Jedro

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, na podlagi katere je zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke za delovno nezgodo, temelji na pravilno izvedenem dokaznem postopku, dokazna ocena pa je logična in prepričljiva ter jo je mogoče preizkusiti.

Izrek

I.Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

II.Pritožba zoper I. in III. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III.Tožena in tožeča stranka sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku (I.) ugodilo v višini 20.695,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.244,13 EUR od 8. 5. 2021 dalje do plačila in od zneska 7.451,25 EUR od 5. 7 2021 dalje do plačila, (II.) v presežku, to je za 5.295,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2.Zoper celotno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

5.Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka ni dopustna, saj je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožena stranka zato nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP), zaradi česar je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).

6.Med strankama ni sporno, da je 4. 8. 2018 prišlo do nesreče pri delu - padca opažne mize na delavca tožene stranke / zavarovanca tožeče stranke A. A. (v nadaljevanju: delavec tožene stranke), v kateri se je slednji poškodoval. Tožena stranka zanika odgovornost za nastanek škode, saj naj bi poškodovanemu delavcu nihče ne naročil, da mora mizo prestaviti na način, da tolče po nosilcih oziroma nogah mize z gumijastim kladivom. Delavec je imel zgolj navodilo, da mizo odpne z žerjava. Po zatrjevanjih tožene stranke B. B. ni bil nadrejeni delavec, saj sploh ni zaposlen pri toženi stranki, zato ni bilo razloga, da bi ga A. A. moral upoštevati. Tožena stranka je potrdila, da je miza padla, nasprotovala pa je načinu, zakaj je padla.

7.Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi in pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je na podlagi celotnega dokaznega postopka ugotovilo, da je do delovne nezgode prišlo na način in iz razloga, ker je delavec z gumijastim kladivom tolkel po nogah opažne mize, da bi jo horizontalno premaknil za 161 cm, zaradi česar je opažna miza padla in ga oplazila po glavi ter mu pri tem povzročila poškodbe. Sodišče se je v tak način nezgode prepričalo na podlagi več izvedenih dokazov, predvsem Internega poročila o poškodbi z dne 8. 8. 2018, ki ga je sestavila tožena stranka in podpisal njen zakoniti zastopnik, pričevanja prič, izpovedbe delavca tožene stranke ter listin iz spisa pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani.

8.Tožena stranka ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje izpodbija s navedbami, da je povsem možno, da je miza padla zato, ker se je noga zložila, in v nadaljevanju navaja več možnih razlogov za to. Ne le, da gre v tem delu za nedokazana ugibanja tožene stranke, tudi sicer v takem primeru ni logično, da je sestavila poročilo o poškodbi, ki ga je podpisal njen zakoniti zastopnik in iz katerega jasno izhaja, da se je noga mize izmaknila (izbila) iz ležišča mize zato, ker je delavec s kladivom močno udaril po eni izmed nog. Ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z možnimi drugimi razlogi za padec mize. Sodišče je izrecno zapisalo, da že Interno poročilo o poškodbi o delu jasno negira drugačno varianto, na katero se je kot mogočo sklicevala tožena stranka, in sicer, da se noga naj ne bi izmaknila, ampak naj bi se samo zložila (iz drugega vzroka).

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka preko B. B. dala navodilu delavcu, da prestavi opažno mizo. Drži sicer, da je B. B. to zanikal, vendar sodišče prve stopnje temu pravilno ni sledilo. Še več, na podlagi celotnega dokaznega postopka je ocenilo, da je bila njegova izpoved neresnična, kar je ugotovilo na podlagi njegovega pričevanja: najprej je izpovedal, da je bila naloga delavca le ta, da odpre trakove (gurtne), v nadaljevanju pa, da je delavec upravljal tudi z vozičkom DoKart. Na podlagi njegovega pričevanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da naloga delavca ni bila le ta, da odpne mizo z žerjava, ko je to trdila tožena stranka, pač pa je najmanj sodeloval pri horizontalnem prestavljanju opažnih miz. Kot enega glavnih dokazov, ki potrjuje, da je delavec delal po navodilih B. B., pa je sodišče prve stopnje štelo pričevanje C. C., ki je povedal, da je bil B. B. skupinovodja, ki je usmerjal in nadzoroval vse delavce tožene stranke na gradbišču - B. B. je imel načrt in je tudi prestavljal mize oziroma odrejal naloge. Da je bil B. B. tisti, ki je delavcu naročil, da prestavi mizo, je priči C. C. povedal delavec tožene stranke. In nenazadnje: pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil poškodovani delavec zgolj pomožni delavec, ki se nikakor ni mogel sam odločati oziroma si sam odrejati, da bo prestavil opažno mizo, saj to šteje za bolj zahtevno delo, ker gre za zelo drag stroj (voziček DoKart). Zaradi tega je kot pomožni delavec za bolj zahtevno delo moral dobiti navodilo oziroma mu je ta naloga morala biti odrejena, odrejena pa mu je bila lahko samo s strani nadrejenega delavca. To je bil v času nezgode B. B. (že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni relevantno, da pravno formalno ni bil zaposlen pri toženi stranki, pač pa pri njenem podizvajalcu).

10.Življenjsko logičnih in prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje tožena stranka ne more izpodbiti z navedbami, da za sporen način prestavljanja mize obstaja drug razlog, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa je, da je šlo za neumno odločitev delavca. Dokazni postopek namreč česa takega ni potrdil. Izpovedba delavca je skladna z njegovo izpovedjo v kazenski zadevi I Kpd 000/2020 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, saj je tudi tedaj izpovedal enako kot v tem postopku. (Tudi) zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da mu ne bi verjelo, že zgoraj pa je pojasnjeno, da so tudi ostala pričevanja potrdila delavčevo izpoved. Drži sicer pritožbena navedba, da odsotnost razumnega razloga ne izključuje obstoja neumnosti človeške odločitve, vendar v tej zadevi kaj takega ni bilo izkazano. Nenazadnje pa bi se tudi v takem primeru odgovorni vodja tožene stranke moral in mogel zavedati možnosti obstoja neumnosti človeške odločitve in delavca nadzorovati; če namreč tožena stranka zatrjuje, da je šlo za "neumno odločitev" delavca, potem bi ga morala kot pomožnega delavca še toliko bolj nadzorovati.

11.Zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na prepričljivi dokazni oceni. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje, na podlagi katere je zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke za delovno nezgodo, temelji na pravilno izvedenem dokaznem postopku, dokazna ocena pa je logična in prepričljiva ter jo je mogoče preizkusiti.

12.Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Tožeča stranka je sicer priglasila stroške odgovora na pritožbo, vendar višje sodišče ugotavlja, da v njem navedeni stroški niso stroški pritožbenega postopka, pač pa stroški, ki so tožeči stranki nastali v postopku na prvi stopnji in so ji bili z izpodbijano sodbo delno že priznani. Zaradi tega tožeča stranka do povračila teh stroškov ni upravičena, saj ne gre stroške, ki bi prispevali k odločitvi o pritožbi.

Zveza: