Jedro

S trditvami (da niso bili izvedeni dokazi o sprejemu strokovnih podlag za sprejem programa razreševanja presežkov delavcev; o neobstoju sklepa za ukinitev tožničinih delovnih mest; o datumu poimenskega seznama presežnih delavcev ter o pravilnosti seštevka ovrednotenih kriterijev) pa tožeča stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnic na razveljavitev sklepov pristojnih organov tožeče stranke z dne 11.1.1992 in 12.2.1992, na podlagi katerih je ... in ... zaradi trajnega prenehanja potreb po njunem delu - referenta obračuna I. oziroma korespondenta v dejavnosti zunanje trgovine - prenehalo delovno razerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da sta bili tožnici spoznani za trajno presežni delavki v postopku, izvedenem skladno z določili novele zakona o delovnih razmerjih, kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije in pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, saj so bili podani operativni razlogi za ukinitev njunih delovnih mest. Sodišče druge stopnje je odločbo sodišča prve stopnje s sklepom pod II. izreka (pravilno: z odločbo - 368. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 24. člena zakona o sodiščih združenega dela - Uradni list SFRJ, št. 38/84) potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožnici vlagata proti odločbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi odločbo sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločanje, ali pa na podlagi 395. člena ZPP spremeni izpodbijano odločbo tako, da pritožbi ugodi in razveljavi prvostopno odločitev in jo vrne istemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navajata, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njune pritožbene trditve, da poimenski seznam presežnih delavcev nima datuma; prezrlo pa je tudi dejstvo, da iz obrazložitve napadenih odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ne izhaja, da sta bili njuni delovni mesti ukinjeni. Razlog za obstoj trajnega prenehanja potreb po delu tožnic je bil v zmanjšanju obsega poslov, ki sta jih opravljali. Sodišče druge stopnje je tudi prezrlo, da med dokaznim gradivom ni strokovnih podlag, podatkov in analiz, potrebnih za presojo ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcem. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa vidi revizija v tem, da je drugostopno sodišče sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje o pravilnosti seštevka točk iz ovrednotenih kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev pri tožnicah.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno, kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in morebitno zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP bi naj bile storjene na prvi in drugi stopnji.

S trditvami, da v drugostopni odločbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma, da obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med izvedenimi dokazi oziroma, da so razlogi glede odločilnih dejstev pomanjkljivi, tožeča stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa so revizijski očitki v tej smeri le pavšalni. Bistvene kršitve določbe ZPP iz 2. odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče obravnava le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsaj vsebinsko navede v razlogih revizije (386. člen ZPP). Le s splošnimi trditvami, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka tega ni storila, saj kršitev izrecno ni navedla, niti jih utemeljila. Po presoji revizijskega sodišča pa ima izpodbijana odločba sodišča druge stopnje razloge o odločilnih dejstvih. Prav tako ni nasprotja med tem, kar se v odločbi navaja o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki o glavni obravnavi. Očitane kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP torej ni.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotavljalo, ali ni bila morda v postopku pred nižjima sodiščema storjena bistvena kršitev določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da nižji sodišči te absolutno bistvene kršitve ZPP nista zagrešili.

Z ostalimi revizijskimi trditvami (da niso bili izvedeni dokazi o sprejemu strokovnih podlag za sprejem programa razreševanja presežkov delavcev; o neobstoju sklepa za ukinitev tožničinih delovnih mest; o datumu poimenskega seznama presežnih delavcev - po ugotovitvi sodišča druge stopnje nosi seznam datum 18.1.1992 - ter o pravilnosti seštevka ovrednotenih kriterijev) pa tožeča stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker sta sodišči obeh stopenj, ob upoštevanju ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, tudi materialno pravo pravilno uporabili (3. poglavje zakona o delovnih razmerjih, 21. člen kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločba revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).