Jedro

Tožnik je dvakrat zapored opravljal delo v času bolniškega staleža, pri čemer bi bil dolžan upoštevati navodila delodajalca že na podlagi 34. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje je bolniški stalež namenjen zdravljenju bolezni in ne opravljanju dela. Tako bi tožnik moral spoštovati tudi generalno prepoved opravljanja dela v času bolniškega staleža, kar bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku in svojo odločitev glede pisnega opozorila z dne 4. 4. 2014 tudi jasno in logično obrazložiti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved iz krivdnih razlogov z dne 11. 7. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita (I. točka izreka).

Ugotovilo je, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 14. 10. 2014 in je trajalo do 31. 12. 2014 (II. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki za čas od 15. 10. 2014 do 31. 12. 2014 obračuna bruto nadomestila plače za vsak mesec po 5.000,00 EUR in po odbitku davkov in prispevkov izplača mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 8. dne v mesecu do plačila ter jo za isto obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka).

Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „direktor prodaje“ (Sales Manager) ali na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza njeni stopnji izobrazbe; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati neizplačane plače za čas od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 v znesku 3.200,00 EUR bruto mesečno, za čas od 1. 1. 2016 dalje, dokler bodo za to obstajali pogoji, pa v znesku 4.200,00 EUR bruto mesečno, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo, do je od 18. v mesecu za plačo iz predhodnega meseca, dalje do plačila; da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izplačati in obračunati vse ostale pravice iz delovnega razmerja (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki obračuna denarno povračilo v znesku bruto 12.500,00 EUR, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki nakaže ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (V. točka izreka).

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.726,30 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo, pri čemer izpodbija IV., V. in VI. točko, v katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, strinja pa se z odločitvijo v točki I., II. in III. izreka sodbe. Sodišče prve stopnje zmotno ocenjuje, da je zaupanje tožene stranke do tožnika porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tožnik je opravljal delo direktorja prodaje in takšno delo zahteva dnevne stike med delavcem in direktorjem in seveda medsebojno zaupanje ter lojalnost do tožene stranke. Sodišče pa na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da tega zaupanja med tožnikom in toženo stranko v primeru vrnitve tožnika na delo ne bo mogoče vzpostaviti, s čemer pa se tožnik absolutno ne strinja. Sodišče le opredeli razlike med toženo stranko kot podjetjem A. d.o.o. in njenim direktorjem B.B., pri čemer slednjega imenuje tožena stranka, čeprav gre za fizično osebo, ki zgolj zastopa toženo stranko. B.B. ni solastnik podjetja, ni zaposlen v podjetju, temveč v C. GmbH, za direktorja pa je bil imenovan zgolj za obdobje dveh let, lastnik tožene stranke pa je sicer D. spol.s.r.o. iz Slovaške. Tožnik je opozarjal na nepravilnosti in nezakonitosti v podjetju. Tožnik je v svojem elektronskem sporočilu z dne 8. 4. 2014 jasno navajal, da ločuje med lojalnostjo podjetju (in skupini E. v celoti) in lojalnostjo direktorju. Pri tem je bil pravni osebi lojalen ves čas. Odnosi med direktorjem tožene stranke in pritožnikom so se skrhali vsaj od 17. 2. 2014, ko je tožnik dobil sedaj nezakonito opozorilo na izpolnjevanje obveznosti. Izplačilo odškodnine tožniku namesto reintegracije bi za tožnika pomenilo, da direktor tožene stranke skriva svoje nepravilnosti pred lastnikom podjetja in državnimi organi preko zlorabe inštituta odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov in to na račun sredstev (zneska za odškodnino) tožene stranke, kar bi lahko predstavljalo zlorabo položaja in kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1. V sodnem postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi vsebina nesoglasij med direktorjem tožene stranke in tožnikom bila znana drugim zaposlenim pri toženi stranki ali da bi med njima prihajalo do kakršnihkoli čustvenih ter vedenjskih izbruhov, pa tudi v postopku na sodišču je med direktorjem in tožnikom komunikacija potekala normalno. Tudi predpostavljeni direktorju tožene stranke F.F., sicer zaposlen v C. GmbH je navedel, da je vse informacije o domnevnih težavah s tožnikom prejel od direktorja tožene stranke in da sam nima težav z njim. Bivši direktor tožene stranke G.G. je tožnika celo pohvalil v internem časopisu. Nerazumljiva je tudi ocena sodišča prve stopnje o motenju delovnega procesa. Tudi informacijska pooblaščenka je potrdila, da vdor v elektronsko pošto predstavlja vsaj prekršek, nadalje je kršitve ugotovil tudi Inšpektorat RS za delo, ker delodajalec ni imel sprejetih ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem. Tožnik poudarja, da v nasprotju s primeri iz obstoječe sodne prakse, ker je bila reintegracija zavrnjena, o težavah pri toženi stranki ni obveščal javnosti oziroma medijev, ni bil preganjan zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje podjetja, ni bil verbalno ali fizično nasilen, ni se loteval dejavnosti, ki bi za toženo stranko pomenilo konkurenco, ni silil v stike s sodelavci oziroma jih je celo v interesu tožene stranke prikrival dejansko stanje, ni bil agresiven v stikih s predpostavljenimi in sodelavci. Razlog za razvezo je tudi v nasprotju z 2. alinejo 90. člena ZDR, ki kot neutemeljen odpovedni razlog šteje udeležbo v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj sodišče ne more zoper delavca uporabiti drugačnih oziroma strožjih ukrepov, kot jih lahko delodajalec. Tožnik navaja sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 2016, iz katere izhaja, da razlogi iz odpovedi, ki je bila ugotovljena kot nezakonita, ne morejo šteti za okoliščine in interese iz 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je sledilo direktorju tožene stranke, da so se po odhodu tožnika razmere pri toženi stranki izboljšale, zatrjevanega nezaupanja pa tožena stranka ni podkrepila z nobenim dokazom (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 230/2007 z dne 28. 5. 2008). V letnem poročilu o poslovanju tožene stranke za leto 2015 je razvidno, da je zaradi spornih terjatev do kupcev v višini več kot milijona evrov podjetje zabeležilo izgubo iz poslovanja in to tako veliko, da ima podjetje celo negativni kapital. Tožnik je imel v drugi polovici leta 2014 še zmeraj zdravstvene težave (nedokončano pozdravljeno poškodbo kolena, stres, akutno vnetje sinusov) ter ženo, ki je zaposlena za polovični delovni čas in prejema polovico minimalne plače, tako da je njegova in ženina eksistenca bila odvisna od njegovih prihodkov. Primarni cilj je reintegracija delavca, pri čemer se kot pravilo določi vrnitev delavca na delo, torej v delovno razmerje in se vzpostavi stanje, ki je veljalo pred protipravnim dejanjem, ravnanjem ali odločitvijo delodajalca (Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 256/2004 z dne 22. 3. 2005). Sodišče tudi ni upoštevalo interesa pritožnika za reintegracijo, pri čemer bi moralo skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 upoštevati obojestranski interes. Izplačilo razlike plače med dejansko prejeto in takšno, kot bi jo prejemal pri bivšem delodajalcu, ni povezano z obstojem delovnega razmerja. Tožnik je upravičen do razlike med plačo pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemal, če bi bil v delovnem razmerju do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik v razmerju s podjetji iz Skupine E. že od 1. 1. 2007, od 1. 1. 2011 pa neposredno pri lastniku tožene stranke D. spol.s.r.o. Specifično delo od leta 2007 v izključno gumarski industriji je poslabšalo možnost tožnika, da najde drugo ustrezno zaposlitev. Odškodnina po 118. členu ZDR-1 je odškodnina za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije (Vrhovno sodišče RS opr. št. VIII Ips 124/2009). Primerljiva je odločitev Vrhovnega sodišča, kjer je sodišče prisojeno odškodnino 10 plač zmanjšalo na šest plač. Delavec je bil prav tako aktivni iskalec zaposlitve, star 39 let, po izobrazbi diplomirani inženir strojništva, v delovnem razmerju pa 8 let. Tako bi morala odškodnina zajemati vsaj dejansko škodo 51.000,00 EUR. Pritožnik izpodbija odločitev tudi glede stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I., II., III., V. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti. Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je nepravilna in nezakonita. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „direktor prodaje“, pri čemer mu je tožena stranka 24. 6. 2014 vročila vabilo na zagovor zaradi nameravane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter mu po opravljenem zagovoru, ki je bil dne 1. 7. 2014, dne 11. 7. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pred podajo izpodbijane odpovedi je tožena stranka tožniku podala tudi dve pisni opozorili pred odpovedjo skladno z določbo 85. člena ZDR-1, v katerih je tožnika tudi opozorila na prenehanje kršitev in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pisni opozorili sta bili podani dne 4. 4. 2014 in 23. 5. 2014. Glede pisnega opozorila z dne 4. 4. 2014, ki se nanaša na opravljanje dela v času bolniškega staleža dne 20. in 21. 2. 2014 sodišče ugotavlja, da je bilo običajno, da so zaposleni pri toženi stranki med bolniškim staležem delali in da je bilo tožniku v času bolniškega staleža do prepovedi dne 17. 2. 2014 to odobreno. Sodišče meni, da je tožnikovo ravnanje, ko je kljub izrecni prepovedi tožene stranke delal in zaključil delo s stranko, s katero je delal pred prepovedjo, ne zadostuje za ugotovitev takšnih kršitev delovnih obveznosti, ki bi utemeljevalo podajo opozorila. Ob ugotovitvi te kršitve, ki je vsebovana tudi v opisu očitanih ravnanj, ni utemeljen nadaljnji zaključek sodišča, da ta kršitev ni tako resna, da bi utemeljevala opozorilo pred odpovedjo. Takšno stališče je v nasprotju z namenom, ki ga zakon zasleduje z institutom pisnega opozorila pred odpovedjo, da delavca odvrne od nadaljnjih kršitev delovnih obveznosti, ki so z vidika delodajalca dovolj resne, da pričakuje od delavca, da se bo nadaljnjih kršitev vzdržal. Presoja sodišča v kasnejšem sporu v odpovedi je v tem primeru omejena le na kontrolo, ali je do očitane kršitve, zaradi katere je bilo podano pisno opozorilo sploh prišlo in ali je bilo opozorilo podano iz sicer protipravnih razlogov, oziroma ali je bilo sploh podano. Že ob ugotovitvi, da je tožnik dejansko kršil prepoved opravljanja dela v času bolniškega staleža, pa četudi le dvakrat in zaradi dokončanja že začetih poslov, je bil torej podan razlog za pisno opozorilo na strani tožene stranke. Kot navedeno je že vsaka (lažja) kršitev lahko tudi razlog za pisno (ali ustno) opozorilo. Enako je sodišče v izpodbijani sodbi glede očitka v opozorilu z dne 23. 5. 2014, da tožnik dne 5. 5. 2014 ni prišel na delo in da ni imel odobrenega dopusta povsem nepravilno in v nasprotju z zgoraj omenjenim stališčem Vrhovnega sodišča RS zaključilo, da naj bi tožnik ravnal ustrezno s tem, ko je dne 5. 5. 2014 pred začetkom dela obvestil direktorja tožene stranke, da bo prišel na delo kasneje, potem ko je ugotovil, da bo odsoten dlje časa pa ga je obvestil, da bo koristil dopust. H.H. je izpovedala, da bi moral tožnik najkasneje pred pričetkom dela javiti odsotnost direktorju, če gre za nujni primer, sicer pa bi moral prej pisno zaprositi z odobritev dopusta. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik zjutraj poslal direktorju SMS sporočilo, da pride kasneje, šele okrog 10. ure pa je direktorja obvestil, da bo koristil dopust. V kolikor bi bil tak način javljanja in koriščenja dopusta običajen, bi šlo za kaos pri toženi stranki. Tožena stranka lahko tolerira le nujne primere. Sodišče je očitno spregledalo, da podaja kazenske ovadbe zoper lastnega delodajalca - toženo stranko na državno tožilstvo po zaključenem bolniškem staležu iz razloga, ker naj bi se tožnik bal, da mu bodo odvzeli računalnik in blokirali elektronsko pošto, ne predstavlja takšnega nujnega primera in s tem izjeme, ki bi opravičevala takšno ravnanje tožnika, s katerim je dejansko neopravičeno izostal z dela. Sodišče bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je očitana kršitev obstajala, saj lahko delodajalec pisno opozori delavca na kakršnokoli kršitev delovnih obveznosti. Sodišče si v 13. točki izpodbijane sodbe prihaja sama s sabo v nasprotje s tem, ko navaja, da glede na to, da je prvi opomin z dne 4. 4. 2014 neutemeljen, naj bi bili neutemeljeni tudi očitani kršitvi z dne 8. 4. in 18. 4. 2014, ker sta bili storjeni pred podajo drugega opozorila z dne 23. 5. 2014. Pri tem sodišče predhodno v 7. točki ugotavlja, da se je tožena stranka seznanila z elektronskimi sporočili tožnika z dne 8. 4. 2014 in 18. 4. 2014, torej kršitvami, ki so podlaga za odpoved in za katere sodišče v točki 13 nakazuje, da bi morali biti vključeni v pisno opozorilo, v juniju 2014, ko je I.I. seznanila s tem direktorja tožene stranke. Tožena stranka je bila s kršitvami z dne 8. 4. 2014 in 18. 4. 2014 seznanjena šele v juniju 2014, torej po podaji obeh pisnih opozoril. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe posledično v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnik je dne 30. 5. 2015 izvršnemu direktorju za ... v Evropi in Afriki, ki ni zaposlen pri toženi stranki, poslal elektronsko sporočilo z neprimerno vsebino, ki zadeva toženo stranko, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je tožnik kršil 37. člen ZDR, ki določa, da se delavec vzdrži vseh ravnanj glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Ne glede na to sodišče zaključuje, da takega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kršitev 4. odstavka 7. člena v povezavi s 35. členom ZDR. Po presoji sodišča se očitki z dne 30. 5. 2014 ne nanašajo izrecno na direktorja tožene stranke, pač pa se nanašajo na ravnanja, za katera tožnik smatra, da so nezakonita. Sodišče nato naredi nelogičen zaključek, da opozarjanje na nepravilnosti ne pomeni dejanj v smislu trpinčenja. V konkretnem primeru bi šlo lahko za tako ravnanje, če bi tožnik tako sporočilo posredoval toženi stranki sami in ne morebiti tretji, zunanji osebi. Z dejanjem je tožnik očrnil ugled in ime tožene stranke, katero vodi direktor tožene stranke, s tem je moralno škodoval tako toženi stranki kot njenemu direktorju in bi lahko škodoval tudi poslovnim interesom tožene stranke, zaradi česar tako dejanje lahko štejemo tudi kot trpinčenje v smislu nameravanega škodovanja toženi stranki in njenemu direktorju, saj gre nedvomno za graje vredno in očitno negativno in žaljivo ravnanje usmerjeno proti delavcem. Sodišče je izjemno skrhane odnose med tožnikom in toženo stranko ocenilo kot pomembno okoliščino, zaradi katere naj kršitev z dne 30. 5. 2014 ne bi predstavljala utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, glede na navedeno pa naj bi bila odpoved nezakonita. Šlo je za kršitev 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Sodišče je ugotovilo, da je bilo drugo opozorilo z dne 23. 5. 2014 utemeljeno, prav tako tudi, da je tožnik s posredovanjem elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2014 kršil 37. člen ZDR-1 in s tem delovne obveznosti. Prav tako je sodišče ugotovilo, da so med strankami obstajali skrhani odnosi. Šlo je za izražanje nelojalnosti do delodajalca, kar ugotavlja tudi samo sodišče v 16. točki izpodbijane sodbe. Blatenje tožene stranke in neprimerno vedenje lahko predstavlja različna kazniva dejanja npr. po členu 159 KZ-1 (obrekovanje), 160 KZ-1 (žaljiva obdolžitev) po 161. členu KZ-1 (opravljanje), kar je seveda skrajno nedopustno. Sodišče je zmotno uporabilo določila 3. alineje prvega in drugega odstavka 89. člena ZDR-1, ker je ugotovilo, da ugotovljena kršitev ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah (primeroma sodba VIII Ips 149/2012 z dne 17. 12. 2012) že večkrat zavzelo stališče, da četudi kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Glede na navedeno je podan resen in utemeljen odpovedni razlog (čeprav mu sodišče odvzema težo zaradi skrhanih odnosov med strankama), ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 odločilo, da tožniku pripada nadomestilo za reintegracijo v višini 2,5 bruto plač, ki je znašala po pogodbi o zaposlitvi 5.000,00 EUR bruto. Tožena stranka meni, da je višina take odškodnine občutno previsoka. Tožnik je po poklicu diplomirani inženir strojništva, pri toženi stranki je bil zaposlen dve leti, in se je manj kot po treh mesecih ponovno zaposlil in ima v bodočnosti dobre možnosti za zaposlitev glede na njegov poklic. Tožena stranka še opozarja, da bi sodišče skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 moralo pri odmeri odškodnine ugotavljati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je tožnik pred sodiščem prve stopnje dokazal, da so razlogi, ki so privedli do opozoril na izpolnjevanje obveznosti in do same odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov niso bili utemeljeni in dejanski temveč navidezni. Prepoved dela z dne 17. 2. 2014 je bila protipravna in zgolj namenjena šikaniranju tožnika. Delo na daljavo je bilo pri toženi stranki običajno, prav tako delo v času bolniškega staleža, vsaj kar zadeva nujne zadeve. Tožnik je izmenjal elektronska sporočila z J.J., vodjo kadrovske službe v centrali podjetja, katerega je opozoril, da bo moral v primeru, da centrala podjetja ne bo odreagirala, pred ponovnim prihodom na delo kontaktirati slovenske oblasti. Tožnikov obisk Državnega tožilstva ni bil možen pred 5. 5. 2014 zjutraj. Nerazumljivo in protispisno je navajanje tožene stranke, da so se zaposleni pri toženi stranki lahko pritoževali direktorju zoper tožnika, direktor tožene stranke pa se je lahko zoper tožnika pritožil svojemu nadrejenemu F.F., tožnik pa bi se smel zoper direktorja tožene stranke pritožiti samo direktorju samemu. Tožnik je bil dalj časa izpostavljan trpinčenju na delovnem mestu s strani direktorja z namenom, da bi podpisal sporazumno odpoved delovnega razmerja. Želel je ohraniti ugled tožene stranke in skupine E. v celoti. Glede nadomestila namesto reintegracije v višini 2,5 bruto plač se pritožuje tudi tožnik, saj ocenjuje, da je le-ta prenizka. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Obrazložitev ni v nasprotju sama s seboj, niti ni v nasprotju z izrekom.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po prečitanju pisnih izjav prič dr. K.K., L.L., M.M. in J.J., po zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke B.B. ter prič H.H. in F.F. ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2012 na delovnem mestu „direktor prodaje“. Tožena stranka je tožniku vročila vabilo na zagovor zaradi nameravane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker mu je očitala več kršitev in sicer: - o direktorju tožene stranke B.B. je širil neresnične informacije, ga diskreditiral pred predstavniki ključnih področij in do njega izkazal izrazito nespoštovanje, ko je L.L., direktorju področja ... za Evropo poslal elektronsko sporočilo, katerega namen je bil na direktorja B.B. prevaliti krivdo za izgubo posla v družbi N. in neupravičeno navedel, da bi naj poskušal (direktor) kot tajne ohraniti nekatere pravne probleme pred glavno upravo skupine E.; - diskreditiral vse zaposlene pri toženi stranki, ko je 18. 4. 2014 J.J., poslal elektronsko sporočilo s prilogo seznama zaposlenih pri toženi stranki z žaljivimi osebnimi opazkami; - diskreditiral zaposlene, ko je 30. 5. 2014 dr. K.K., izvršnemu direktorju za ... v Evropi in Afriki poslal elektronsko sporočilo, da trenutna ekipa domnevno vpletenih ljudi, ki naj bi delali na projektu ne najde rešitve, ter da škoduje toženi stranki.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je neprepričljiv zaključek sodišča, da so zaposleni pri toženi stranki res delali tudi v času bolniškega staleža, pri čemer naj bi tožnik kršil izrecna in pisna navodila delodajalca. Tožnik je očitno dobil izrecno navodilo in opozorilo s strani tožene stranke, da mora prenehati z opravljanjem dela v času bolniškega staleža, pri čemer se je prepoved nanašala na vsa dela, tako tudi na nezaključene zadeve, saj je logično, da kjer so bile zadeve že zaključene, tudi aktivnosti s strani delavca niso bile potrebne. Tožnik je kar dvakrat zapored opravljal delo v času bolniškega staleža, pri čemer bi bil dolžan upoštevati navodila delodajalca že na podlagi 34. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje je bolniški stalež namenjen zdravljenju bolezni in ne opravljanju dela. Tako bi tožnik moral spoštovati tudi generalno prepoved opravljanja dela v času bolniškega staleža, kar bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku in svojo odločitev glede pisnega opozorila z dne 4. 4. 2014 tudi jasno in logično obrazložiti. Ni mogoče spregledati tudi zatrjevanj tožnika v postopku, da ga tožena stranka ni dovolj „podpirala“ pri njegovi ozdravitvi, torej je toliko bolj jasno, da tožnik ne bi smel opravljati del v času bolniškega staleža. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da se pisno opozorilo izda prav z namenom, da delavec ne bi več kršil pogodbene obveznosti, poudariti je tudi, da je že vsaka tudi lažja kršitev lahko razlog za pisno opozorilo. Presoja sodišča o kasnejšem sporu o zakonitosti odpovedi je pri tem omejena le na kontrolo, ali je do kršitve, zaradi katere je bilo podano pisno opozorilo, sploh prišlo in ali ni bilo opozorilo podano iz sicer protipravnih razlogov, kot je to poudarilo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 293/2010 z dne 20. 3. 2012. 10. Enako velja za pisno opozorilo z dne 23. 5. 2014, da je tožnik dne 15. 3. 2014 v času bolniškega staleža brez ustreznega soglasja zapustil kraj bivanja in odšel v tujino ter da dne 5. 5. 2014 ni prišel na delo in pri tem ni imel odobrenega dopusta. Tožnik je sicer sam izpovedal, da je bil dne 15. 3. 2014 resnično v tujini, pri čemer pa je navedel, da ni kršil navodil svojega kirurga, lečeča zdravnica pa mu posebnih navodil ni dala. V času bolniškega staleža se delavec po pravilu zdravi doma, sicer pa mora imeti soglasje zdravnika, da lahko zapusti svoje bivališče. Tožnik ni imel dovoljenja za odhod v tujino, kar predstavlja lahko celo odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tako je stališče sodišča prve stopnje v tem delu pravilno in je bilo opozorilo podano iz utemeljenega razloga. Odsotnost z dela dne 15. 3. 2014 naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno dokazno oceni, pri čemer se naj izrecno opredeli do izpovedbe priče H.H., ki je izpovedala, da bi moral tožnik pred pričetkom dela javiti odsotnost direktorju, vendar le v primeru, če gre za nujni primer, sicer pa bi moral pred tem pisno zaprositi za odobritev dopusta. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da podaja kazenske ovadbe zoper delodajalca, ne predstavlja nujnega razloga, da bi tožnik moral izostati z dela brez soglasja oziroma odobritve dopusta, saj bi tožnik nenazadnje lahko podal kazensko ovadbo na policijo ali na državno tožilstvo tudi pisno torej brez odsotnosti z dela, ovadbo na policijo pa bi lahko podal tudi po izteku delovnega časa. Tako naj se sodišče prve stopnje opredeli do obeh kršitev. Kot že navedeno, pa je namen pisnega opozorila pred odpovedjo ravno ta, da delavca odvrne od nadaljnjih kršitev delovnih obveznosti, sodišče pa le ugotavlja, ali je prišlo do dejanskih kršitev, že vsaka tudi lažja kršitev pa je lahko tudi razlog za pisno opozorilo.

11. Sodišče je v nadaljevanju presojalo ali je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje pravilno navede, da kršitve pogodbenih obveznosti niso definirane v zakonu, pač pa je potrebno izhajati iz pogodbene narave in iz pravic in obveznosti, ki jih ima delavec v delavnem razmerju. Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi očitala med ostalim tudi kršitev glede poslanega elektronskega sporočila izvršnemu direktorju za ... v Evropi in Afriki z neprimerno vsebino, pri čemer je sodišče sicer ugotovilo, da je tožnik kršil 37. člen ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovale poslovnim interesom delodajalca. Sodišče v nadaljevanju šteje, da kršitve ni mogoče opredeliti kot kršitve iz četrtega odstavka 7. člena v povezavi s 35. členom ZDR-1, kar pa niti ni pomembno. Sodišče presoja storjene kršitve glede na dejansko stanje in pravna kvalifikacija dejanja za presojo zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni relevantna, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku v tem delu očitala tudi kršitev 33. člena ZDR-1 ter zlasti 6. člena pogodbe o zaposlitvi. Nepravilnosti bi tožnik lahko sporočil toženi stranki, ne pa tretji zunanji osebi. Nedvomno je tožnik s takšnim ravnanjem očrnil ugled tožene stranke in je ali bi lahko škodoval tako toženi stranki kot direktorju, zato gre za negativno in žaljivo ravnanje tudi proti delavcem, ki opravljajo delo, zlasti pa proti direktorju.

12. Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje o „izjemno skrhanih odnosih med tožnikom in toženo stranko kot pomembno okoliščino, zaradi katere naj kršitev z dne 30. 5. 2014 ne bi predstavljala utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi“. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer elektronska sporočila z žaljivimi ocenami o direktorju in drugih zaposlenih ne morejo biti opravičilo, tudi če je šlo za nekoliko skrhane odnose. Sodišče prve stopnje bo moralo tako zavzeti jasna stališča glede očitkov iz podane odpovedi, pri čemer pa bo moralo upoštevati, da četudi posamezna kršitev, za katero je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je potrebno upoštevati, da prejšnji dve opozorili nista dosegli svojega namena, da delavec ne bi nadaljeval s kršitvami, kot je to že večkrat odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, npr. v zadevi VIII Ips 149/2012 z dne 17. 12. 2012. 13. Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnika glede sodne razveze namesto reintegracije ter glede višine denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1 ne odgovarja, saj je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bo lahko presojalo navedena vprašanja po ponovni odločitvi sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča v točkah IV, V ter VI, zoper katere se pritožuje tožnik, saj je odločitev v tem delu odvisna od tega ali je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali nezakonita.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških postopka pridrži za končno odločbo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.