Jedro

Dokazno breme za dokazovanje vzročne zveze med toženčevim škodnim ravnanjem in poškodbami zidu je na tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se toženi stranki B.H. nalaga, da odstrani vir nevarnosti nastanka večje materialne škode, tako, da ob temelju podpornega zidu na zemljišču s parcelno št. 1767, k.o. D., na njegovi južni strani na meji s parcelno št. 1755/2, k.o. D. v celi dolžini približno 18 m na trdnem terenu zabetonira zaščitni zid širine 40 cm in višine najmanj 80 cm pri čemer je med oba zidova nasuti in komprimirati nosilen material, ki se ga zaključi z rodovitno zemljino v tanjšem sloju. Na mestih spodkopa temeljnih tal poškodovanega zidu je toženec dolžan in injektirati kvalitetni beton. Navedeno je toženec dolžan storiti v celoti na svoje stroške ter ob sodelovanju ustreznega strokovnjaka gradbene stroke, vse v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, sicer lahko to stori tožeča stranka na stroške tožene stranke. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 251.364,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka. Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati obsega toženčevega posega, mesta toženčevega posega in s tem v zvezi tudi ne vzročne zveze med toženčevim škodnim ravnanjem in poškodbo zidu. Opozarja, da se je o sami količini zemlje, ki je bila odnesena težko izraziti, pritožnik odnesene zemlje ni meril, ravno tako pa dvomi, da so jo merile priče, ki so tako natančno izpovedale kolikšna količina zemlje je bila odnesena. Izpovedbe prič B.P., E.Š. in K.B., ki so natanko vedele povedati, da je tožena stranka odnesla od 1 do 2 m3 zemlje in so tudi vedele povedati, da je bila brežina pred posegom približno enaka kot po posegu, se zdijo pritožniku pretirano natančne, po drugi strani pa nobena od teh prič ni vedela povedati, ali je bil pred posegom že viden temelj zidu. Opozarja, da so priče M.S., D.L.S., V.L. in A.L. izpovedale, da pred posegom temelja zidu ni bilo mogoče videti. Po mnenju pritožnika navedbe o količini zemlje, ki je bila odnesena, ki jih je tožnik spreminjal v teku postopka, niso bistvena glede na vse ostale dokaze. Opozarja na izpovedbo izvedenca gradbene stroke Ž.B., ki je povedal, da bi čisto lahko bil vzrok konstruktivnim poškodbam tudi odnos samo dveh kubikov zemlje, v kolikor bi bil ta poseg izvršen "na pravem mestu", ob temelju na stiku dveh zidov. Ta izvedenec je tudi izpovedal, da ni možno, da bi zaradi poteka časa na temelju v predelu stika zidu luknja nastala sama od sebe. Prej navedeno nasprotuje trditvam tožene stranke, da je zid propadal zaradi slabe kakovosti in poteka časa. Nasprotno, izvedenec je povedal, da je bil za takratne čase solidno grajen. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje tudi premalo upoštevalo strokovno mnenje M.L. in E.P., še posebej, ker se ti mnenji skladata z izpovedbami prič M.S., D.L.S., V.L. in A.L., v delu pa tudi E.Š.. Po oceni pritožnika sodišče prve stopnje ni zadostno obrazložilo dejstva, kako je mogoče, da je zid tako bistveno propadal v niti treh letih po posegu, če ni podana vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in škodljivo posledico. Glede na vse navedeno je po mnenju pritožnika obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z dokazi in je zaradi tega podana bistvena kršitev določil pravdnega postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki v celoti prereka navedbe pritožnika.

Pritožba ni utemeljena.

S pritožbenimi navedbami pritožnik dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in te ne predstavljajo utemeljitve pritožbenega razloga bistvene kršitve določil pravdnega postopka, kot zaključuje pritožnik. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku je bistvenega pomena, kdo nosi dokazno breme za dokazovanje dejstev, potrebnih za nastanek uveljavljene pravne posledice. Dokazno breme za dokazovanje vzročne zveze med toženčevim škodnim ravnanjem in poškodbami zidu je na tožeči stranki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi z vzročno zvezo bi morala tožeča stranka dokazati obseg toženčevega posega in mesto posega, tega pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti. Pritožnik se pri svoji dokazni oceni, kot jo podaja v pritožbi, sklicuje na izpovedbo sodnega izvedenca Ž.B., ki je izpovedal, da ni možno, da bi zaradi poteka časa na temelju v predelu stika zidu luknja nastala sama od sebe, vendar spregleda, da je isti izvedenec tudi povedal, da so konstruktivne poškodbe, ki se nahajajo na spornem zidu, lahko tudi posledica časa. V zvezi s tem je pritožnik pri svoji dokazni oceni zaobšel izpovedbo priče B.P., ki je pojasnil, da je bil on tisti, ki je za toženca vršil odkop zemlje z mini bagerjem, ob tem je nedvoumno potrdil, da odkopa ni vršil v delu, kjer se po oceni sodnega izvedenca nahajajo konstruktivne poškodbe zidu. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo zanesljivo ugotovljeno, da obstajajo na spornem zidu kontruktivne poškodbe, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage zaključku, da je do njih prišlo zaradi odkopa zemlje, ki ga je za toženca vršil B.P., saj tega prej navedeni ni potrdil, nasprotno, to je izrecno zanikal. Pritožnik sicer izpodbija izpovedbo priče B.P., češ da ta ni verodostojna, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da ji je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen, tudi v delu, ki se nanaša na oceno priče, da je odpeljal manj kot 2 m3 zemlje. Pritožniku se zdi taka izpovedba pretirano natančna, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da temu ni tako, saj je priča B.P. svoji oceni, da je bila odpeljana ravno tolikšna količina zemlje, dal prepričljivo in logično pojasnilo. Pojasnil je namreč, da je odpeljal zemljo z majhnim vozilom kapacitete dveh kubikov ("kamiončkom") in to vozilo ni bilo polno, zato ne sme čuditi, da je vedel povedati natančno količino odpeljane zemlje. Nobenega nasprotja tudi ni v izpovedbi priče E.Š., da je bila brežina pred posegom približno enaka kot po posegu, z izpovedbo istega, da se teren z leti znižuje, kar je normalno. Ni razumljivo, kako je lahko pritožnik iz takega domnevnega nasprotja zaključil, da je tudi ta priča potrdila, da se je teren znižal zaradi odkopa in odvoza zemlje. To, da se teren z leti znižuje, potrjujejo življenjske izkušnje povprečnega človeka, zato je izpovedba priče E.Š. povsem sprejemljiva, zaključki pritožnika, ki jih je izpeljal na podlagi njegove izpovedbe pa zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Pritožnik ima prav, da so nekatere priče izpovedale, da pred posegom temelja zidu ni bilo mogoče videti, vendar teh izpovedb ni mogoče presojati samih zase, temveč je potrebno izpovedbe vseh prič presojati celovito in v povezavi z drugimi dokazi, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je opravilo dokazno oceno v skladu z določbo 8. člena ZPP in je ob tem tudi dalo pravo težo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca Ž.B., kot tudi strokovnemu mnenju M.L. in E.P.. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče na podlagi tako izvedenih dokazov zanesljivo ugotoviti pravno relevantnih dejstev, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP).