Jedro

Vročitev sklepa disciplinske komisije je bila pravilno opravljena, ko je bil ta sklep vročen tožnikovemu bratu, po tožnikovem naročilu toženi stranki, da v njegovi odsotnosti vsa pisanja vroča bratu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije z dne 6.7.1992 in sklep v.d. direktorja z dne 27.7.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu izplačati vse denarne obveznosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot tudi povrniti stroške postopka v znesku 30.924,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku ni bil osebno vročen, zato ni zamudil roka za sodno varstvo. Sodišče ugotavlja, da s tem, ko je bila zahteva za disciplinski postopek in vabilo na obravnavo pred disciplinsko komisijo poslana na naslov tožnikovega brata, in nabita na oglasno desko, enako sklep o prenehanju delovnega razmerja, vročitev ni bila v redu opravljena, in da je storjena absolutna bistvena kršitev pravil disciplinskega postopka, zaradi katere sklep disciplinske komisije ni zakonit. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke s sodbo in sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je to razveljavilo sklep disciplinske komisije in sklep v.d. direktorja, ter tožbo v tem delu zavrglo. V ostalem pa je prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno razmerje do 27.7.1992, vključno z izplačilom plače z zamudnimi obrestmi. Sodišče ugotavlja, da je tožnik za čas svoje odsotnosti iz Ljubljane imel pooblaščenca za vročitve, kot ga smiselno opredeljuje 146. člen zakona o pravdnem postopku, in da je bil disciplinski sklep v mesecu juliju vročen temu pooblaščencu, s tem je bil sklep veljavno vročen. Ob vložitvi ugovora 12.11.1992 je bil sklep že dokončen in pravnomočen. Sklep v.d. direktorja z dne 27.7.1992 pa nima pravnega pouka, zato je ugovor pravočasen, ob molku drugostopnega organa pa je tudi zahteva za sodno varstvo zoper ta sklep pravočasna.

Tožnik je zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni drugostopno sodbo in sklep tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji navaja, da je drugostopno sodišče prekoračilo meje zahtevka tožene stranke iz pritožbe, ker tožena stranka ni izpodbijala dejstev, na katera se sklicuje drugostopno sodišče. Tožena stranka je v pritožbi predlagala, da naj sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku ugodi v celoti. Tožena stranka pa ni izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, da vročitve niso bile pravilno opravljene. Revident meni, da drugostopno sodišče ni imelo podlage v 373. členu zakona o pravdnem postopku za spremembo sodbe, zato je storilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku. Storjena pa je tudi bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena istega zakona, ker je sodba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, izrek sodbe pa je v nasprotju z razlogi. Sodišče navaja, da sklep v.d. direktorja ni postal dokončen, če je tako, potem tožniku še ni prenehalo delovno razmerje oziroma mu je lahko s pravnomočnostjo tega sklepa, to je z izdajo drugostopne sodbe oziroma z vročitvijo 10.1.1996. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno, ker ima tožnik pravico do razporeditve na drugo delo, tožena stranka pa tega ni storila, zato tožnik ne bi zagrešil kršitve tudi, če ne bi delal do razporeditve. Razen tega pa tožnik tudi ni bil sposoben za delo. Dalje tožnik navaja, da je brata pooblastil le za dvigovanje plače in obvestil, ki se nanašajo na zdravstveno področje. Zato se ne more šteti, da je bil brat pooblaščen za sprejemanje vseh pisanj, v smislu 146. člena zakona o pravdnem postopku. Če bi brat imel tako pooblastilo, potem tožena stranka pisanj tudi ne bi izobešala na oglasni deski. Drugostopno sodišče tudi ni upoštevalo, da tožena stranka ni ugotovila, da bi bil ugovor zoper sklep disciplinske komisije prepozno vložen. Pritožbeno sodišče zato ni imelo nobenih razlogov, da prvostopno sodbo v tem delu spremeni.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90) je revizija bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V predmetnem sporu je odločilno vprašanje, kdaj je bil tožniku sklep disciplinske komisije št. DK 9/92 z dne 2.7.1992, s katerim je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti in mu je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, pravilno vročen. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu sprejelo stališče, da je bil sklep pravilno vročen v mesecu juliju 1992, ko je bil poslan tožnikovemu bratu in ga je ta sprejel. Sodišče ugotavlja, da je tožnikov brat bil njegov pooblaščenec za vročitve kot ga smiselno opredeljuje 146. člen ZPP. Revizijsko sodišče se strinja s takim stališčem. Tožnik je na glavni obravnavi 14.2.1992 (list 20) izpovedal, da se je s toženo stranko dogovoril, da vso pošto v njegovi odsotnosti pošiljajo njegovemu bratu, zato je dal tudi njegov naslov. S tem je tožnik pooblastil brata za sprejem vseh pošiljk od tožene stranke, tudi sklepa disciplinske komisije, čeprav še takrat ni vedel, da bo zoper njega uveden disciplinski postopek. Zato je vročitev pisanja tožnikovemu bratu šteti kot da je bilo vročeno tožniku. Roki, ki se štejejo od vročitve, se štejejo od dneva, ko je pisanje prejel tožnikov brat. Ob tej ugotovitvi je pravilna ugotovitev drugostopnega sodišča, da je bil ugovor vložen prepozno in da zaradi tega ni podana ena od procesnih predpostavk za vložitev tožbe. Sodišče druge stopnje je zato zakonito zavrglo tožbo v tem delu.

V zvezi z revizijskimi navedbami tožnika revizijsko sodišče pojasnjuje, da je pritožbeni predlog tožene stranke, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, v celoti očitna napaka. Iz vsebine pritožbe jasno izhaja, zakaj se tožena stranka pritožuje in kaj želi s pritožbo doseči. Sodišče druge stopnje zato s svojo odločitvijo o pritožbi ni prekoračilo pritožnikovih zahtev. Po mnenju revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje tudi imelo pravno podlago za spremembo odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni spreminjalo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ampak je sprejelo le drugačno pravno stališče o vprašanju, ali je šteti, da je bil sklep disciplinske komisije pravilno vročen, ko je bil vročen tožnikovemu bratu. Dejstvo, da je bil sklep vročen tožnikovemu bratu, je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča zato ni v nasprotju z določili 373. člena ZPP.

Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima vse predpisane sestavine, navedeni pa so tudi razlogi za v izreku navedeno odločitev. Ti razlogi so podlaga za tako odločitev, in niso njej nasprotni. Zmotno je stališče revidenta, da mu ni prenehalo delovno razmerje, če ugotovitveni sklep v.d. direktorja tožene stranke ni postal dokončen. S tem sklepom se ne odloča o nobeni revidentovi pravici, ampak se samo za interne namene ugotavlja dan, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. Delovno razmerje je prenehalo z dokončnostjo sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja (13. točka prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih). Dokončnost tega sklepa pa je nastopila z njegovo pravnomočnostjo, glede na to, ker v osmih dneh po njegovi vročitvi ni bil vložen ugovor (prvi odstavek 65. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja).

Glede na obrazloženo sodišče ni bilo dolžno v sporu odločati po vsebini, zato revizijsko sodišče ne more upoštevati revidentovih navedb o njegovih pravicah pridobljenih s sklepom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije z dne 31.3.1992, s katerim je bila ugotovljena njegova invalidnost tretje kategorije, s pravico do razporeditve na drugo ustrezno - lažje delo, od 17.3.1992. Enako velja glede njegove zdravstvene sposobnosti za delo. Vse to bi se lahko uveljavljalo in ugotavljalo, če bi revident pravočasno vložil ugovor zoper sklep disciplinske komisije.

Neutemeljene so revidentove navedbe, da drugostopno sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka ni ugotovila, da je bil ugovor zoper sklep disciplinske komisije prepozno vložen. Sodišče druge stopnje je ravno izhajajoč iz dejstva, da tožena stranka o ugovoru ni odločila (molk organa), in je v zadevi samo odločilo. Po določbi tretjega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94) sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja, če delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o ugovoru oziroma zahtevi za uveljavljanje pravic.

Glede na obrazloženo, in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).