katera se opira sodba sodišča prve stopnje, pridobljen nezakonito. Sodišče prve stopnje je v točkah 16 do 18 izpodbijane sodbe navedlo pravilno dejstveno in zakonsko podlago za odvzem brisa ustne sluznice obtožencu, ki ji sodišče druge stopnje pritrjuje in je pritožbene navedbe ne morejo omajati. Policija sme vzeti bris ustne sluznice tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je to neogibno potrebno za uresničitev namenov, navedenih v prvem odstavku 148. člena tega zakona. V drugem odstavku 149. člena ZKP je določeno, da policija sme vzeti bris ustne sluznice tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je to neogibno potrebno za uresničitev namenov, navedenih v prvem odstavku 148. člena tega zakona. Nameni, ki jih uresničuje policija skladno s prvim odstavkom 148. člena ZKP, pa so: ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. V konkretnem primeru je policija ob odvzemu brisa ustne sluznice tedaj osumljenemu D. D. razpolagala z zahtevanim standardom verjetnosti - razlogi za sum zoper njega kot konkretno osebo, delovala pa je tudi v okviru zakonsko predpisanih namenov. Iz uradnega zaznamka na list. št. 20 spisa izhaja potrebna podlaga tudi za določljivost osebe, ki je v posnetkih imenovana kot "D.-ček", in sicer na podlagi izjave oškodovanca, ki je prepoznal govorca na posnetku kot E. E. in poznal tudi vzdevek obtoženca, pri čemer pa je glede na vsebino SMS sporočila z 9. 2. 2021 in prvega posnetka, ki ga je oškodovanec prejel 13. 2. 2021, z vsebino: "Ta F. je točno vedu, kam je D. D. šu po dnar.", s stopnjo verjetnosti razlogi za sum moč sklepati tudi o tem, da je na drugem posnetku govora o osebah, povezanih z vlomom v oškodovančevo hišo, od koder je bila odtujena znatna vsota denarja. Pri tem pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da bi namreč izjava oškodovanca, da osumljenca D. D. kličejo D.-ček, morala biti kakorkoli dodatno obrazložena oziroma bi policisti njegove navedbe morali še dalje kakorkoli preverjati. Šlo je namreč za osebe, ki so se poznale, saj so bivale v istem okolju ter imele najmanj občasne stike. Informacija, ki je bila podana anonimno na telefon oškodovanca, je bila podkrepljena z oškodovančevo izjavo o identiteti naštetih oseb, ki so mu bile znane iz njegove okolice, kar je zadoščalo za obstoj razlogov za sum, da je D. D. storil kaznivo dejanje vlomne tatvine.

Očitki zagovornika o neartikuliranosti razlogov za sum, ki naj se ne bi nanašali na določljivo osebo, saj je D. D., ki jih lahko kličemo tudi s pomanjševalnico D.-ček, v populaciji veliko, ne vzdržijo presoje in jih pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača. Pri tem pa pojasnjuje, da so razlogi za sum najnižji dokazni standard, ki ga pozna naša kazensko procesna ureditev in se običajno pojavi v predkazenskem postopku (v fazi najzgodnejšega delovanje organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj). Zadoščeno pa je temu dokaznemu standardu že tedaj, če obstaja neka minimalna stopnja verjetnosti, ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Iz prakse Ustavnega sodišča RS izhaja, da: "Razlogi za sum temeljijo po ustaljenem razumevanju, ki se je izoblikovalo v praksi organov pregona in sodišč, na minimalnem obvestilu"1 . Bistvo tega dokaznega standarda je, da nastopi v točki preiskovanja, ko preiskava še ni osredotočena, saj policija šele oblikuje svoje preiskovalne hipoteze. Njena dejavnost še ni usmerjena v pridobivanje točno določenih dokazov zoper določenega osumljenca. Ravno zaradi neosredotočenosti razlogov za sum, se lahko ti nanašajo bodisi zgolj na kaznivo dejanje ali pa zgolj na storilca. Šele ko sum (ali stopnja verjetnosti) preraste v 'utemeljene razloge za sum' ali celo v 'utemeljen sum'2 , pride do osredotočenosti preiskovanja (na določenega obdolženca in na določeno kaznivo dejanje). Šele takrat verjetnost postane specifična, konkretizirana in izrazljiva (artikulabilna).

Razlogi za sum so glede obtoženca D. D. brez dvoma obstajali že v času tik preden je bil odvzet bris ustne sluznice (antecedenčnost) in nikakor ne drži, da bi se ugotavljale povezave šele kasneje v kazenskem postopku. Se je pa res tudi v nadaljnjem postopku izkazalo, da je bila izjava oškodovanca, da na posnetku prepozna govorca in poimenovanje, ki ga je ta uporabljal za obtoženca (raba pomanjševalnice osebnega imena), potrjena z izvedbo dokazov. Pa ne le z izpovedbo oškodovanca ampak tudi z zagovorom in delno (glede vzdevka, uporabljenega za obtoženca) tudi z izpovedbo obtoženčevega brata G. D.

Pritožnika neupravičeno zmoti tudi to, da je bil bris ustne sluznice odvzet le D. D. (ne pa tudi kateri od ostalih oseb, imenovanih na zvočnem posnetku), pri tem pa spregleda razumno pojasnilo, ki ga je podala priča H. H., da je bilo namreč v zavarovani sledi št. 3 poleg alelov DNK, ki je pripadala D. D., ostalih alelov druge neidentificirane osebe premalo, da bi lahko opravili še primerjavo z DNK profili drugih osumljencev, zato niso jemali nadaljnjih brisov. Ker so navedbe pritožnika, da gre za nezakonit dokaz, ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti, nanj in na dokaze, pridobljene na tej podlagi (predvsem poročila NFL) pa se sodba opira, neutemeljene, je sodišče druge stopnje pritožnikove navedbe v tem delu zavrnilo.

V nadaljevanju pritožnik zatrjuje, da je bil tudi posnetek, na podlagi katerega je policija gradila zaključek o razlogih za sum zoper obtoženca, pridobljen s kršitvijo ustavno varovanih pravic, in sicer s posegom v zasebnost E. E., saj naj bi bil na posnetku njegov glas, čeprav slednji to zanika, niti oškodovanec pa ni trdil, da mu je posnetek poslal E. E. prostovoljno, na posnetku pa je slišati, da je v prostoru snemanja več oseb, pri čemer tudi pritožnik priznava, da glede na rezultate dokaznega postopka obstaja velika verjetnost, da je na posnetku glas E. E., posledično pa je sklepati, da E. E. ni ne vedel ne soglašal s tem, da nekdo snema njegov govor, torej je šlo za nedovoljeno snemanje. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe sicer postavilo na stališče, da se je E. E. glede na pomoč, ki jo je bil deležem od oškodovanca dejansko lahko počutil dolžnega in je v tem kontekstu tudi razumelo sporočila oškodovancu, s katerimi mu je prav E. E. razkril imena storilcev. Sodišče namreč ni dvomilo, da je oškodovancu glasovna sporočila poslal ravno E. E., nato pa to tajil, ker se ni želel zameriti ostalim prebivalcem naselja C., saj je neprepričljivo zanikal tudi, da obtoženega kliče po vzdevku D.-ček, čeprav je bilo to znano oškodovancu kot tudi obtoženemu. Sodišče prve stopnje zaključuje, da objektivnega dokaza o tem, kdo je bil pošiljatelj glasovnih sporočil, poslanih oškodovancu, sicer ni bilo mogoče pridobiti, ker so bila poslana s predplačniške telefonske številke, kar pa nenazadnje niti ni bistveno pri presoji podlage za zahtevani standard verjetnosti za odvzem brisa ustne sluznice.

Tudi če bi držala teza zagovornika, da naj bi dejansko neka tretja oseba snemala govor E. E. brez njegove vednosti in soglasja, pa zgolj navedeno ni podlaga za zaključek, da gre za nedovoljen dokaz, za kar si prizadeva pritožnik, ko zatrjuje, da se sodba opira na nezakonit dokaz.

Obdolženec načeloma lahko uveljavlja le kršitev svojih ustavnih pravic v postopku - domet ekskluzije namreč omejuje načelo sodnega varstva in enakosti orožij med obdolžencem in državo (kar izhaja iz 22, 23. in 29. člena URS). Posegi v ustavne pravice drugih naj torej za konkretno kazensko zadevo ne bi utemeljevali ekskluzije dokazov3 . Pri vprašanju uporabljivosti dokazov, ki so problematični z vidika posega v človekove pravice oseb, ki niso obdolženci, pa je vselej presojati skladnost s četrtim odstavkom 15. člena URS4 in se razumno in argumentirano opredeliti do podanih ustavnopravnih argumentov.5 Potrebno je izpostaviti, da v konkretni zadevi zaslišan kot priča E. E. sploh ni navajal, da naj bi prišlo do snemanja njegovega glasu brez njegove vednosti in privolitve. V kolikor bi se to zgodilo, pa ima izven kazenskega postopka na voljo sodno varstvo in način odprave posledic morebitnega posega v svojo pravico do zasebnosti. Skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS je v primerih, ko je dokaz pridobljen po zasebniku (in ne s s strani državnega organa, npr. policije), potrebno ločiti med posegom v pravico in kršitvijo te pravice, saj poseg v to pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve.6

V primerih, ko so dokazi, ki so predmet izločanja, pridobljeni po zasebniku, je po praksi Vrhovnega sodišča RS ob uporabi načela sorazmernosti najprej potrebno ugotoviti, ali je kršitev zasebnosti sploh podana. Če do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločitvijo ni in do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza, to je tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride. V zadevi, ki je predmet pritožbe, gre po mnenju sodišča druge stopnje za primer, ko se ob uporabi načela sorazmernosti pravica do zasebnosti tretje osebe (E. E.), v katere zasebnost bi bilo eventuelno poseženo z nedovoljenim snemanjem, mora umakniti pomembnejšim pravicam oškodovancev do zasebnosti in osebne varnosti ter do zasebne lastnine, v katere je bilo poseženo z izvršitvijo obravnavane vlomne tatvine. Snemanje glasu tretje osebe, udeležene v pogovoru o kaznivem dejanju in storilcih, je z vidika dokazovanja in sredstva zaščite pravic oškodovancev, v katere je bilo poseženo, primeren in glede na dotedanji neuspeh policijske preiskave kaznivega dejanja vloma tudi nujen ukrep. Do kršitve pravice do zasebnosti (konkretneje pravice do glasu) tretje osebe (E. E.) v konkretnem primeru glede na sorazmernost posega sploh ni prišlo, zato tehtanje (tj. v smislu uporabe načel praktične konkordance), ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride v poštev. Posledično tudi pritožnik ne more uspeti z navedbami, da je sodišče sodbo oprlo na dokaze, pridobljene s kršitvijo človekove pravice tretje osebe in jih je treba iz spisa izločiti (konkretno zvočni posnetek izjave E. E.). Pod pogojem, da E. E. ni vedel, da ga nekdo snema in na to ni pristal, je sicer lahko prišlo do posega v njegovo pravico do glasu (kot odraz pravice do zasebnosti), vendar pa sam poseg v ustavno pravico sam po sebi še ne pomeni, da je bila pravica kršena. Če je namreč do posega prišlo zaradi varovanja druge, močnejše ustavno zavarovane pravice, se šteje, da šibkejša pravica ni bila kršena, temveč je bilo vanjo poseženo na ustavno dopusten način.

Pritožnik zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker zatrjuje, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do "opozorila obrambe" o potrebi po izločitvi dokazov, podanega v končni besedi. Sklicevanje je neutemeljeno, saj obramba tekom kazenskega postopka in glavne obravnave, tudi ne v končni besedi, ni podala konkretiziranega in obrazloženega predloga za izločitev dokazov, sodišče, ki pa je štelo, da za presojo podlage za odvzem brisa ustne sluznice niti ni bistveno katera tretja oseba je bila avtor posnetka in ga je poslala oškodovancu, pa se ni bilo dolžno opredeljevati do popolnoma nesubstanciranih navedb obrambe, o domnevnem posegu v zasebnost tretje osebe, ki niti ni obtoženec, iz katerih je zagovornik preprosto avtomatično izvedel sklep, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in ga je treba izločiti iz spisa. Obrazložena sodna odločba je sicer bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Z navedbami strank se mora seznaniti, proučiti mora njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti. V konkretnem primeru se sodišče ni bilo dolžno opredeljevati do neobrazloženih, pravzaprav mimogrede navrženih navedb obrambe, ki jih ni štelo pomembnih za odločitev, je pa v predhodnih odstavkih na nekoliko bolj razdelane istovrstne navedbe obrambe, podane v pritožbi, odgovorilo sodišče druge stopnje in jih zavrnilo kot neutemeljene.

V nadaljevanju pritožbe zagovornik navaja, da kaznivo dejanje obtožencu ni dokazano, saj ga z dejanjem povezujejo le domnevne biološke sledi, ki so bile najdene na predmetih na kraju kaznivega dejanja in naj bi pripadale obtožencu, pri čemer sicer navaja tudi, da gre v primeru najdene DNK sledi lahko za zelo močan indic. Ob odsotnosti kakršnihkoli drugih indicev pa po mnenju pritožnika v konkretni zadevi ni mogoče govoriti o gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem zagovornika ne strinja. Slednji se sicer smiselno opira na sodno prakso, iz katere primeroma dejansko izhaja, da je DNK sled močan indic, vendar nima takšne dokazne vrednosti, da bi pretehtala nad drugimi dokazi. Vendar pa pritožnik neutemeljeno spregleda pomemben nadaljnji poudarek, ki izhaja iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, in sicer da najdena DNK sled sodišča ne odvezuje, da opravi skrbno dokazno oceno ter zlasti oceni povezavo DNK sledi s kaznivim dejanjem. To pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje storilo v točkah 10 do 35 izpodbijane sodbe, saj je temeljito proučilo povezavo dveh najdenih bioloških sledi obtoženca s kaznivim dejanjem in se opredelilo tudi do njegovega zagovora in ostalih indičnih okoliščin, ki tvorijo zaključen krog indicev, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo v pravilnost obtožne teže in je bil na tej podlagi obtoženec utemeljeno spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja.

Sodišče druge stopnje razumnim in logičnim razlogom, ki jih je podalo sodišče prve stopnje pritrjuje, se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s poudarki obravnavane pritožbe obtoženčevega zagovornika izpostavlja predvsem to, da je sodišče prve stopnje na podlagi materialnih dokazov in izpovedb prič I. I. in H. H. pravilno prepoznalo tudi vsebinsko povezavo dveh mastnih madežev na steklu drsnih vrat terase, kjer sta bili zavarovani biološki sledi 1 in 3, iz katerih je bila izolirana obtoženčeva DNK, s sledmi orodja na okvirju teh vrat, kjer jih je storilec z neznanim orodjem poskušal odpreti. Dalje je pravilno ocenilo zagovor obtoženca in izpovedbe oškodovanca ter ostalih zaslišanih prič in kot indični okoliščini utemeljeno prepoznalo tudi vsebino tekstovnega sporočila in posnetkov, ki jih je sicer iz anonimnega vira prejel oškodovanec (pri čemer pa je bila identiteta osebe na posnetku prepričljivo potrjena tako z zagovorom kot z izpovedbo oškodovanca), pa tudi okoliščino, da je ob odkritju kaznivega dejanja, torej neposredno po dogodku, v hiši obtoženca še gorela luč, ki izhaja iz izpovedbe oškodovanca. Pritožnik s svojimi navedbami ne more ovreči skrbne, celovite, logične in prepričljive dokazne ocene obtoženčevega zagovora, ki ga je sodišče utemeljeno zavrnilo tako v delu, ko je poskušal pojasnjevati, kako je njegova biološka sled prišla na steklo vrat terase oškodovančevega doma, pa tudi v delu, ko je zagotavljal, da je imel dovolj sredstev za življenje in njegov življenjski slog po dejanju ni izkazoval povečane potrošnje ter tudi nikoli ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja.

Možnost namernega nanosa obtoženčeve biološke sledi na steklo vrat terase s strani tretje osebe, ki naj bi želela po krivem obremeniti obtoženca, je bila prepričljivo izključena na podlagi časovnega poteka odkritja in preiskovanja kaznivega dejanja, teoretična možnost sekundarnega prenosa obtoženčeve biološke sledi pa z analizo njegovega zagovora in izpovedbe njegovega brata (glede rokavic), pri čemer pa je vsekakor bistveno, da gre v konkretnem primeru za biološke sledi zavarovane na steklu, kjer je dejansko s prostim očesom ob svetlobi baterijske svetilke vidna sled prijemanja (izpovedba priče I. I. in zapisnik ter slikovno gradivo iz ogleda kraja dejanja), pri čemer po izpovedbi priče H. H. že pri primarno naneseni sledi na steklu običajno najdejo zadetek le v 10% primerov. Spraševanje obrambe v pritožbi, zakaj storilec ni uporabljal rokavic in zakaj niso bili zavarovani sledovi papilarnih linij, ob dejstvu, da iz zapisnika ne izhaja, da bi na kraju samem kriminalistični tehnik našel uporabno sled papilarnih linij in glede na izpovedbi I. I. in H. H., da je šlo za sled prijemanja, ne more imeti odločilne teže. Glede na precejšen časovni razkorak med kaznivim dejanjem in identifikacijo obtoženca kot storilca kaznivega dejanja, pa tudi okoliščina, da obtožencu ni bil zasežen noben predmet, ki bi ga povezoval s kaznivim dejanjem, ne more imeti odločilne teže.

Pravilna in prepričljiva pa je tudi dokazna ocena izpovedb prič, ki so obtožencu nudile alibi za čas storitve kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču, zavzetem v izpodbijani sodbi, ki je izpovedbe prič J. J., K. L. J. in L. L. ocenilo kot naknaden poskus razbremenitve obtoženca na način, da mu nudijo alibi, pri čemer pa pritožbeno izvajanje, da bi se v tem primeru priče nedvomno nekoliko bolje uskladile kot pa to izhaja iz njihovih izpovedb na glavni obravnavi, izkustveno ne vzdrži resne presoje. Sodišče je namreč poleg vsebine izpovedbe upoštevalo tudi čas in zaporedje zaslišanja posamezne priče v postopku, pa tudi listinsko gradivo in navedbe obtoženca o tem, kje je bil na večer vloma, kdaj je opravil izpit za varnostnika in kdaj naj bi prejel službeno izkaznico ter listinsko dokumentacijo o zdravstvenem stanju in zdravljenju priče J. J. v povezavi z izpovedbo njegovega očeta M. J. Pri opredeljevanju do obtoženčevega zagovora pa sodišče ni kršilo domneve nedolžnosti, saj se je le odzvalo na vsebinske poudarke obtoženčevega zagovora, ki jih je celovito preizkusilo in jih ovrednotilo ter ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi v spisu.

V zvezi s trditvijo obrambe, da predhodni dogovor obdolženca z neugotovljenimi sostorilci ni dokazan, saj ni jasno niti kdo, kdaj in kje naj bi tak dogovor sklenil, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ob dejstvu, da je z zahtevano stopnjo verjetnosti za izrek obsodilne sodbe izkazano, da je obdolženec deloval usklajeno skupaj z drugimi sostorilci, ni potrebno, da bi bile znane vse modalitete in okoliščine skupne odločitve več storilcev za izvršitev kaznivega dejanja, saj je glede na skupen in časovno usklajen pristop k izvršitvi kaznivega dejanja obstoj predhodnega dogovora zadostno izkazan. Je pa izkustveno povsem neverjeten scenarij, ki ga ponudi pritožnik, da bi v isti noči v časovnem obdobju nekaj ur, najprej obtoženec samostojno izvedel poskus vloma z naviranjem vrat terase, nakar bi zaradi neuspelega vstopa v hišo od nadaljevanja izvrševanja kaznivega dejanja odstopil in kraj zapustil, zatem pa bi neodvisno od obtoženčevih predhodnih aktivnosti uspešno z razbitjem stekla na oknu iste hiše kaznivo dejanje vlomne tatvine izvršili drugi neznani storilci. Tako tudi z izpostavljanjem okoliščine, da obtoženčeva DNK ni bila najdena nikjer drugje v hiši in tudi ne na predmetu, s katerim so razbili okno oziroma na kljuki, ne more biti odločilna. Slednje še posebej ob že izpostavljeni izpovedbi priče H. H. o tem, kako težko je najti uporabne biološke sledi npr. na kljuki (točka 23 izpodbijane sodbe).

K pritožbi okrožne državne tožilke

Okrožna državna tožilka ocenjuje, da izrek kazenske sankcije opominjevalne narave ni na mestu in meni, da bi prvostopno sodišč ob pravilnem vrednotenju vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin na strani obtoženca, pri čemer je kot edino olajševalno okoliščino upoštevalo zgolj obtoženčevo dotedanjo nekaznovanost, kot edino obteževalno okoliščino pa težo kaznivega dejanja, saj, da je z njim nastala premoženjska škoda večje vrednosti, slednjemu moralo izreči zaporno kazen v trajanju 1 (enega) leta.

Po prepričanju sodišča druge stopnje pritožničino zavzemanje za izrek prostostne kazni ni utemeljeno. Ni ji moč pritrditi, da sodišče ni pravilno ovrednotilo že navedenih obteževalnih okoliščin (višine pridobljene protipravne premoženjske koristi) in da je prezrlo najmanj dve obteževalni okoliščini, in sicer poleg dejstva da glede na višino premoženjskopravnega zahtevka, vračilo škode v roku 3 let, upoštevajoč premoženjske razmere obtoženca, praktično ni izvedljivo, izpostavlja (i) dodatno zavržnost kaznivega dejanja (oškodovanec in obtoženec živita v isti manjši vasi, obtoženec je kot je sam povedal oškodovanca dobro poznal, vedel je, da ima v naselju gostilno oz. restavracijo in še celo, da je razvažal malice tudi v službo obtoženca) in je torej kaznivo dejanje izvršil na njegovo škodo vedoč in poznavajoč oškodovančeve boljše premoženjske razmere in (ii) obtoženčevo popolno nekritičnost do izvršenega kaznivega dejanja.

Sodišče druge stopnje primarno izpostavlja, da je odločitev o izreku sankcije opominjevalne narave (pogojne obsodbe) kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 38 obrazložitve sodbe, pogojena z obstojem pričakovanja, da obtoženec v bodoče kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Obstoj tega pričakovanja je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ob siceršnji nekaznovanosti obtoženca utemeljeno oprlo na dejstva, da je kaznivo dejanje časovno oddaljeno, obtoženec pa se je zaposlil in trenutno živi družbeno sprejemljivo. Glede na navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje izbiri sodišča glede vrste kazenske sankcije. V zvezi z dodatno izpostavljenimi potencialno obteževalnimi okoliščinami, ki jih v pritožbi navaja državna tožilka, pa sodišče druge stopnje pritrjuje stališču zagovornika v odgovoru na pritožbo državne tožilke, da je ob izpostavljenih dejanskih okoliščinah, ki govorijo le v prid bežnemu znanstvu brez neposrednih kontaktov, težko govoriti o posebni zavržnosti kaznivega dejanja ali celo zlorabi zaupanja, poleg tega pa ob dejstvu, da je obtoženec v zagovoru zanikal storitev kaznivega dejanja, kar je njegova ustavna pravica, na tej podlagi ni na mestu ocena o nekritičnosti obtoženca do kaznivega dejanja. V pogojni obsodbi določeno zaporno kazen v trajanju 1 leta in 2 mesecev sodišče druge stopnje tako ocenjuje kot zakonito, primerno in pravično ter odmerjeno skladno z ugotovljenimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami obravnavanega primera.

22.Je pa sicer moč pritrditi okrožni državni tožilki, ki izpostavlja pomen povračila škode oškodovancema, to pa še posebej ob dejstvu, da je tudi sodišče prve stopnje v točki 38 sodbe navedlo, da je za oškodovanca koristneje, da obtoženec ostane na prostosti, še naprej dela in poravna škodo, ki mu jo je sodišče naložilo v plačilo na podlagi priglašenega premoženjskopravnega zahtevka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in ravnalo skladno s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1, ki določa, da v pogojni obsodbi lahko sodišče odloči, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti (t. i. nadaljnji pogoj), pri čemer rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe. Da bi bile možnosti poplačila škode oškodovancema glede na višino priznanega premoženjskopravnega zahtevka in dohodkovne zmožnosti obtoženca realne, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu določilo daljši rok poplačila in zato nekoliko podaljšalo preizkusno dobo, in sicer tako mu je določilo preizkusno dobo 4 (štirih) let, v okviru pogojne obsodbe pa določilo nadaljnji pogoj, da oškodovancema v roku 3 let po pravnomočnosti sodbe plača znesek 20.000,00 EUR, ki predstavlja ugotovljeno škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Obtoženca sodišče opominja, da ima tako storitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi kakor tudi opustitev poplačila škode v danem roku lahko za posledico preklic pogojne obsodbe in izrek zaporne kazni v trajanju, kot je določena v izreku sodbe.

23.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno, v preostalem delu pa tudi pritožbo okrožne državne tožilke in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

24.Upoštevaje premoženjske razmere obtoženca, kakor jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je na podlagi določila prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP sodišče obtožencu skladno s tar. št. 7113 v zvezi s tar. št. 71113 in 7122 naložilo v plačilo 480,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Odločba št. U-I-25/95, 53. točka obrazložitve.

2Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-171/01, 15. in 16. točka obrazložitve.

3M. Šepec, Komentar ZKP, 1. knjiga, stran 202, 203, GV, Lexpera, Ljubljana 2023.

4Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.

5Sodba VS RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021.

6Prim. npr. zgoraj citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 65218/2010 z dne 27. 1. 2016, sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 47223/2017 z dne 16. 12. 2021 in sklep VSL V Kp 8175/2021 z dne 18. 10. 2022.

7Vavken, L. (2022), Ekskluzija dokazov — (nova) metodologija presoje?, Pravosodni bilten, št. 1/22, str. 23-41.

8Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve.

9Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-426/01 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03, in Odl. US XII, 102), 4. točka obrazložitve.

10Sodba Vrhovnega sodišča RS I Kp 4150/2012 z dne 6. 3. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 22, 23, 29 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 57, 57/3, 205, 205/1, 205/1-1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 148/1, 149, 149/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.