Jedro

Pravilno je opozorilo, da bi lahko šlo zgolj za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, do odškodnine iz tega naslova pa bi bila tožnica po stališču sodne prakse upravičena le, če bi bilo močnejše intenzivnosti in trajalo daljši čas ali če bi to opravičevale posebne okoliščine. Teh okoliščin pa ni niti zatrjevala, tudi v pritožbi ne. Samo navedba, da je narava njenega dela takšna, da je moč pričakovati, da bo imela dodatne bolečine, ne zadostuje.

Če se tožnica ni mogla udeležiti naroka za glavno obravnavo, na katerem naj bi bila zaslišana, bi lahko sodišču poslala opravičilo za izostanek in prošnjo za preložitev naroka. Če stranka tega ne stori, sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti dokaza z njenim zaslišanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala sporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo v prometni nesreči, v znesku 2.420,30 EUR; zahtevku za plačilo predpravdnih stroškov pa je delno ugodilo, in sicer v višini 73,84 EUR, v preostalem delu (201,57 EUR) pa zavrnilo. Naložilo ji je še povrnitev stroškov pravdnega postopka toženi stranki v znesku 31,71 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožila tožnica, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da njene težave, ki so bile posledica poškodbe (natega vratne muskulature) v prometni nesreči, opravičujejo višji znesek odškodnine od tistega, ki ji je bil kot nesporen že plačan (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 420.000,00 SIT ter iz naslova prestanega strahu 100.000,00 SIT) in ki ga je sodišče prve stopnje potrdilo kot ustrezajočega standardu pravične odškodnine. Na to kaže tudi dolžina bolniškega staleža, ki je trajal skoraj dva meseca, torej ni dvoma, da je bila podana nezmožnost dela toliko časa. Imela je bolečine, glavobole, jemala je analgetike in imela je težave z vidljivostjo. O tem na glavni obravnavi zaradi strahu pred izgubo službe ni izpovedala, je pa o tem povedala izvedencu, pri čemer ni pretiravala. Tožnica meni, da je glede na težo poškodbe priznana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v nasprotju s sodno prakso in materialnim pravom. Poškodba je težko dokazljiva, vendar vsekakor pomeni bolečine in nezmožnosti opravljanja določenih gibov, bolečine se povečajo ob naporih in glede na to, da je tožnica snažilka, je pričakovati, da bo morala opravljati dela, ki ji povzročajo dodatne bolečine. Od takrat so težave sicer že v večji meri izzvenele, vendar to ne pomeni, da takrat niso obstajale. Kot izhaja iz izvedenčevega mnenja, je poškodba takšna, da lahko zapušča trajajoče posledice v smislu bolečin v vratu, zatilju in glavi, ki pa po določenem času povsem izzveni. Dejstvo, da izvedenec ni ugotovil, da bi bile pri njej podane trajne posledice, pa ne pomeni, da so posledice izzvenele z dnem zaključka bolniškega staleža. Zaradi strahu pred izgubo zaposlitve tudi ne more vedno poiskati ustrezne zdravniške pomoči. Vse to bi moralo sodišče upoštevati pri presoji višine odškodnine. Zato naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in temu ustrezno tudi naloži toženki plačilo pravdnih stroškov, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker med pravdnima strankama temelj toženkine odškodninske odgovornosti ni bil sporen, je bilo sodišče prve stopnje dolžno glede nepremoženjske škode le določiti znesek, ki predstavlja pravično odškodnino (1. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V ta namen je moralo najprej ugotoviti naravo in težo poškodb, ki jih je utrpela tožnica, glede na to pa na podlagi načel individualizacije in objektivizacije določiti pravično odškodnino. Pri ugotavljanju narave in teže poškodb se je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na mnenje izvedenca travmatologa, tožnice pa, ker se brez opravičila ni odzvala vabilu na narok za glavno obravnavo, ni zaslišalo. Glede nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je zaključilo, da je bila višina pred pravdo izplačanega zneska primerna, pravno priznana škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pri tožnici ni nastala. Pri tem je sodišče upoštevalo vse bolečine in neprijetnosti, katerih obstoj je ugotovil izvedenec. Izvedenčevo mnenje se glede nevšečnosti med zdravljenjem povsem ujema s tistim, kar je navajala tožnica. Ne ugotavlja pa obstoja objektivnih pogojev za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ne glede na to, da tožnica o svojih zdravstvenih težavah ni bila zaslišana in da iz pritožbe izhaja, da ni mogla obiskovati zdravnika tako pogosto, kot bi bilo treba, pa sama navaja, da je izvedencu realno izpovedala o bolečinah. Izvedenec je tako imel poleg medicinske dokumentacije pri izdelavi mnenja na voljo tudi informacije, ki mu jih je posredovala sama. Tožnica v pritožbi navaja, da gre za poškodbo, ki je težko dokazljiva. To lahko sicer drži, vendar je bila v tem primeru poškodba izkazana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo njen obstoj in verjelo tožnici, da je pri tem čutila zatrjevane nevšečnosti. Vendar njeni navedbi, da je izplačana odškodnina prenizka, vseeno ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče po presoji vseh okoliščin primera (tudi narave njenega dela) ugotavlja, da izplačan znesek ob upoštevanju obstoječe sodne prakse predstavlja pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je utrpela tožnica.

Tožnica je zatrjevala, da ji je nastala tudi škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da trajnih posledic poškodbe ni, in tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja, da je pri tožnici prišlo do splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica v pritožbi navaja le, da so težave sedaj v večji meri izzvenele, ter da je izvedenec ugotovil, da je poškodba takšna, da lahko zapušča trajajoče posledice v smislu bolečin v vratu, zatilju in glavi, ki pa po določenem času povsem izzveni. Sodišče prve stopnje je glede na to pravilno opozorilo, da bi lahko šlo zgolj za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, do odškodnine iz tega naslova pa bi bila tožnica po stališču sodne prakse upravičena le, če bi bilo močnejše intenzivnosti in trajalo daljši čas, ali če bi to opravičevale posebne okoliščine. Teh okoliščin pa ni niti zatrjevala, tudi v pritožbi ne. Samo navedba, da je narava njenega dela takšna, da je moč pričakovati, da bo imela dodatne bolečine, ne zadostuje. Tožnica bi morala navajati, v čem se kažejo posledice poškodbe, ki pomenijo trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ali, kot je navedeno zgoraj, podati ustrezne navedbe glede začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ter predložiti dokaze v ta namen. Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da do splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prišlo, za začasno pa ni podanih ustreznih navedb. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožničin zahtevek iz tega naslova. Tožnica se v pritožbi sklicuje tudi na nemožnost udeležitve naroka, na katerem bi lahko izpovedala o svojih težavah; sodišče tukaj opozarja, da če se tožnica ni mogla udeležiti naroka za glavno obravnavo, na katerem naj bi bila zaslišana, bi lahko sodišču poslala opravičilo za izostanek in prošnjo za preložitev naroka. Če stranka tega ne stori, sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti dokaza z njenim zaslišanjem (2. odstavek 258. člena ZPP). Dokazno breme glede obsega škode je na strani tožnice in sodišče prve stopnje je zato odločilo na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagalo.

Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).