Jedro

Določena kršitev pravil postopka je bistvena le tedaj, kadar vpliva na odločitev o stvari (1. odstavek 242. člena ZUP). Zato take kršitve ni, kadar gre za lokacijsko dovoljenje za legalizacijo gradnje istega stanovanjskega objekta na istem zemljišču drugemu investitorju in je tožnik v prejšnjem postopku sodeloval ter je v novem postopku imel možnost udeležbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje upravne enote z dne 26.09.1995, izdano J.A. za gradnjo stanovanjske hiše - legalizacija na zemljišču parc. št. 227/2 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi odločbe tožena stranka, sklicujoč se na 2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), spisne podatke in Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote (odlok), ugotavlja, da se zemljišče parc. št. 227/2 nahaja v morfološki enoti. Posegi v tej morfološki enoti se po 69. členu odloka izvajajo v skladu s skupnimi merili in pogoji ter podrobnejšimi merili in pogoji za vaška naselja. Po 31. členu odloka so v območjih vaških naselij dopustne novogradnje stanovanjskih objektov, ki zapolnjujejo gradbene vrzeli in so usklajeni z obstoječo grajeno strukturo naselja. Ti pogoji so izpolnjeni, kar izhaja iz grafičnih prilog lokacijske dokumentacije z dne 07.07.1995. Izpolnjeni so tudi drugi splošni pogoji, ki se nanašajo na gradnjo stanovanjskih objektov (7. člen odloka). Dana so bila tudi vsa predpisana soglasja pristojnih organov in organizacij. Investitor je izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, ki je predmet posega (53. člen ZUN). Gre za nov postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja na zahtevek investitorja A.J. z dne 03.05.1995, z novo lokacijsko dokumentacijo in z novimi soglasji. Drugemu investitorju izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo na tem zemljišču je bilo s pravnomočno odločbo tožene stranke odpravljeno in zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše zavrnjen. Lokacijska obravnava ni predpisana, pritožnik pa je imel v postopku, upoštevajoč dopis upravnega organa z dne 21.07.1995, možnost, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Navedbe v pritožbi in vlogi z dne 31.07.1995 se nanašajo na kršitev postopka, kar ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Investitor je z zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 24.08.1995 izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem. Izpisek iz zemljiške knjige pa je javna listina in se šteje za resnično to, kar se z njo izkazuje. Tudi pritožbene trditve, da zgrajeni objekt poslabšuje bivalne pogoje v pritožnikovi stanovanjski hiši, so neutemeljene. V postopku je bilo dano poprejšnje sanitarno soglasje z dne 29.08.1995. Glede na pritožbene ugovore je bilo pridobljeno še dodatno soglasje oziroma obrazložitev Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 18.03.1996, iz katerega tudi izhaja, da je obravnavani objekt od pritožnikovega oddaljen 16 m, kar zagotavlja pri višini slemena investitorjevega objekta 9 m, kot neba 45 stopinj in to je iz zdravstvenih razlogov ustrezno. Oddaljenost od cevovoda vodovoda je 5 m, kar je za varovanje cevovoda ustrezna razdalja; v postopku je bilo dano tudi soglasje upravljalca.

Pritožnik ni z ničemer izkazal, da je pobočje zaradi sporne gradnje obremenjeno, iz lokacijske dokumentacije pa izhaja, da objekt s svojo dejavnostjo ne bo povzročal bistvenih dodatnih obremenitev okolja.

V tožbi tožnik navaja, da je bilo sporno lokacijsko dovoljenje izdano brez ustreznega z zakonom določenega upravnega postopka. Tožnik je v tem postopku prejel le dopis z dne 21.07.1995, v katerem ga pozivajo, naj poda ustrezne pripombe k legalizaciji objekta oziroma soglasje. Že v odgovoru na ta dopis z dne 31.07.1995 in v pritožbi zoper lokacijsko dovoljenje je tožnik navajal, da je upravni organ bistveno kršil določbe ZUP, saj ni bil zaslišan, niti ni organ opravil ogleda na kraju samem. Poleg tega je tožnik tudi opozoril na sporni prenos parcele iz družbene lastnine v last investitorja na podlagi nekega dodatka k premoženjskopravni pogodbi med investitorjem in stanovanjsko zadrugo z dne 12.04.1995. Tožnik je tudi opozoril na dejstvo, da se je pridobivanje vseh soglasij in odločb za gradnjo predmetne stanovanjske hiše pričelo že leta 1989, ko je kot investitor nastopala še stanovanjska zadruga, vendar so bile vse izdane odločbe zaradi nezakonitosti v tem postopku odpravljene. To pa pomeni, da se je z vlogo novega investitorja iz leta 1995 pričel povsem nov upravni postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki pa bi moral biti v celoti izpeljan skladno z določbami ZUP. Tožnik opozarja tudi na opravilno številko lokacijskega dovoljenja z dne 26.09.1995, ki nosi enako št. kot vse predmetne odločbe istega organa in sicer iz leta 1989, kar vzbuja dvom, da gre za povsem nov postopek, kot navaja tožena stranka. Spor glede gradnje sporne stanovanjske hiše traja že od leta 1989 in do tega leta je bil tožnik, ki je lastnik parc. št. 226/2, za nedoločen čas najemnik parc. št. 227 na podlagi najemne pogodbe s takratno občino z dne 24.03.1980 z izrecnim dodatkom, da ta parcela ni namenjena za gradnjo. Občina je samovoljno prekinila to pogodbo ter zahtevala parcelo nazaj zaradi gradnje stanovanjske hiše stanovanjske zadruge. Obenem pa je Geodetska uprava v letu 1989 sprožila mejni ugotovitveni postopek za to parcelo in jo parcelirala v dve novi in sicer v parc. št. 227/1-travnik 155 m2 in parc. št. 227/2-travnik 1099 m2 ter s tem tožnika praktično izločila kot mejaša parc. št.227/2, na kateri se nahaja sporna stanovanjska hiša. Poleg vseh navedenih ugovorov, ki jih je imel in jih ima tožnik ves čas postopka, pa ne gre prezreti njegov najpomembnejši in najtehtnejši ugovor glede novogradnje zaradi posedanja pobočja, na katerem stoji tožnikova hiša, ki ga uveljavlja že od vsega začetka gradnje stanovanjske hiše. Pod pobočjem, na katerem ležita tožnikova parcela in parcela novogradnje, namreč potekata dva gradbena objekta, s katerima je pobočje znatno obremenjeno, z lokacijo nove stanovanjske hiše pa bi pobočje še dodatno obremenili, kar pomeni neposredno nevarnost za posedanje pobočja zaradi tresljajev obratovanja omenjenih objektov in s tem nevarnost poškodovanja ali uničenja tožnikove hiše in ogrožanja življenja njega samega ter njegovih družinskih članov. Sam vodovod sicer res z novo gradnjo ne bi bil ogrožen, bi pa zaradi možnega posedanja bilo ogroženo pobočje, na katerem stoji tožnikova hiša. O tem pa tožena stranka niti prvostopni organ nista zavzela nikakršnega stališča. Zato je tožnik sam pripravljen angažirati ustreznega sodnega izvedenca, ki naj bi ugotovil eventuelne posledice in vpliv na trdnost tega pobočja pri dokončni zgraditvi sporne stanovanjske hiše, kar tudi predlaga s to tožbo. Zato tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni ustni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Investitor, kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu, v odgovoru na tožbo navaja, da tožnikove pravice oziroma pravne koristi niso bile kršene, temveč ves čas nasprotuje gradnji na tedanji parceli št. 227, ki jo je imel v najemu in ga izrazito moti zgolj sosedstvo na tej parceli. V mejnem ugotovitvenem postopku (opravljenem zaradi neobstoja vseh mejnikov) je bila ugotovljena razlika v površini parcele (dejansko 1265 m2, po pogodbi 1099 m2). Prav na tožnikovo željo po izločitvi pasu zemlje (zaradi lažjega dostopa do fekalne jame na parc. št. 227) mu je bil že na ustni obravnavi dne 20.04.1990 ponujen cca 4 m širok pas zemljišča po celotni širini parcele (izmere prav 155 m2). Tožnik je najprej s tako rešitvijo soglašal, nato pa je soglasje preklical in zahteval cca 8 m širok pas zemljišča prizadete stranke, kar ni bilo sprejemljivo. Na podlagi tega je bil odmerjen pas zemljišča površine 155 m2, ki meji s tožnikovo parcelo št. 226/2. V zvezi s tožnikovim navajanjem o posedanju pobočja je po zaprosilu prizadete stranke že avgusta 1990 opravil ogled parcele (tedaj 227) predstavnik Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko Geološkega zavoda Ljubljana. Iz geotehničnega mnenja izhaja, da je brežina prodne terase oblikovana v naravnem naklonu brez vidnih znamenj nestabilnosti. Objekt že šesto leto stoji na predmetni parceli, pa na pobočju zemljišča ni prišlo do najmanjše spremembe, temveč je že aprila 1991 gradbeni strokovnjak ugotovil izrazito kompaktnost zemljišča in takšno je tudi danes. Iz navedenih razlogov prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. V tej zadevi ni sporno, da se obravnavana lokacija stanovanjske hiše nahaja v morfološki enoti - vaško naselje, za katero se posegi urejajo po Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote Bled (Uradni list RS, št. 23/91-I), kjer je stanovanjska gradnja dovoljena, in da je sedanjemu investitorju bilo izdano lokacijsko dovoljenje na istem zemljišču za isti objekt kot preje stanovanjski zadrugi. Tožnik ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je z dopisom upravnega organa prve stopnje z dne 21.07.1995 bil pozvan k udeležbi v postopku za nov postopek legalizacije objekta, meni pa, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti zaradi bistvene kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zatrjuje pa tudi, da tožena stranka ni zavzela stališča zaradi morebitnega vpliva gradnje stanovanjske hiše na posedanje njegovega pobočja. Tožnik je spregledal, da je določena kršitev pravil postopka bistvena le tedaj, kadar vpliva na odločitev o stvari (1. odstavek 242. člena ZUP). Iz poslanih upravnih spisov ni razvidno, da bi takšne kršitve bile storjene, ker v tej zadevi ni sporno, da gre za lokacijsko dovoljenje za legalizacijo gradnje istega stanovanjskega objekta na istem zemljišču, za katerega je že bilo izdano lokacijsko dovoljenje drugemu investitorju (stanovanjski zadrugi) in tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik v prejšnjem postopku sodeloval (tudi na ogledu) in da je v novem postopku imel možnost udeležbe, ki jo je tudi izkoristil, zaslišanje soseda pa ni predpisano. Tožena stranka je v skladu z 245. členom ZUP presodila vse pritožbene navedbe, tudi ugovore glede vpliva objekta na okolje, kar je ustrezno obrazložila. Zato pavšalni tožbeni ugovori o nevarnosti posedanja pobočja sodišču ne vzbujajo dvomov v ugotovitve tožene stranke, da objekt s svojo dejavnostjo ne bo povzročal bistvenih dodatnih obremenitev okolja, za kar je imela zadostno podlago v lokacijski dokumentaciji. Ker sodišče po določbi 1. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, tožnik ne more uspeti s tožbenim predlogom, da je sam pripravljen angažirati ustreznega sodnega izvedenca, ki naj bi ugotovil eventuelne posledice in vpliv dokončne zgraditve investitorjeve stanovanjske hiše na trdnost pobočja, na katerem stoji tožnikova hiša. Opravilna št. izdanega lokacijskega dovoljenja pa na njegovo zakonitost nima vpliva, ker je to stvar pisarniškega poslovanja.

Iz navedenih razlogov tožnik ni mogel uspeti v tem upravnem sporu. Zato je sodišče njegovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.