Jedro

Trditve toženca v odgovoru na tožbo, da sodišče „tožnici iz tega naslova gotovo ne bi moglo in smelo priznati večjega deleža od kakšnega procenta“ zadoščajo za ugovor nadpolovičnega deleža.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem še spornem delu (II. točka izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da skupno v zunajzakonski skupnosti pridobljeno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnini parc. št. 286, k. o. X in parc. št. 2242/12, k. o. Y ter premičnine: sedežno garnituro ..., umetno usnje, črno, omaro divja češnja, zamrzovalno skrinjo..., jedilno garnituro ... (1 + 6), korito regidrain integriran, pomivalni stroj ..., hladilnik ..., kuhinjo hortenzija in set Gorenje pečica ... (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delež tožeče stranke na skupnem premoženju znaša ½ (II. točka izreka) ter zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (III. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti 49,81 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper obsodilno sodbo (zoper točke I. in II.) se toženec pritožuje, sodišču očita vse pritožbene razloge ter predlaga razveljavitev sodbe in ponovno sojenje. Najprej se ne strinja z zaključki sodbe, ki se tičejo vprašanja izvenzakonske skupnosti. Sodišče je to predhodno vprašanje reševalo poenostavljeno in se ni opredelilo glede dobe trajanja dalj časa trajajoče skupnosti. Pri odločitvi je kršilo določbe ZPP in Ustave RS. Nadalje je sodišče zanemarilo pojem instituta posebnega premoženja, predvsem pa ni upoštevalo, s kakšno vrsto sredstev so bile premičnine in zlasti nepremičnine kupljene. Ne drži zaključek sodišča o tem, da je tožnica prispevala k skupnemu gospodinjstvu, saj je bila pretežni del odsotna z dela, medtem ko je toženec opravljal dejavnost v podjetju svojih staršev in v dejavnosti, ki je bila v zadnjem obdobju zelo dobičkonosna – gradbeništvu. Uradnih podatkov banke sodišče ni ocenilo. Tožnica je pretežni del svojih prejemkov vlagala na svoj račun. Nelogično je, da naj bi ji pri preživljanju pomagala njena mama. Prav tako ni res, da toženec ne bi prispeval k vzgoji otrok. Pritožba zaključi, da tožnica za nakup nepremičnin in premičnin iz I. točke izreka sodbe ni prispevala prav nobenih sredstev, poleg tega pa ji v času bivanja pri tožencu ni bilo potrebno plačevati nobene najemnine.

3. Na vročeno pritožbo je tožnica odgovorila, zavrača vse pritožbene trditve toženca in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v zadevi že enkrat odločilo in sicer je s sodbo II Cp 995/2011 z dne 14. 9. 2011 zavrnilo pritožbo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu (I. in II. točki izreka) potrdilo.

6. Toženec je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015 reviziji delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o deležu(ih) na skupnem premoženju in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sicer pa je v ostalem (odločitev o obsegu skupnega premoženja) revizijo zavrnilo. Opozorilo je na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju in ne ohranijo položaja posebnega premoženja. Iz odgovora na tožbo je razvidno, da je toženec svojo obrambo gradil predvsem na ugovoru izključne lastnine na spornem premoženju, vendar pa je podal še trditve o njegovih (bistveno) višjih prihodkih od tožničinih. Po stališču revizijskega sodišča v revizijski odločbi citirane trditve tožnika zadoščajo za ugovor nadpolovičnega deleža. Res je prevladujoče stališče sodne prakse VS RS, da je treba ugovor nadopolovičnega dela ne glede na vpis toženega zakonca v zemljiški knjigi uveljavljati z nasprotno tožbo, vendar pa opozarja na drugačno stališče Ustavnega sodišča RS v odločbah Up-771/11 in Up-822/13. Ustavno sodišče poudarja, da se krši pravica do izjave, če se stranki odreče vsebinsko odločanje o zahtevku za nadpolovični delež na skupnem premoženju, tudi brez njenega posebnega tožbenega zahtevka. Ker je pritožbeno sodišče kršilo toženčevo pravico do izjave, ker se je postavilo na stališče, da ni ugovarjal višjega deleža na skupnem premoženju, ampak le, da so nepremičnine in skoraj v celoti premičnine njegovo posebno premoženje, je naložilo temu sodišču, da v ponovljenem postopku izčrpa pritožbo tudi glede toženčevega ugovora nadpolovičnega deleža. 7. V obravnavani zadevi se je torej toženec zoper tožničin zahtevek, da znaša njen delež na skupnem premoženju ½ in da je torej njun delež na skupnem premoženju tak, kot se po zakonu domneva (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), branil z ugovorom, da ob upoštevanju vseh v odgovoru na tožbo navedenih okoliščin, sodišče „tožnici iz tega naslova gotovo ne bi moglo in smelo priznati večjega deleža od kakšnega procenta“. Ker takšne trditve zadoščajo za ugovor nadpolovičnega deleža, bi moralo prvostopenjsko sodišče v tej smeri toženčev ugovor upoštevati in dokazno oceniti. Po zakonski domnevi iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR sta res prispevka zakoncev enaka, vendar je toženec navajal, da so bili njegovi prihranki, zaslužki in prizadevanja bistveno večji od tožničinih. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, kar izhaja iz odločbe revizijskega sodišča, pa prvostopenjsko sodišče teh toženčevih trditev ni celovito obravnavalo, saj je štelo, da toženec ni podal določnega ugovora večjega deleža od tožničinega, ampak vseskozi vztrajal, da so nepremičnine in premičnine njegovo posebno premoženje. Ker je s tem tudi prvostopenjsko sodišče kršilo toženčevo pravico do izjave, je pritožbeno sodišče v še spornem izpodbijanem delu (II. točka izreka sodbe) ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), saj kršitve postopka glede na njeno naravo samo ne more odpraviti.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.