Jedro

Vsebina stanovanjske pravice, dodeljene na službenem stanovanju, je bila različno opredeljena v ZSR iz leta 1974 in ZSR iz leta 1982; obakrat je opredeljena ožje kot imetništvo stanovanjske pravice, kot jo je definiral 1. člen ZSR iz leta 1982 in ki je pogoj za uveljavljanje pravice do odkupa stanovanja pod ugodnimi privatizacijskimi določbami SZ.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v izpodbijanem delu (sodba druge stopnje v drugem odstavku in sodba prve stopnje v preostalem delu II. točke izreka in obe sodbi v izreku o stroških) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odkup spornega stanovanja in ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da mora s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo in ji prodati drugo ustrezno stanovanje v izmeri cca 67 m2, za kupnino, ki znaša 40% vrednosti stanovanja, izračunane po ugodnih pogojih določb o privatizaciji Stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke o temelju njenega zahtevka in jo le delno spremenilo glede vsebine obveznosti tožene stranke s tem, da je dolžna le omogočiti nakup drugega, v izreku sodbe opredeljenega stanovanja.

Zoper tako odločitev je Državno tožilstvo RS vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti (naprej zahteva), v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Državno tožilstvo izpodbija sodbi obeh sodišč in jima očita, da sta nepravilno uporabili drugi in tretji odstavek 129. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 do 1/2000, SZ) v zvezi s 40. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Ur. l. SRS 35/82 in 14/84, ZSR 1982). Sodišči prve in druge stopnje nista uporabili 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS 51/98, ZIZ). Državna tožilka povzema ugotovitev postopka, da je sporno stanovanje službeno stanovanje, na katerem je tožena stranka tožničinemu možu dodelila status nosilca stanovanjske pravice z odločbo z dne 30.07.1979, ko je veljal ZSR iz leta 1974. Po določilih 16. in 19. člena ZSR 1974 na stanovanjih, neločljivo povezanih z opravljanjem delovnih dolžnosti, ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice, ki ne bi bila odvisna od opravljanja delovne dolžnosti. Zato je 68. člen ZSR 1974 določal, da je za stanovanje, zvezano z določeno dolžnostjo ali funkcijo iz 16. člena tega zakona, mogoče odpovedati stanovanjsko pogodbo tudi tedaj, kadar imetnik stanovanjske pravice iz kakršnegakoli vzroka neha opravljati to dolžnost ali funkcijo. Državna tožilka razčlenjuje zakonodajo, ki je veljala ob dodelitvi spornega stanovanja zato, ker meni, da sta sodišči prve in druge stopnje stanovanjsko pravico, dodeljeno tožničinemu možu, materialnopravno zmotno poistovetili s stanovanjsko pravico, opredeljeno v 1. členu ZSR 1982. Slednji zakon v 40. členu na službenih stanovanjih ne pozna imetništva stanovanjske pravice, ampak le "pravico do začasne uporabe stanovanja", ki je po svoji vsebini enaka stanovanjski pravici iz 16. člena ZSR 1974. Tožničin mož ob uveljavitvi SZ ni bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ampak je imel le pravico do začasne uporabe stanovanja. Zato spornega stanovanja ni upravičen odkupiti po ugodnih pogojih, ker ob uveljavitvi SZ ni imel stanovanjskega statusa iz prvega odstavka 117. člena SZ in torej ni upravičenec za nakup. Iz istih razlogov ni mogel na tožnico pravno veljavno prenesti zahteve za odkup spornega stanovanja. Državna tožilka dodaja, da listina A3 v spisu kaže, da je bilo sporno stanovanje s sklepom Delavskega sveta tožene stranke z dne 30.07.1991 opredeljeno kot službeno stanovanje in da torej tožničin mož ob uveljavitvi SZ ni bil imetnik stanovanjske pravice. Vrhovnemu sodišču RS državna tožilka predlaga, da v izpodbijanem delu sodbi spremeni tako, da bo podrejeni tožbeni zahtevek in zahtevek za plačilo stroškov tožeče stranke zavrnjen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku ni bilo spora o tem, da je stanovanje, v katerem bivata tožnica in njen mož, službeno stanovanje, dodeljeno tožničinemu možu 30.07.1979. Ta ugotovitev je podprta z listino, na katero opozarja zahteva: A3 - odgovor tožene stranke tožeči, zakaj odklanja odkup spornega stanovanja. Tudi iz odločbe (A1) o dodelitvi stanovanja tožničinemu možu je razvidno, da je bilo stanovanje dodeljeno "z ozirom na lastnost delavca", in da se delavcu odpove pravica do uporabe dodeljenega stanovanja, če mu preneha lastnost delavca.

Opisane ugotovitve sodišča prve in druge stopnje so torej skladne s trditvami v zahtevi.

Utemeljeno pa zahteva opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede presoje obstoja imetništva stanovanjske pravice in s tem povezane pravice do odkupa stanovanja pod ugodnimi privatizacijskimi pogoji. V drugem in tretjem odstavku 129. člena SZ je predpisana dolžnost lastnika prejšnjega družbenega stanovanja, ki je v hiši, predvideni za rušenje ali prenovo, da omogoči prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice nakup drugega primernega stanovanja pod ugodnimi pogoji o privatizaciji. Tudi za tiste prejšnje imetnike stanovanjske pravice, ki jim je bila ta dodeljena na službenih stanovanjih (iz 40. člena ZSR 1982), je predpisana enaka dolžnost lastnika stanovanja.

Službena stanovanja načeloma niso bila dodeljena na način, da ne bi bila vezana na opravljanje službene dolžnosti. Pred uveljavitvijo SZ veljavni 40. člen ZSR 1982 je omogočal le pravico do začasne uporabe stanovanja - za čas opravljanja službene dolžnosti, primeroma so navedena stanovanja na železniških postajah in drugih objektih železniške transportne organizacije. Pravica do začasne uporabe stanovanja je tako tesno povezana z opravljanjem službene dolžnosti, da ji to jemlje vsebino imetništva stanovanjske pravice, kot jo je opredelil drugi odstavek 1. člena ZSR 1982: pravica do trajne uporabe stanovanja v družbeni lasti za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. V tem je tudi razlog drugačnega - strožjega - načina dodeljevanja teh stanovanj, kriterijev za prenehanja pravice uporabe, prenosa na uporabnike po smrti nosilca pravice ipd.

Stanovanjska pravica, kot je bila dodeljena tožničinemu možu po 16. členu ZSR 1974, kot osebi, ki je opravljala službeno dolžnost, zvezano s stanovanjem, je bila ob uveljavitvi ZSR 1982 izenačena s pravico do začasne uporabe stanovanja iz 40. člena ZSR 1982. Spremenilo se je poimenovanje, vsebinsko pa gre za isto pravico: stanovati v službenem stanovanju za čas opravljanja službe pri lastniku stanovanja.

V praksi se je sicer dogajalo, da je stanodajalec tudi na službenem stanovanju dodelil imetništvo stanovanjske pravice iz 1. člena ZSR 1982. In ravno tem imetnikom (ki so to bili v trenutku uveljavitve SZ) je namenjena pravica do odkupa nadomestnega stanovanja iz tretjega odstavka 129. člena SZ. V tem določilu pa niso zajeti imetniki pravice do začasne uporabe službenega stanovanja. Pravilno razumevanje določb 16. člena ZSR 1974, 40. člena ZSR 1982, prvega odstavka 117. člena in drugega in tretjega odstavka 129. člena SZ pokaže, da je za pravilno odločitev v tem sporu odločilno, kakšna je bila vsebina stanovanjske pravice tožničinega moža po uveljavitvi ZSR iz leta 1982. Tožena stranka je med postopkom najprej ugovarjala, da tožničin mož ni mogel odstopiti tožnici pravice do odkupa spornega stanovanja, ker te pravice ni imel, saj ni bil državljan naše države. Ta okoliščina za odločitev v tem sporu ni bila pomembna, pomembno je, da je tožnica državljanka Republike Slovenije. Drugi razlog, s katerim je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku, je bil v tem, da nima na razpolago drugega primernega stanovanja. Sicer je tožena stranka sama celo še v pritožbi zapisala, da "sicer priznava, da je dolžna omogočiti tožeči stranki nakup drugega primernega stanovanja". V odgovoru na tožbo je tožničinega moža imenovala "imetnik stanovanjske pravice", ki pa pravice do odkupa stanovanja naj ne bi imel, ker ni bil državljan Republike Slovenije.

Taka trditvena podlaga tožene stranke, ki je bistveno ožja od vsebinskih razlogov zahteve, nalaga Vrhovnemu sodišču RS razveljavitev sodb druge in prve stopnje v izpodbijanem delu. Tožeči stranki mora biti omogočeno, da v kontradiktornem postopku nastopi s trditvami in dokazi v skladu s pravilno razlago materialnopravne podlage za odločitev v tem sporu. Vrhovno sodišče RS zato ni smelo spremeniti sodbe in zavrniti tožbenega zahtevka, ampak je moralo razveljaviti izpodbijano odločitev in zadevo vrniti v tem obsegu v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. Za pravilno uporabo materialnega prava je treba dopolniti dejansko stanje z odločilnimi ugotovitvami o tem, ali je bil tožničin mož "imetnik stanovanjske pravice" na spornem stanovanju v smislu prvega odstavka 117. člena SZ (kakor ga sicer tožena stranka imenuje). Tako naslavljanje lahko pomeni, da je med njima prišlo do spremembe vsebine pravice (sklenitve nove stanovanjske pogodbe) po letu 1982, ko je bila spremenjena v ZSR določena vsebina stanovanjske pravice, kot je bilo to že opisano. Odločitev Vrhovnega sodišča RS je zato v skladu z drugim odstavkom 395. člena v zvezi s 408. členom ZPP. Posebna druga navodila sodišču prve stopnje glede na opisano materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu niso potrebna.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 166. člena ZPP, saj bo o njih treba ponovno odločiti glede na uspeh v pravdi.