Jedro

Toženka je dne 7. 6. 2022 tožnici res izplačala akontacijo odškodnine v višini 3.000,00 EUR, vendar se je ta akontacija nanašala na nepremoženjsko škodo, ne pa na premoženjsko škodo, kar glede na navedbe v tožbi in odgovoru na tožbo med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno.

Pritožbeno ni sporno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino levega ramena, zlom petega do sedmega rebra na levi strani ter zlom levega notranjega in zlom levega zunanjega gležnja, sporno je zlasti trajanje bolečinskega obdobja tožnice.

14.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Izvedenec je opravil osebni pregled tožnice za potrebe izdelave izvedenskega mnenja, vzel na znanje s strani tožnice zatrjevane bolečine, upošteval medicinsko dokumentacijo (tudi glede iz le-te izhajajoče subjektivne ocene telesnih bolečin tožnice in analgetične terapije), nato pa ob upoštevanju pravil stroke subjektivno dojemanje tožnice ustrezno objektiviziral, zato mu je sodišče prve stopnje življenjsko sprejemljivo sledilo (kot je razvidno iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

15.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja skupni priznan znesek 16.500,00 EUR oziroma približno 11 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje pravično denarno zadoščenje tožnici za nepremoženjsko škodo (9.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR iz naslova strahu ter 5.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Izrek

-------------------------------

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kljub temu, da tožnica v pritožbi uvodoma navaja, da sodbo izpodbija v celoti, je pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe ter pritožbeni predlog štelo, da izpodbija zavrnilni in stroškovni del (II. in III. točka izreka), za kar ima tudi pravni interes.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2Pritožnica v pritožbi sicer izrecno navaja, da vlaga pritožbo zgolj iz razloga napačne uporabe materialnega prava, vendar iz vsebine pritožbe povsem jasno izhaja, da graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni plača znesek 1.742,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 3. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku od prisojenega zneska do vtoževanega zneska 10.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 3. 2022 dalje do plačila (II. točka izreka) ter sklenilo, da tožnica nosi 84 %, toženka pa 16 % pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

3Pritožba procesnih kršitev ne uveljavlja, uradni pritožbeni preizkus procesnih kršitev pa nepravilnosti ni pokazal.

2.Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo v zavrnilnem delu in glede stroškov, in sicer iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanje in zmotne uporabe materialnega prava. Ocenjuje, da ji je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ni v skladu s pravnim standardom pravične in primerne denarne odškodnine, ter neupravičeno zavrnilo zahtevek za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in v tej zvezi navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo medicinske dokumentacije in subjektivnih navedb tožnice, izvidu in mnenju izvedenca medicinske stroke pa je pripisalo preveliko težo. Glede na stanje pri tožnici, ki izhaja iz medicinske dokumentacije, izvedenec tudi ni upošteval tožnice takšne, kot je, ampak je glede telesnih bolečin podal objektivno oceno glede na izkušnje z zdravljenjem podobnih težav pri drugih poškodovancih. Zdravljenje tožnice je bilo specifično, saj se je morala zaradi že tako poslabšanega stanja v zvezi z urtikarijo, do katerega je prišlo zaradi stresne reakcije po obravnavanem škodnem dogodku, izogibati določenim, sicer primernejšim, analgetikom, zato je za bolečinami trpela bistveno dlje, kot je navedeno v izvedenskem mnenju. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi zmotno povzelo medicinsko dokumentacijo in izvedensko mnenje ter napačno navedlo, da je tožnica utrpela zlom dveh reber, saj je tožnica utrpela zlom treh reber in dvojni zlom gležnja. Zdravljenje obojega je bilo zahtevno, prišlo je do komplikacije (zraka v pljučih), ki je zahtevala bolnišnično zdravljenje. Predviden je bil operativni poseg, kar izhaja iz medicinske dokumentacije, ki pa je bil zaradi korone odpovedan, zato je prišlo do zaraščanja kosti v gležnju. Ker se je kost zarasla, pa je bilo nadaljnje zdravljenje konservativno. Upoštevaje vse navedeno je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, prenizka. Prav tako sodišče prve stopnje po oceni pritožbe ni ustrezno ovrednotilo navedb izvedenca in tožnice glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter je ob zmotni uporabi materialnega prava odmerilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem še izpostavlja, da tožnica pred škodnim dogodkom ni imela nobenih omejitev. Po prepričanju pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu v nasprotju z veljavno sodno prakso, sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa z obravnavano zadevo ni primerljiva po načinu poškodovanja, po utrpelih telesnih poškodbah, po intenziteti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter po intenziteti duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na vse navedeno se pritožba zavzema za zvišanje odškodnine na 24.380,00 EUR. Nadalje še navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči v višini 500 EUR zastaran, materialnopravno zmotno. Glede na ugotovitev sodišča, da je tožnica do 19. 8. 2023 izvedela za obseg premoženjske škode in tistega, ki jo je povzročil, ne more biti zastarana terjatev iz naslova tuje nege in pomoči, na podlagi tožbe, vložene dne 22. 12. 2022. Pri tem pa še dodaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da je toženka dne 7. 6. 2022 tožnici izplačala akontacijo odškodnine v višini 3.000,00 EUR, zaradi česar je na podlagi 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prišlo do pretrganja zastaranja.

4Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno povzelo izvedensko mnenje, v 18. točki obrazložitve pa je očitno pomotoma navedlo, da je tožnica utrpela zlom dveh reber, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Tožnica je v škodnem dogodku utrpela udarnino levega ramena, zlom petega do sedmega rebra na levi strani ter zlom levega notranjega in zlom levega zunanjega gležnja, pri tem pa teden dni trpela srednje hude bolečine, dva meseca občasne srednje hude bolečine, občasne lahke bolečine pri aktivnostih, podvržena je bila hospitalnemu zdravljenju v trajanju 18 dni, RTG slikanju, CT preiskavi, imobilizacija noge itd.

4. Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica je bila v času škodnega dogodka stara 62 let in je bila pred škodnim dogodkom športno aktivna, po njem pa ne more več smučati, kolesariti, igrati odbojke, hitro hoditi, omejena je pri hišnih opravilih. Več napora mora vlagati v dalj časa trajajočo hojo, krajše planinarjenje, hišna in vrtna opravila ter dela, ki jih opravlja v prisilni legi. Sodišče prve stopnje ji razumno ni poklonilo vere v delu, kjer je izpovedovala, da zaradi poškodbe gležnja ni več zmožna kolesariti in voziti motorja. V času izdaje sodbe je bila upokojenka.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7S sodbo VSL I Cp 1361/2018 z dne 7. 11. 2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je bila za lažji primer (zlom gležnja) dosojena nižja odškodnina (7 povprečnih mesečnih neto plač), VSRS Sodba II Ips 332/2006 z dne 9. 10. 2008, na katero se prav tako sklicuje sodišče prve stopnje, pa se nanaša na zadevo, v kateri je bila mlademu oškodovancu (29 let) za zlom zunanjega gležnja v desnem skočnem sklepu ter udarec v levo petnico dosojena primerljiva odškodnina (približno 11 povprečnih mesečnih neto plač) za manjši obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter obsežnejše zmanjšanje življenjske aktivnosti. Poleg tega pritožbeno sodišče kot relevantna izpostavlja povzetka odločb VSRS o nepremoženjski škodi kot sledi. II Ips 499/2005: za zlom VII., VIII. In IX. rebra na levi strani, stisnjenje desne dojke, udarnino levega ramena, zvin levega gležnja z manjšim odlomkom skočnice in udarnino levega kolena je bila ženski, stari od 60 do 65 let, poškodovani v prometni nesreči, odmerjena odškodnina v skupni višini 7 povprečnih mesečnih neto plač, od tega 3 povprečne mesečne neto plače za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 3,3 povprečne mesečne neto plače za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. II Ips 678/2008: za pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, zlom 5. rebra na levi strani, zlom mečnice v predelu levega gležnja in odrgnine po rokah je bila moškemu, staremu od 45 do 50 let, poškodovanemu v prometni nesreči, odmerjena odškodnina v skupni višini 13,8 povprečnih mesečnih neto plač, od tega 6,8 povprečnih mesečnih neto plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 5,6 povprečnih mesečnih neto plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Potrebno je upoštevati, da je oškodovanec mlajši od tožnice, zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti pa je bolj intenzivno.

7. Tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je dne 1. 5. 2019 utrpela v prometni nezgodi, ki jo je povzročila zavarovanka toženke. Temelj tožbenega zahtevka med strankama ni sporen, prav tako ni sporno, da je toženka nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnici že poravnala v znesku 14.000,00 EUR). Pritožbeno sporna je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (ne pa iz naslova strahu, ki ji je bila priznana v višini 2.000,00 EUR) ter vprašanje, ali je terjatev za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči zastarala.

8Le-ta določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg in da lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

8. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajajo iz določb 179. in 182. člena OZ, na katera svojo odločitev opira tudi sodišče prve stopnje. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekuje upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso.

Zveza:

9. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta logična in življenjsko sprejemljiva. Pritožbeno ni sporno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino levega ramena, zlom petega do sedmega rebra na levi strani ter zlom levega notranjega in zlom levega zunanjega gležnja, sporno je zlasti trajanje bolečinskega obdobja tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tako izpoved tožnice kot izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke. Ker sta se subjektivni prikaz tožnice (t.j. njena izpovedba) in (objektivne) ugotovitve izvedenca razhajala, je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo dokazno vrednost enega in drugega. Izvedenec je opravil osebni pregled tožnice za potrebe izdelave izvedenskega mnenja, vzel na znanje s strani tožnice zatrjevane bolečine, upošteval medicinsko dokumentacijo (tudi glede iz le-te izhajajoče subjektivne ocene telesnih bolečin tožnice in analgetične terapije), nato pa ob upoštevanju pravil stroke subjektivno dojemanje tožnice ustrezno objektiviziral, zato mu je sodišče prve stopnje življenjsko sprejemljivo sledilo (kot je razvidno iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na navedeno ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje spregledalo subjektivno videnje tožnice ter zmotno dokazno ovrednotilo mnenje izvedenca. Pritožba z vztrajanjem pri svojih navedbah ne uspe niti vzbuditi dvoma v pravilnost strokovnih ugotovitev izvedenca niti izpodbiti tozadevne dokazne ocene in ugotovitev sodišča prve stopnje.

10. Glede na s strani sodišča ugotovljen obseg, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter konkretne okoliščine, ki so podane pri tožnici (kot izhaja iz 15.a in 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje ustrezno odmerilo odškodnino iz tega naslova v višini 9.000,00 EUR oziroma 5,9 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zato ne gre slediti pritožbi, ki si prizadeva za njeno zvišanje na 12.380,00 EUR.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 180, 181, 182, 352, 364

11. Nadalje je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti ter konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovanki, pri odmeri odškodnine iz tega naslova (15.c in 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) priznalo odškodnino v višini 5.500,00 EUR (kar je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljalo 3,6 povprečne mesečne neto plače). Le-ta po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično in primerno odškodnino, zato ne gre slediti pritožbi, ki se zavzema za višjo denarno odškodnino iz tega naslova.

Pridruženi dokumenti:*

12. Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja skupni priznan znesek 16.500,00 EUR oziroma približno 11 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje pravično denarno zadoščenje tožnici za nepremoženjsko škodo (9.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR iz naslova strahu ter 5.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Ta znesek po presoji pritožbenega sodišča upošteva vse okoliščine primera in je tudi ustrezno umeščen med lažje, podobne oziroma težje primere, ki so bili obravnavani v sodni praksi, pritožbenih teženj po zvišanju pa ne gre podpreti.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

13. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju odškodninske terjatve iz naslova tuje nege in pomoči. Pri zapisu prvostopenjskega sodišča, da je tožnica do 19. 8. 2023 izvedela za obseg premoženjske škode in za tistega, ki jo je povzročil je prišlo do očitne pisne pomote, saj iz konteksta obrazložitve jasno izhaja, da je mišljen datum 19. 8. 2019. Prav tako ni prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi 364. člena OZ.