Jedro

S sodnim imenovanjem posebnega revizorja se v korist manjšinskega delničarja/družbenika prisilno rešuje konflikt interesov, v katerem se najde družba, ki je predhodno že zavrnila predlog za imenovanje posebnega revizorja, ki njegovih storitev ne želi in jih sama prostovoljno ne bi naročila. S sodnim imenovanjem posebnega revizorja in prisilno izterjavo sredstev družbe za njegovo plačilo se tako nadomešča volja družbe, ki bi manjšinsko pravico delničarja/družbenika morala sama uresničiti, oz. poskrbeti za njeno izvršitev. Vendar pa zato pravni položaj družbe-tožeče stranke kot plačnika s strani sodišča "naročenih" storitev po četrtem odstavku 318. člena ZGD-1 ni prav nič drugačen, kot, če bi storitve posebne revizije naročila sama v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZGD-1. Plačilu revizorskega dela bi se lahko uprla iz enakih razlogov (bodisi zaradi neopravljenih ali preveč zaračunanih del bodisi iz naslova jamčevanja za napake) tako v neposrednem pogodbenem odnosu z revizorjem, kot v nepravdnem postopku, v katerem o višini plačila revizorju odloči sodišče. Prav tako je tožeča stranka imela možnost v postopku imenovanja revizorja uveljavljati morebiten konflikt interesov.

Vprašanja primernosti imenovanega revizorja, utemeljenosti ter višine plačila toženi stranki za storitve posebne revizije ni več mogoče ponovno odpirati, saj je bilo oboje že predmet sodnega preizkusa.

Pravno priznana škoda, ki bi lahko bila v vzročni zvezi z morebitnimi kršitvami pravil revidiranja, je le škoda zaradi zaupanja, t. j. nadaljnja škoda, ki bi tožeči stranki nastala zaradi strokovno nepravilnega mnenja revizorja. Neutemeljenost plačila za delo revizorja pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala le v postopku, v katerem je sodišče odločilo o temelju in višini tega plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.045,30 EUR, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 52.368,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.266,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve sodbe v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala povrnitev premoženjske škode v višini plačanega predujma za posebno revizijo (41.985,56 EUR) in 296 ur dela, ki jih je opravila zaradi izvedbe posebne revizije (10.383,10 EUR). Pravno podlago zahtevka predstavlja prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ in določba tretjega odstavka 57. člena ZGD-1, ki določa, da je revizor odgovoren družbi in delničarjem ali družbenikom družbe za škodo, ki jim jo povzroči s kršitvijo pravil o revidiranju. V obeh primerih morajo biti kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi zaključka, da tožeča stranka ni izkazala nobene od predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke.

5. Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja, saj so prepričljivi, jasni in med seboj skladni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženo stranko za posebnega revizorja (na predlog družbenika) imenovalo sodišče s pravnomočnim sklepom o imenovanju tožene stranke za posebnega revizorja in da izvršitev pravnomočne sodne odločbe praviloma ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Pravilno je tudi zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka pri izvedbi s sodnim sklepom naložene revizije kršila pravila o revidiranju, in da, celo, če bi jih, zatrjevane kršitve niso v vzročni zvezi z v zahtevku uveljavljano škodo, ki tudi ne predstavlja pravno priznane škode.

6. Pravica do sodnega imenovanja posebnega revizorja zaradi preveritve vodenja poslov družbe iz četrtega odstavka 318. člena ZGD-1 je posebna pravica manjšinskih delničarjev - družbenikov (določilo 318. čl. ZGD-1 se smiselno uporablja tudi pri družbi z omejeno odgovornostjo - glej VSC sklep II Cpg 132/2021), ki nastopi v primeru, če skupščina družbe zavrne predlog za imenovanje posebnega revizorja (ali stori kakršnokoli dejanje z istim učinkom, npr., da predloga niti ne uvrsti na dnevni red). Ta pravica bi bila izvotljena, če bi bili manjšinski delničarji/družbeniki kot predlagatelji dolžni nositi breme stroškov posebne revizije. Zato je zakon določil, da stroške sodnega postopka v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja in stroške za delo posebnega revizorja krije družba (prvi odstavek 321. člen ZGD-1). S sodnim imenovanjem posebnega revizorja se v korist manjšinskega delničarja/družbenika prisilno rešuje konflikt interesov, v katerem se najde družba, ki je predhodno že zavrnila predlog za imenovanje posebnega revizorja, ki njegovih storitev ne želi in jih sama prostovoljno ne bi naročila. S sodnim imenovanjem posebnega revizorja in prisilno izterjavo sredstev družbe za njegovo plačilo se tako nadomešča volja družbe, ki bi manjšinsko pravico delničarja/družbenika morala sama uresničiti, oz. poskrbeti za njeno izvršitev. Vendar pa zato pravni položaj družbe-tožeče stranke kot plačnika s strani sodišča „naročenih“ storitev po 4. odst. 318. čl. ZGD-1 ni prav nič drugačen, kot, če bi storitve posebne revizije naročila sama v skladu s 1. odstavkom 318. člena ZGD-1. Plačilu revizorskega dela bi se lahko uprla iz enakih razlogov (bodisi zaradi neopravljenih ali preveč zaračunanih del bodisi iz naslova jamčevanja za napake) tako v neposrednem pogodbenem odnosu z revizorjem, kot v nepravdnem postopku, v katerem o višini plačila revizorju odloči sodišče. Prav tako je tožeča stranka imela možnost v postopku imenovanja revizorja uveljavljati morebiten konflikt interesov. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje zaključkom prvostopnega sodišča, da je bilo na večino očitkov tožeče stranke, ki ji uveljavlja v tem postopku, že odgovorjeno v postopku imenovanja posebnega revizorja in ob odločanju o višini plačila, do katerega je upravičen revizor.

7. O ne-obstoju konflikta interesov v smislu 318. člena ZGD-1, ki določa, da za posebnega revizorja ne sme biti imenovana oseba, ki je revidirala letno poročilo družbe v zadnjih petih letih, je bilo že odločeno v postopku imenovanja posebnega revizorja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v izjavi glede posebne revizije nad tožečo stranko Okrožno sodišče v Celju, ki je odločalo o imenovanju tožene stranke kot posebnega revizorja, obvestila, da je s toženo stranko povezana oseba (X. d.o.o.) v letih 2017 do 2018 kot pooblaščenec družbenika tožeče stranke opravila vpogled v poslovne knjige tožeče stranke (pri izvedbi skrbnega pregleda poslovanja tožeče stranke), vendar pri tem tožeči stranki ni opravljala niti storitev revidiranja letnega poročila niti ni povezana s tožečo stranko na način, ki bi lahko vzbujal dvom v neodvisnost in nepristranskost revidiranja. Sodišče torej, ki je imenovalo toženo stranko kot posebnega revizorja, te okoliščine ni štelo kot ovire za njeno imenovanje. Prav tako je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Celju Ng 7/2018 z dne 4. 4. 2019, ki ga je potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom II Cpg 93/2019 z dne 10. 7. 2019, že pravnomočno odločeno o plačilu toženi stranki za izvedbo posebne revizije. Vprašanja primernosti imenovanega revizorja, utemeljenosti ter višine plačila toženi stranki za storitve posebne revizije zato ni več mogoče ponovno odpirati, saj je bilo oboje že predmet sodnega preizkusa.

8. Predmet tega postopka bi sicer lahko bila škoda, ki bi tožeči stranki nastala zaradi morebitnih kršitev pravil revidiranja. Sodišču prve stopnje se s tem vprašanjem iz razloga nesklepčnosti tožbe ni bilo treba ukvarjati. Kot prvo, je bila že trditvena podlaga tožeče stranke v navedeni smeri povsem nekonkretizirana (da je bilo poročilo pristransko in v nasprotju s pravili stroke), oz. se je nanašala le na domnevne formalne pomanjkljivosti revizorskega poročila (da poročila ni podpisal pooblaščeni revizor, prekoračitev obsega revidiranja), ki niso v vzročni zvezi z zatrjevano škodo (oz. bi morala te kršitve tožeča stranka uveljavljati v postopku odločanja o plačilu). Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo v pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvajalo dokazov z zaslišanjem prič in strank ter dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne revizorske stroke. Pravilno je zaključilo, da je pravno priznana škoda, ki bi lahko bila v vzročni zvezi z morebitnimi kršitvami pravil revidiranja, je le škoda zaradi zaupanja, t. j. nadaljnja škoda, ki bi tožeči stranki nastala zaradi strokovno nepravilnega mnenja revizorja. Neutemeljenost plačila za delo revizorja pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala le v postopku, v katerem je sodišče odločilo o temelju in višini tega plačila. Pravilno je bilo stališče prvostopnega sodišča, da plačilo stroškov posebne revizije ne more predstavljati pravno priznane premoženjske škode, ki bi lahko bila v vzročni zvezi z morebitnim protipravnim ravnanjem tožene stranke, v samostojnem odškodninskem sporu. Ker je bil zahtevek tožeče stranke neodpravljivo nesklepčen, je bila njegova zavrnitev že iz tega razloga pravilna.

9. Ker tudi ni našlo razlogov. na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, nosi tožeča stranka sama svoje pritožbene stroške dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini priglašenih stroškov sestave odgovora na pritožbo 1.350 OT, konferenca s stranko 50 OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).