Jedro

V konkurenci graditve pomembnih infrastrukturnih objektov in varstva najboljših kmetijskih zemljišč je dal zakonodajalec prednost slednjim in je gradnja na njih dopustna le izjemoma, kar morajo normodajalci upoštevati že pri sprejemanju prostorskih aktov. V obravnavanem primeru je občina ta pogoj zapisala (tudi) v PUP. Tega pogoja iz PUP pa ni mogoče razlagati glede na trenutno obstoječe stanje obdelovanja teh zemljišč, ampak samo glede na namembnost (najboljše kmetijsko zemljišče), ki implicitno predpostavlja, da je tako zemljišče namenjeno obdelovanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo zbirnega centra za ločeno zbiranje odpadkov na zemljišču parc. št. 308 k.o. … Iz obrazložitve je razvidno, da načrtovana gradnja med drugim ni v skladu s 5.1. točko 4. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š9 Medvode (Uradni list SRS, št. 19/89 in Uradni list RS, št. 58/92 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Ker gre za gradnjo na najboljših kmetijskih zemljiščih, bi morala tožnica v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) oz. v svojem odgovoru na poziv upravnega organa obrazložiti, katere so tiste posebne lokacijske zahteve za objekt, ki jih ni mogoče zagotoviti nikjer drugje, kot na predvideni lokaciji. Tega pa ni storila. Nadalje gradnja ni v skladu s 16.1. točko 4. člena PUP, saj po PGD odvajanje odpadne komunalne in tehnološke vode ni predvideno, predvidena je le meteorna kanalizacija ploščadi, speljana v ponikanje, za montažni objekt pa so predvidene kemične sanitarije.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da je po PUP gradnja na kmetijskih zemljiščih dovoljena le izjemoma, pri čemer mora biti izpolnjen pogoj, da gre za takšno gradnjo objektov in naprav za potrebe komunale, prometa in zvez, ki bistveno ne prizadenejo obdelovanja kmetijskih zemljišč. To pa v konkretnem primeru ne bo izpolnjeno, saj bi se z gradnjo tako obsežnega centra (za njegove potrebe je namenjen prostor v izmeri 1764 m2, na katerem je predvidena postavitev kontejnerjev za odpadke, manipulacijski prostor za vozila ter manjši objekt za upravitelja – načrt arhitekture, tehnično poročilo) bila dejansko spremenjena raba celotne parcele. To pa pomeni, da bi nameravani poseg bistveno prizadel možnosti obdelovanja kmetijskih zemljišč, saj to v nobenem primeru ne bo več mogoče, kar je v nasprotju s 5.1. točko 4. člena PUP.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi najprej pojasnjuje, zakaj je gradnja zbirnega centra za ločeno zbiranje odpadkov pomemben infrastrukturni objekt za občino. Poudarja, da se zemljišče posega nahaja v območju SA – območje sanacije, kjer je zemljišče že degradirano in so se na njem več let odlagali odpadki. Zemljišče v naravi ne predstavlja kmetijskih površin, saj gre dejansko za zasuto gramoznico. Gradnja na njem zato nikakor ne bo prizadela obdelovanja kmetijskih zemljišč, saj sploh ni primerno za kmetijsko pridelavo. Poleg tega je razvidno, da je predmetno zemljišče omejeno z načrtovano navezovalno cesto J. - S., za katero je bil sprejet DPN. Zato ni in ne bo moglo biti del strnjenega kompleksa kmetijskih zemljišč. Poudarja, da se zemljišče nahaja izven a še vedno dovolj blizu stanovanjskih naselij, lokacija je dobro prometno dostopna, nahaja pa se izven zavarovanih površin, zaradi česar ni bilo treba pridobiti naravovarstvenih pogojev in soglasja (obvestilo ARSO z dne 4. 8. 2010). Ne strinja se niti z ugotovitvijo, da zemljišče ni komunalno opremljeno in v zvezi s tem navaja razloge. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da se zemljišče posega po Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljana za obdobje 1986 do 2000 za območje Občine Medvode nahaja v območju najboljših kmetijskih zemljišč, v območju urejanja K12/1 – SA, to je v območju sanacije. Nadalje ni sporno, da se območje ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto 12 Zbilje, ki v 4. členu napotuje na uporabo PUP glede uporabe skupnih meril in pogojev, ki jih PUP določa v 4. členu. V skladu s 5.1. točko tega člena so na najboljših kmetijskih zemljiščih med drugim dovoljene gradnje objektov in naprav za potrebe komunale, prometa in zvez, ki bistveno ne prizadenejo obdelovanja kmetijskih zemljiščih (podzemni vodi, daljnovodi do napetosti 20 kV, vodna črpališča, vodohrani, lokalne čistilne naprave, lokalne ceste do širine 5,5 m, kolesarske poti in drugi za občino pomembni infrastrukturni objekti, ki jim zaradi posebnih lokacijskih zahtev ni možno določiti druge lokacije). Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za gradnjo v skladu z omenjeno določbo, in se sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V zadevi ni sporno, da je načrtovana gradnja zbirnega centra za ločeno zbiranje odpadkov pomemben infrastrukturni objekt za Občino Medvode, pač pa, ali tak poseg ne bo bistveno prizadel obdelovanja kmetijskih zemljišč in ali gre res za objekt, ki ga zaradi njegovih posebnih lokacijskih zahtev (te mora investitor konkretizirati in izkazati) ni mogoče postaviti na drugi lokaciji. Slednji pogoj je treba razumeti z vidika zakonskih zahtev, ki se nanašajo na načrtovanje gradenj na najboljših kmetijskih zemljiščih. Tako je v skladu z drugim odstavkom 44. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) na najboljših kmetijskih zemljiščih dopustno načrtovanje prostorskih ureditev in posameznih posegov v prostor iz prejšnjega odstavka tega člena (med drugim načrtovanje posegov gospodarske javne infrastrukture), če ni mogoče uporabiti zemljišč, ki so manj primerna za kmetijsko pridelavo. Pred tem je enako določbo imel drugi odstavek 6. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), medtem ko je njegov predhodnik Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) v prvem odstavku 5. člena celo določal, da se graditev infrastrukturnih objektov in naprav, ki trajno spreminjajo namensko rabo prostora, načrtuje le na stavbnih zemljiščih.

Iz navedenega izhaja, da je dal zakonodajalec v konkurenci graditve pomembnih infrastrukturnih objektov in varstva najboljših kmetijskih zemljišč prednost slednjim in je gradnja na njih dopustna le izjemoma, kar morajo normodajalci upoštevati že pri sprejemanju prostorskih aktov. V obravnavanem primeru pa je občina ta pogoj zapisala (tudi) v PUP, kar pomeni, da mora vsakokratni investitor glede na konkretne značilnosti načrtovanega pomembnega infrastrukturnega objekta v upravnem postopku izkazati njegove posebne lokacijske zahteve in tudi to, da so te po vsebini take, da zaradi njih ni možno določiti druge lokacije gradnje.

Glede posebnih lokacijskih zahtev se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da jih tožnica v svojem odgovoru na dopis upravnega organa z dne 18. 1. 2011 ni pojasnila. Tožnica je navedla, da je to edina možna lokacija, ker je občina zelo omejena zaradi rek Save in Sore, da njen velik del sega v območje krajinskih parkov Polhograjski Dolomiti in Šmarna gora ter v območje Nature 2000, izbrana lokacija pa je ustrezna, ker je dovolj blizu stanovanjskih naselij a ne v njih, ker je dobro prometno dostopna, ker se nahaja izven zavarovanih površin in ker gre za zemljišče, ki je v lasti občine, kar pomeni nižji strošek. Iz teh posplošenih trditev tudi po oceni sodišča ni razvidno, da omenjeno izbiro narekujejo lokacijske značilnosti zbirnega centra za odpadke, zaradi katerih gradnja na manj kvalitetnih zemljiščih ne pride v poštev.

Kljub temu da je bila neizkazanost posebnih lokacijskih zahtev v zvezi z gradnjo zbirnega centra eden od razlogov za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, tožnica niti v tožbi v zvezi s tem ne navaja nobenih dodatnih okoliščin. To še dodatno kaže, da je pri izbiri zemljišča posega zanemarila omenjeno zahtevo PUP, da se sme na najboljših kmetijskih zemljiščih graditi le pomembne občinske infrastrukturne objekte, ki jim zaradi posebnih lokacijskih zahtev ni mogoče določiti druge lokacije.

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe, da gre za degradirano zemljišče, ki se ne obdeluje in da to v naravi ne predstavlja kmetijskih površin, zaradi česar ne bo prizadeto njihovo obdelovanje.

Po 1. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) mora biti za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjen tudi pogoj, da je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. To pomeni, da je upravni organ pri odločanju dolžan upoštevati namembnost območja, ki je določena s prostorskimi predpisi, ne pa dejansko stanje teh zemljišč v naravi. Če občina kot samoupravna lokalna skupnost, ki je odgovorna za prostorsko urejanje na svojem območju, meni, da so prenehali razlogi, zaradi katerih so bila območja uvrščena v območje najboljših kmetijskih zemljišč, mora v tem delu najprej spremeniti prostorske akte, niso pa to dejstva, ki bi bila pravno pomembna pri odločanju za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tudi sicer je nesprejemljivo stališče, da je na zemljišču, ki je bilo zaradi posegov v preteklosti degradirano, mogoče graditi tudi v bodoče brez upoštevanja pogojev, ki jih za gradnjo na najboljših kmetijskih zemljiščih določa občinski predpis. Zato dejstvo, da zemljišče posega leži v območju sanacij z oznako SA, kar ni sporno, lahko pomeni le, da je treba s sanacijo doseči tako stanje zemljišča, da bo po namembnosti ustrezalo namembnosti območja, v katerega sodi. Na to okoliščino se zato ni mogoče sklicevati niti v prid utemeljevanju stališča, da v obravnavanem primeru ne bo bistveno prizadeto obdelovanje kmetijskih zemljišč. Tega pogoja iz 5.1. točke 4. člena PUP namreč ni mogoče razlagati glede na trenutno obstoječe stanje obdelovanja teh zemljišč, ampak samo glede na namembnost (najboljše kmetijsko zemljišče), ki implicitno predpostavlja, da je tako zemljišče namenjeno obdelovanju.

Poleg navedenega v zadevi ni zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, kar je prav tako pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 7. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. V okviru zbirnega centra je namreč predvidena postavitev montažnega objekta, in sicer kot ugotavlja drugostopenjski organ na podlagi podatkov v PGD, za potrebe upravitelja.

Ker je torej v okviru zbirnega centra načrtovan tudi objekt, ki je potreben za njegovo delovanje, saj ga bodo uporabljali zaposleni (konkretno upravitelj), je treba pri minimalni komunalni oskrbi oz. njenem zagotavljanju upoštevati tudi navedeni objekt. Kot ugotavlja prvostopenjski upravni organ, so za ta objekt v PGD predvidene le kemične sanitarije, čemur tožnica ne oporeka. To pa je v nasprotju s 16.2. točko 4. člena PUP, po kateri morajo biti vsi objekti priključeni na javno kanalizacijo, do njene izgradnje pa je možno odpadne komunalne vode začasno zadržati v vodotesnih, nepretočnih, triprekatnih greznicah.

Že iz navedenih razlogov je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker glede na navedeno na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostali tožbeni ugovori, se sodišče do njih ni bilo dolžno opredeliti in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).