Jedro

Pojem zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti je treba razlagati evroavtonomno in zajema vsak zahtevek, ki se nanaša na odgovornost toženca ter se ne navezuje na zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji. Tožbeni zahtevek iz naslova kršitve pogodbene obveznosti temelji na razlagi pogodbe, njen obstoj nujen za odločanje in gre za zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 7. 9. 2017:

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom izreklo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje spora (I. točka izreka). Razveljavilo je evropski plačilni nalog Plg 1/2016 z dne 2. 2. 2016 v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 18.949,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zavrglo tožbo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da sta imeli stranki dogovorjeno Incoterms klavzulo 2010 ex works, čemur tožnik ni oporekal, in pomeni, da prodajalec preda kupcu blago v svojem (prodajnem, skladiščnem ali drugem dogovorjenem) prostoru. Konkretna klavzula torej pomeni, da je prodajalec izpolnil svojo obveznost, ko je dal blago v svojih prostorih na razpolago kupcu. Tako je bil kraj izpolnitve v Italiji. Sodišče ni sledilo tožnikovim navedbam o pristojnosti slovenskega sodišča v zvezi z delikti ali kvazidelikti v skladu z 2. točko 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - prenovitev (v nadaljevanju: Uredba). Temelj poslovne odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo moral dolžnik izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Ker tožnik vtožuje plačilo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, Uredba sicer določa tudi, da je v zvezi z delikti ali kvazidelikti oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe), vendar je potrebno pojem zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti razlagati evroavtonomno tako, da zajema vsak zahtevek, ki se nanaša na odgovornost toženca in se ne navezuje na zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu 1.a točke 7. člena Uredbe (zadeva Sodišča EU C-12/15).

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prihaja napačno do zaključka in pavšalno oceni, da zgolj zaradi dogovorjene klavzule ex works med strankama pomeni, da je pristojno italijansko sodišče. Sodišče se ne opredeli, da je bil ne glede na dogovorjeno klavzulo kraj izpolnitve obveznosti v Sloveniji. Takšna je bila običajna in ustaljena praksa med strankama. Prevoznik je prevzel blago v skladišču tožene stranke v Italiji, nato ga je prepeljal v skladišče tožeče stranke v Sloveniji. Šele v Sloveniji je tožeča stranka imela možnost pregledati blago in je ugotovila, da so dobavljeni kosi nekvalitetni, kar je reklamirala. Ravno škoda, ki je nastala tožeči stranki zaradi slabe kakovosti dobavljenega materiala, je predmet pravde. Pravilo glede škodnega dogodka temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem se je zgodil škodni dogodek, ki opravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije. Kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka iz 2. točke 7. člena Uredbe, je potrebno razlagati tako, da obsega kraj, v katerem je nastala škoda, in kraj dogodka, ki je vzrok za škodo. Zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke je nastala škoda v Republiki Sloveniji in je podana pristojnost slovenskega sodišča v skladu z Uredbo.

3. Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da ne samo, da je bila med strankama dogovorjena pariteta ex works, tožeča stranka je po blago poslala svojega prevoznika, tožena stranka pa je blago v svoji tovarni pripravila za transport. Sodišče je upoštevalo ta dejstva in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter štelo, da je tožeča stranka prevzela blago v Italiji, kjer je bil kraj izpolnitve obveznosti. Sodišče EU je v več odločbah zapisalo, da se pojma zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti ne more uporabiti v primeru, ko se domnevna odgovornost tožene stranke navezuje na zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v zadevi za spor z mednarodnim elementom, saj ima tožeča stranka sedež v Sloveniji, tožena stranka pa v Italiji, da sta stranki iz držav članic Evropske unije in da se za reševanje spora o pristojnosti uporablja Uredba (5. in 7. točka obrazložitve). Po splošni določbi prvega odstavka 4. člena Uredbe so ob upoštevanju določb te Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice. V tem primeru je stalno prebivališče oziroma sedež tožene stranke v Italiji. Izjemoma so lahko v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 5 tega poglavja.

6. Tožeča stranka se je sklicevala na izjemo v 2. točki 7. člena Uredbe, po kateri je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Kot bistveno je zatrjevala, da je prišlo do škodnega dogodka v Sloveniji, vendar to ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na primer v sodni praksi Sodišča EU zavzelo pravilno stališče, da je treba pojem zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti razlagati evroavtonomno in da zajema vsak zahtevek, ki se nanaša na odgovornost toženca ter se ne navezuje na zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji (10. točka obrazložitve)1. Torej se obe specialni pristojnosti izključujeta. Sodišče EU je še razlogovalo, da zgolj okoliščina, da ena od pogodbenih strank vloži tožbo za ugotovitev civilne odgovornosti zoper drugo pogodbeno stranko, ne zadostuje, da bi tožba spadala v zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji. Tako je le, kadar se očitano ravnanje lahko šteje za neizpolnitev pogodbenih obveznosti, kot jih je mogoče opredeliti glede na predmet pogodbe. Tako bo a priori v primeru, kadar je razlaga pogodbe, ki povezuje toženo stranko s tožečo stranko, očitno nujna za ugotovitev zakonitosti ali nezakonitosti ravnanja, ki ga druga očita prvi2. Če ne bi bilo pogodbenega razmerja, ki sta ga stranki svobodno sklenili, obveznost ne bi bila izpolnjena in ne bi bilo pravice do vračila (tu plačila pogodbene škode). Ta vzročna zveza med pravico do vračila (plačilom pogodbene škode) in pogodbenim razmerjem je dovolj, da tožba za vračilo (plačilo pogodbene škode) spada v področje zadev v zvezi s pogodbenimi razmerji3. Ker je razlog za tožbeni zahtevek povezan z obstojem pogodbe, za namene uporabe Uredbe ne bi bilo naravno ločiti teh pravnih razmerij od pogodbe, na podlagi katerih so nastala in na kateri temeljijo4. Čeprav Uredba ne zahteva sklenitve pogodbe, pa je določbo mogoče uporabiti le, če se da ugotoviti obstoj obveznosti, saj se sodna pristojnost v skladu s to določbo določi glede na kraj v katerem je bila obveznost, ki je podlaga za zahtevek, izpolnjena ali mora biti izpolnjena. Tako se za uporabo pravila o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji zahteva obstoj pravne obveznosti, ki jo je ena stranka v korist druge svobodno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke5. 7. V tem primeru tožbeni zahtevek iz naslova kršitve pogodbene obveznosti temelji na razlagi pogodbe, njen obstoj nujen za odločanje in gre za zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji po 1.a točki 7. člena Uredbe. Tedaj je za namene te določbe in če ni drugače dogovorjeno, kraj izpolnitve obveznosti v primeru prodaje blaga v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno. Glede na dogovorjeno Incoterms klavzulo ex works je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo blago dostavljeno v Italiji, saj je tam dala tožena stranka blago na razpolago. Klavzula predstavlja minimalno obveznost za prodajalca, kupec mora sam nositi vse stroške in nevarnosti v zvezi s prevzemom blaga v prodajalčevih prostorih6. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je bil ne glede na dogovorjeno klavzulo kraj izpolnitve v Sloveniji, da se sodišče do tega ni opredelilo in da je bila takšna običajna ter ustaljena praksa. Za te navedbe se ne sklicuje na nobene dokaze. Nasprotno se je sodišče prve stopnje oprlo na predložene listine: elektronsko korespondenco med strankama, dva računa z dne 8. in 27. 5. 2014 ter CMR listine. Zadostno se je tudi opredelilo do navedb tožeče stranke (9. točka obrazložitve). Poleg tega je v drugi pripravljalni vlogi 1. 6. 2017 zatrjevala, da v Italiji blago zgolj naloži na svoj kamion ter ga odpelje v Slovenijo (list. št. 46 spisa). Torej je imela ob prevzemu blaga v Italiji možnost pregledati blago.

O pritožbi zoper sklep z dne 10. 11. 2017:

8. Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugonavedenim sklepom naložilo tožeči stranki, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške 1.710,71 EUR v 15 dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo, da je tožena stranka pravočasno predlagala dopolnitev z odmero stroškov pravdnega postopka. Pri odmeri je upoštevalo potrebne stroške, Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.

9. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi se sklicuje na že vloženo pritožbo zoper sklep z dne 26. 9. 2017, katero naj sodišče šteje kot del trditvene podlage. Posledično izpodbija sklep o stroških, ki so logična posledica napačne odločitve sodišča. 10. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki po pooblaščeni odvetniški pisarni.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Tožeča stranka le posledično izpodbija drugi sklep sodišča prve stopnje. Obrazloženo ne nasprotuje priznanim stroškom po temelju ne po višini. Pritožba je neobrazložena in sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Glede na pritožbeno neizpodbijano dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožeči stranki nastale pravdne stroške tožene stranke.

Končna odločitev in o stroških:

13. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP je zavrnilo pritožbi tožeče stranke kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa.

14. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker s pritožbama ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

15. Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155. člena ZPP, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 Zadeva C-12/15 Universal Music International Holding BV, enako: C-47/14 Holterman Ferho Exploitatie BV, C-196/15 Granarolo SpA, C-375/2013 Harald Kolassa, ki se sklicujejo še na druge. 2 Sodba sodišča EU C-548/2012 Marc Brogsitter. 3 Sodba sodišča EU C-366/13 Profit Investment SIM SpA. 4 Sodba sodišča EU C-249/16 Saale Kareda. 5 Sodbi sodišča EU C-375/2013 Harald Kolassa, C-419/2011 Češka sporitelna a.s.. 6 T. Keresteš in R. Vrenčur, Zbirka uzanc, Codex Iuris 01/05, str. 175.