Jedro

Ravnanje organa, ki vlagatelju pravočasne in pravilne priglasitve pravic do gozdov, kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin, vložena na podlagi okrožnice za izvajanje Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lasti (Uradni list RS, št. 26/90 in 2/91), ne glede na to, ali je bila dana ustno ali v pisni obliki, ne bi obvestilo, tako kot zahteva Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo v 2. odstavku 11. člena, da po ZDen lahko vloži zahtevo za denacionalizacijo, v katerem roku, pri katerem organu in s katerimi podatki, predstavlja tako kršitev pravil postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev v zadevi in zaradi katere je odločitev nezakonita. Pri tem je nepomembno, ali priglasitev vsebuje izrecni zahtevek za vrnitev priglašenih nepremičnin, kajti Navodilo tako vlogo obravnava kot priglasitev pravic do podržavljenega premoženja, zato tudi če izrecnega zahtevka ne vsebuje, ni mogoče šteti, naj ne bi bila dana z namenom bodočega uveljavljanja pravic do podržavljenega premoženja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 23. 4. 2002 se odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku v izvrševanju pravnomočne sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 201/2000-9 z dne 23. 1. 2002 kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote A z dne 8. 7. 1999, s katerim je le-ta kot prepozno zavrgla tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč s parc. št. 452 in 387, obe k.o. B, vloženo 5. 7. 1999. Tožena stranka v razlogih navaja, da je po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo potekel 7. 12. 1993. Po napotilu sodbe upravnega sodišča je opravila poizvedbo pri upravnem organu prve stopnje in dobila odgovor, da je Občina A 1. 8. 1990 v skladu z Okrožnico Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 11. 7. 1990 o izvajanju Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90 in 2/91) objavila javni poziv prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja, da v roku enega meseca priglasijo svoje pravice do gozdov, kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin. Tožnik je v letu 1990 priglasil podatke o parc. št. 387 in 452 k.o. B, kar je uradna oseba vpisala v tabelo. Take priglasitve pa po presoji tožene stranke ni mogoče šteti za veljavno in pravočasno vloženo zahtevo za denacionalizacijo po ZDen, kajti ni bil opravljen noben drug vpis in ni bila s strani tožnika izražena ter vpisana v knjigo nobena zahteva za vrnitev navedenih nepremičnin. Zahtevo za denacionalizacijo je po mnenju tožene stranke tako tožnik vložil šele 5. 7. 1999, zato jo je prvostopni organ, ki se je pri tem skliceval na 64. člen ZDen in 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP/86), pravilno zavrgel. Tožnik meni, da izpodbijana odločba nepravilno pritrjuje prvostopnemu organu, da je njegova zahteva za denacionalizacijo prepozna, ter se pri tem sklicuje na sodbo upravnega sodišča v tej zadevi. Smiselno predlaga odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev zadeve le-tej v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 29. 8. 2002. Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) je organ, katerega upravni akt je sodišče odpravilo, v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V obravnavani zadevi bi tako po sodbi upravnega sodišča, v izvrševanju katere je v ponovnem postopku tožena stranka odločala, pred odločitvijo v zadevi morala preveriti, ali so točne tožnikove trditve, da je že v letu 1990 vložil zahtevo za vrnitev odvzete zemlje, ter ugotoviti, ali je bilo postopanje prvostopnega organa s to vlogo skladno z Navodilom za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91 in 34/93, Navodilo) v delu, kjer ureja poslovanje s priglasitvami pravic in zahtevami za vrnitev podržavljenega premoženja, ki so bile vložene pred uveljavitvijo ZDen. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe je sicer razvidno, da je tožena stranka poizvedbe pri prvostopnem organu napravila ter da iz njih izhaja, da so točne tožnikove trditve, da je že v letu 1990 pri prvostopnem organu podal vlogo, s katero je priglasil svoje pravice do podržavljenega premoženja. Vendar pa je bila tožena stranka po napotilu sodišča dolžna preveriti tudi, ali je bilo postopanje prvostopnega organa skladno z Navodilom. Zato je, ne da bi tako postopala, preuranjeno zaključila, da tožnikove priglasitve ni mogoče šteti za zahtevo za denacionalizacijo po ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US) - glede česar ima sicer prav - ter da je zato njegova zahteva, podana v l. 1999, prepozna. Namreč po presoji sodišča bi ravnanje organa, ki vlagatelja pravočasne in pravilne priglasitve, če je tožnikova tako bila podana, ne glede na to, ali je bila dana ustno (kar je po ZUP/86 - 64. člen - dopustno) ali v pisni obliki, ne bi obvestilo, tako kot zahteva Navodilo, da po ZDen lahko vloži zahtevo za denacionalizacijo, v katerem roku, pri katerem organu ter s katerimi podatki, predstavljalo tako kršitev pravil postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev v zadevi in zaradi katere bi bila odločitev prvostopnega organa nezakonita. Nenazadnje bi tako ravnanje prvostopnega organa terjalo tudi temeljno načelo ZUP/86 o pomoči neuki stranki (14. člen), po katerem mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Zato bi bilo vprašanje, ali je bilo postopanje prvostopnega organa z navedenimi procesnimi pravili skladno, ker je za odločitev v zadevi relevantno, treba razjasniti.

Kolikor pa tožena stranka svoj zaključek v izpodbijani odločbi temelji na ugotovitvi, da tožnikova priglasitev ni vsebovala nobene zahteve za vrnitev nepremičnin, se sodišče ne strinja z njeno presojo vsebine in namena vloge ter meni, da na tako ugotovljeni dejanski podlagi odločitev v zadevi ne bi mogla temeljiti. Namreč Navodilo tako vlogo obravnava kot priglasitev pravic do podržavljenega premoženja, zato po presoji sodišča ni mogoče šteti, ne glede na to, ali vsebuje izrecen zahtevek za vrnitev priglašenih nepremičnin ali ne, naj ne bi bila dana z namenom bodočega uveljavljanja pravic do podržavljenega premoženja (tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem priglasitev razlaga v pomenu napovedi, najave, prijave bodočega ravnanja, dejanja ipd.), tako da po presoji sodišča tožena stranka drugačnega namena vlogi ne more pripisovati. Organ, pri katerem se vloga da, pa je po procesnih pravilih ZUP/86 o vlogi dolžan ustno vlogo pravilno sprejeti ter stranko na morebitne pomanjkljivosti tudi opozoriti, nikakor pa njegove morebitne opustitve stranki ne bi mogle biti v škodo.

Ker dejansko stanje v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe po povedanem ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.