Jedro

Tožnica ima zaradi zapuščinskega postopka pravni interes, da se ugotovi, ali sta bila toženca pravilno in skladno z zakonskimi določbami včlanjena v agrarno skupnost. Nima pa pravnega interesa, da postavi samostojen ugotovitveni zahtevek za ugotovitev ničnosti določbe statuta, ker ima na voljo močnejše pravno sredstvo, tj. oblikovalni in dajatveni zahtevek.

Osnovni namen agrarne skupnosti je povezan z upravljanjem premoženja in ne vezanost na konkretnega člana. Člani agrarne skupnosti se lahko spremenijo glede na upravičenost do premoženjskih pravic. Ena izmed takih okoliščin pa je tudi dedovanje.

Čeprav je pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti sodelovala le tožničina mati oz. tožnica in ne tudi toženca ali njuni pravni predniki, bi tožnica mogla in morala vedeti, da bo lahko pridobila vrnjeno premoženje šele po izvedenem zapuščinskem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se glasi, da so določbe 9., 53. in 61. člena Statuta A. a. s. za upravljanje, gospodarjenje in uživanje premoženja upravičencev na osnovi deležne pravice nezakonite ter tudi nične (I. točka izreka), ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep Upravnega odbora agrarne skupnosti A. a. s. o sprejemu v članstvo toženih strank razveljavi kot nezakonit in da so organi A. a. s. dolžni predlagati izbris toženih strank iz članstva članov A. kot agrarne skupnosti (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške prvemu in drugemu tožencu v višini 657,04 EUR (III. točka izreka) ter tretji toženki v višini 532,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Nepravilno je uporabilo pojma ničnost in pridobljene pravice. Odločilo je v nasprotju z zakoni, posebej Obligacijskim zakonikom (OZ), Zakonom o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) in Ustavo RS. Tožnica ima pravni interes za ugotovitev ničnosti statutarnih določb. Izplačane odškodnine za nepovrnjeno premoženje zapustnikom in denacionalizacijskim upravičencem sodijo v naravi v premoženje zapustnikov in ne v prihodek agrarne skupnosti. Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. OZ v členih od 86. do 93. ureja ničnost pogodb. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj predstavlja statut A. a. s., kot avtonomni akt agrarne skupnosti, ki je skupnost članov na podlagi pogodbe. Napačna je interpretacija 125. člena Ustave RS, ki govori o neodvisnosti sodnikov.

Tožnica ima aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti statutarnih določil kot članica agrarne skupnosti in dedinja po denacionalizacijskih upravičencih, kar je izkazala z listinami. V upravnih postopkih je tožnica nastopala kot upravičena vlagateljica in pravočasno uveljavljala vrnitev premoženja z vsemi potrebnimi dokazili. Premoženje bi sicer postalo po zakonu last občine. Toženca denacionalizacijskih zahtevkov nista uveljavljala, zato jima gre zgolj nujni delež in ne vrnitev v naravi, kot to določa 9. člen ZPVAS. Podana je ničnost 9. člena Statuta A. a. s., ker v nasprotju z določbami ZPVAS določa, kdo je lahko član agrarne skupnosti. Toženci napačno razumejo vprašanje pravnega nasledstva. V agrarno skupnost se lahko sprejmejo le nekdanji člani in pravni nasledniki nekdanjih članov. Vezanost članstva na hiše same oziroma na dedne upravičence je v nasprotju z ZPVAS, saj tako lahko postane član vsakdo brez kakršnihkoli kriterijev. Navedeno je predhodno vprašanje za presojo zakonitosti sklepa tretje toženke. Statut lahko ostaja v veljavi brez ničnih določil. Sodišče prve stopnje je odločilo arbitrarno in poseglo v tožničine dedne pravice. Napačno je uporabilo določbe drugega odstavka 8. člena in 9. člen ZPVAS.

Nične so tudi statutarne določbe 53. člena Statuta, ker nasprotujejo kogentnim določbam Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Pravni promet s kmetijskimi zemljišči je reguliran. Nična je tudi določba 61. člena Statuta, saj v direktnem nasprotju z ZD in ZPVAS določa, da odškodnine sodijo med prihodke agrarne skupnosti.

Tudi določba prvega odstavka 2. člena ZPVAS določa, da statut sodi med pogodbe. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določb o ničnosti, je neutemeljeno zavrglo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti statutarnih določb. Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, na ničnost se sklicuje lahko vsaka zainteresirana oseba, na ničnost pa mora paziti tudi sodišče po uradni dolžnosti.

Ustava varuje pridobljene pravice, v katere skladno z načelom varstva zaupanja v pravice ni dopustno posegati retroaktivno. Tudi tožnica ima pričakovane pravice, vse v skladu z ZPVAS. Pri varovanju pričakovanih pravic je pomembna tudi pravna predvidljivost. Vacatio legis omogoča, da se subjekti pripravijo na veljavnost novega zakona. Izjeme od prepovedi retroaktivnosti določa drugi odstavek 155. člen Ustave RS.

Sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo pomena določbe pete alineje tretjega odstavka 9. člena ZPVAS, saj je bilo zahtevku za povrnitev premoženja potrebno priložiti članski imenik z dokazili. Toženca do dne 1. 6. 2001 nista pridobila nobenih upravičenj. Napačno je uporabilo določbo 4. člena ZPVAS, ki ureja pravico do članstva v agrarni skupnosti. Pravica do ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti pripada le nekdanjim članom ali njihovim dedičem in pravnim naslednikom, na katere je bila premoženjska pravica iz tretjega odstavka 1. člena ZPVAS prenesena. V stvari ni prišlo do prenosa premoženjskih pravic, pogoj za vstop v članstvo pa je bil zakonski pogoj za podajo vrnitvenega zahtevka.

Tožničine pridobljene pravice so konkretizirane na podlagi upravnih delnih odločb, v katere je tretje toženka nedopustno in retroaktivno posegla. Zmoten je zaključek sodišča, da lahko postanejo člani osebe, ki niso sodelovale v postopkih ponovnega vzpostavljanja agrarne skupnosti.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker obstaja nasprotje med odločilnimi razlogi izpodbijane sodbe in tudi vsebino listin, posebej upravnimi odločbami. O odločilnih dejstvih manjkajo razlogi in je kršeno načelo vezanosti na že izdane upravne odločbe, ki rešujejo predhodna vprašanja.

3. Prvi in drugi toženec ter tretja toženka so odgovorili na pritožbo. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da so določbe 9., 53. in 61. člena Statuta A. a.s. (v nadaljevanju Statut) nične, vendar je odločitev obrazložilo z deloma napačnimi razlogi. Tožnica je postavila ugotovitveni zahtevek, da so navedene določbe Statuta nične. Za vsebinsko presojo ugotovitvene tožbe je potrebno najprej izkazati pravni interes kot procesno predpostavko. Drugače kot pri oblikovalni in dajatveni tožbi, pri ugotovitveni tožbi iz samega zahtevka ni mogoče sklepati, da je sodno varstvo nujno. Ugotovitvena sodba namreč le ugotavlja (ne)obstoj določenega pravnega razmerja, ničesar ne zapoveduje ali preoblikuje in nima učinka izvršljivosti, ne oblikovalnega učinka, zato je za intervencijo sodišča potrebna posebna utemeljitev pravnega interesa ter hkrati zato ugotovitvena tožba predstavlja šibkejše pravno varstvo. Stranka (tožnica) nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko doseže isti cilj z dajatveno ali oblikovalno tožbo.1

6. Tožnica je navajala, da je 9. člen Statuta ničen, ker v nasprotju z zakonskimi normami določa, kdo lahko postane član agrarne skupnosti, in sta bila na podlagi 9. člena Statuta toženca nezakonito včlanjena v agrarno skupnost. Tožnica ima zaradi zapuščinskega postopka pravni interes, da se ugotovi, ali sta bila toženca pravilno in skladno z zakonskimi določbami včlanjena v agrarno skupnost. Nima pa pravnega interesa, da postavi samostojen ugotovitveni zahtevek za ugotovitev ničnosti določbe statuta, ker ima na voljo močnejše pravno sredstvo, tj. oblikovalni in dajatveni zahtevek. S slednjima lahko doseže, da se izbriše morebitna nezakonita včlanitev tožencev v agrarno skupnost. Tožnica je v tej pravdi takšen oblikovalni in dajatveni zahtevek tudi postavila, in sicer da se sklep upravnega odbora razveljavi kot nezakonit in da tretje toženka predlaga in uredi izbris prvega in drugega toženca iz članstva agrarne skupnosti. V sklopu ugotavljanja dejstev zakonitosti članskega vpisa prvega in drugega toženca je sodišče predhodno ugotavljajo tudi skladnost določb 9. člena Statuta z zakonskimi predpisi. Tožnica zato nima pravnega interesa za samostojen ugotovitveni zahtevek glede veljavnosti določbe 9. člena Statuta in je bila presoja o tem že opravljena v okviru odločanja o utemeljenosti oblikovalnega in dajatvenega zahtevka.

7. Tožnica prav tako ni uspela izkazati pravnega interesa za samostojni ugotovitveni zahtevek glede ničnosti določb 53. in 61. člena Statuta. Navaja, da je promet s skupno lastnino prost, moral pa bi biti skladen z ZKZ, nezakonito je določena odsvojitev deležne pravice ter v nasprotju z zakonskimi predpisi statut določa, da odškodnine, ki so izplačane iz naslovov v naravi nepovrnjenega premoženja denacionalizacijskim upravičencem, sodijo med prihodke agrarne skupnosti, namesto v zapuščinsko premoženje po zapustnikih. Pri tem izpostavlja primer članice agrarne skupnosti B. B. iz zapuščinskega postopka, ko je bila članici prisojena odškodnina, tretja toženka pa odklanja izplačilo odškodnine dedičem kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju. Tožnica s tem ne pojasni, v čem bi bil njen pravni položaj z vidika pravic in koristi ugodnejši, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost navedenih statutarnih določb. Zgolj hipotetično navaja, da statutarna ureditev ni skladna z vsemi zakonskimi predpisi in glede domnevnega nepravilnega izplačevanja odškodnin navaja primer tretje osebe. Tožnica torej ni konkretizirala in izkazala potrebnega pravnega interesa za samostojni ugotovitveni zahtevek, zato je bilo potrebno tožbo tudi v tem delu zavreči, kot pravilno izhaja iz I. točke izreka izpodbijane odločbe.

8. Pravilna in prepričljiva je nadaljnja dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta bila toženca pravilno včlanjena v agrarno skupnost na podlagi statutarnih določb, ki so skladne z zakonsko ureditvijo. Toženca sta bila sprejeta v agrarno skupnost kot dediča nekdanje članice, ki ji je bilo odvzeto premoženje. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti pogoj, da se premoženjske pravice vrnejo članom skupnosti, vendar je predstavljala vzpostavitev agrarne skupnosti samostojen upravni postopek in nobena zakonska ali statutarna določba ne omejuje ali pogojuje članstva v ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti zgolj na osebo, ki je sodelovala pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti. Namen ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti je v vrnitvi premoženja, ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrnitvi drugih premoženjskih pravic.2 Agrarna skupnost je premoženjska skupnost, ker je njen bistveni element skupno premoženje članov. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlagi določb 4. in 8. člena ZPVAS, da k članstvu lahko pristopi vsak dedni upravičenec in pravni naslednik nekdanjih članov agrarne skupnosti, ne glede na to, ali je podal zahtevek za vračilo premoženja in pristopil v članstvo do 30. 6. 2001. Osnovni namen agrarne skupnosti je povezan z upravljanjem premoženja in ne vezanost na konkretnega člana. Člani agrarne skupnosti se lahko spremenijo glede na upravičenost do premoženjskih pravic. Ena izmed takih okoliščin pa je tudi dedovanje.

9. Držijo tožničine navedbe, da če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, ostanejo oziroma postanejo nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti last občine (šesti odstavek 8. člena ZPVAS), da je tožnica oziroma njena pravna prednica uveljavljala vrnitev premoženja ter v upravnih postopkih nastopala kot udeleženka, kot tudi, da bi v odsotnosti uveljavljanja vrnitve premoženja postale nepremičnine last občine. Vendar navedeno v ničemer ne utemeljuje pritožbenega naziranja, da je tožnica že pridobila pravice ali premoženje, ki bi ji bilo naknadno, retroaktivno odvzeto. Z upravnimi odločbami (tožnica ne konkretizira upravne odločbe) še ni pridobila takšnih pravic, niti ni bilo še odločeno o prenosu premoženjskih pravic kot o predhodnem vprašanju. V priloženi delni odločbi z dne 6. 7. 2018 (priloga A9) je pod zaporedno št. člana 128 navedena pokojna C. C., prav tako v zemljiškoknjižnem sklepu z dne 27. 8. 2018 (priloga A5). Tudi v zemljiški knjigi je kot lastnica premoženja vpisana pod zap. št. 111 C. C. (priloga A11). Preostale priložene listine pa se nanašajo na ponovno vzpostavljanje agrarne skupnosti, kjer je sodelovala tožničina mati. Ime tožnice je navedeno v članskem imeniku. Z vpisom tožencev v članski imenik agrarne skupnosti zato ni bilo retroaktivno poseženo v morebitne tožničine pričakovane ali celo že pridobljene pravice. Drugi odstavek 8. člena ZPVAS jasno določa, da če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se po tem zakonu vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po zakonu o dedovanju. Čeprav je pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti sodelovala le tožničina mati oz. tožnica in ne tudi toženca ali njuni pravni predniki, bi tožnica mogla in morala vedeti, da bo lahko pridobila vrnjeno premoženje šele po izvedenem zapuščinskem postopku.

10. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta toženca dedna upravičenca po pokojni C. C., nekdanji članici agrarne skupnosti. Kriterij dedovanja kot razlog za sprejem v članstvo, ni v nasprotju z določbami ZPVAS ali Zakonom o agrarnih skupnostih (ZAgrS). Navedena zakona dedovanje izrecno omenjata kot način pridobitve premoženjskih pravic člana agrarne skupnosti. Z odločitvijo sodišča prve stopnje ni bilo arbitrarno odločeno niti poseženo v morebitne že pridobljene ali utemeljeno pričakovane tožničine dedne ali lastninskopravne pravice. Zapuščinski postopek še ni končan, toženca pa sta poleg tožnice zakonita dedna upravičenca, zato sta bila skladno z določbami Statuta in zakonskimi predpisi veljavno včlanjena v A. a. s. 11. Povsem pavšalne in neutemeljene so končno tudi pritožbene navedbe, da je nasprotje med odločilnimi dejstvi v obrazložitvi izpodbijane sodbe ter nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in vsebino listin.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, pa tudi drugih ne, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor prvega in drugega toženca ter odgovor tretje toženke za odločitev v zadevi nista bila potrebna, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. A. Galič, komentar k 181. členu ZPP v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 142, 148, 152. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 73/2014 z dne 10.12.2015.