Jedro

Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Ker pri tožnici ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2014, št. ... z dne 17. 6. 2014 in št. ... z dne 18. 6. 2014 in se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 29. 12. 2012 dalje in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine ter naloži toženi stranki, da je dolžna o višini invalidske pokojnine odločiti s posebno odločbo. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, da se pri tožnici od 29. 12. 2012 ugotovi telesna okvara v višini najmanj 50 % zaradi bolezni in se ji prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Obenem je sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni bilo pravilno sestavljeno oziroma je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Tožnica je 7. 9. 2016 vložila ponovno zahtevo za izločitev predsednice senata, saj kot je navedla, ji ne zaupa več. O njeni zahtevi do dneva zadnje glavne obravnave, to je dne 21. 9. 2016 še ni bilo odločeno. Kljub temu pa je sodišče s postopkom nadaljevalo in na navedenem naroku tudi odločilo, da je zadeva zrela za razsojo oziroma sprejelo odločitev. Sodišče je nato šele naknadno tožnici, ne pa tudi njenim pooblaščencem, posredovalo sklep opr. št. Su 153/2016 z dne 13. 9. 2016, s katerim je bila njena zahteva za izločitev predsednice senata zavrnjena. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi s tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so v njej navedeni razlogi sami s seboj v nasprotju oziroma je izrek sodbe v nasprotju z razlogi. Sodišče je tudi zaradi popolnoma napačne dokazne ocene oziroma neizvedbe posameznih dokazov, med katere sodi zlasti imenovanje drugih izvedencev, dejansko stanje nepravilno, predvsem pa nepopolno ugotovilo in je tako prišlo do popolnoma zmotne ugotovitve, da pri tožnici obstaja preostala delovna zmožnost ter da do invalidnine za telesno okvaro naj ne bi bila upravičena. Sodišče je svojo sporno odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki pa ni ustrezno, zaradi česar je dejansko stanje, to je kakšna je je njena dejanska zmožnost za delo, ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica je v postopku večkrat navedla, da izvedenskega mnenja navedenega izvedenca ne sprejema, saj svojega dela ni ustrezno opravil. To je priznal tudi sam, ko je pri svojem zaslišanju navedel, da je vpogledal le tisto dokumentacijo, ki vpliva na tožničino delazmožnost iz ortopedskega področja. Pri tem pa tudi sam ugotavlja, da so iz zdravstvenega kartona tožnice razvidni izvidi s strani psihiatričnega področja, iz katerih je razvidno, da ima psihične težave, ki vplivajo na njeno delazmožnost. Izvedenec pa tožničino delazmožnost iz ortopedskega področja tudi ni ocenil pravilno, kar izhaja iz izvedenskih mnenj, ki jih je tožnica priložila k tožbi. Izvedenec in sodišče se ukvarjata s tožničino operacijo desnega karpalnega kanala, zmanjšala pa sta vpliv drugih ortopedskih težav na njeno delazmožnost oziroma sta jih le bežno omenila. Pri tožnici je že v letu 2002 prišlo do težkega obolenja levega zapestja, kjer z nobeno terapijo ozdravitev ni možna. S posegom, ki so ga opravili pa so se njene težave samo zmanjšale, bolezen pa se ni pozdravila. Tožnica je bila po operaciji leve roke prezgodaj napotena nazaj na delo, zaradi česar je utrpela še hujše poškodbe desne roke. Po letu 2006 pa se je zdravstveno stanje tožnice še poslabšalo. Stalne bolečine ima tudi v sklepih, zaradi česar težko hodi, je utrujena. Noge ji pogosto zatekajo, zaradi česar ne more ničesar obuti. Tedensko ima hude glavobole, pogosto se ji na desni strani glave vname tudi živec. Tožnica je depresivna, zaradi česar se pri njej pojavlja nespečnost in utrujenost. Upoštevaje navedeno je jasno, da ni sposobna opravljati kakršnegakoli pridobitnega dela. Kot je tožnica navedla tudi v pripombah na izvedensko mnenje, je za obravnavano zadevo pomembno, katera dela bi upoštevaje starost in izobrazbo sploh lahko opravljala. Odgovora na to vprašanje pa izvedenec niti po zaslišanju, ni podal. Povedal je sicer, da ni sposobna za premikanje drobnih predmetov, za dela, ki zahtevajo stalno pregibanje levega zapestja. Kot čistilka bi lahko pometla in pobrisala prah ter izpraznila koš za smeti, ne bi pa mogla pomivati oken. Sodišče napačno zaključuje, da ne dvomi v izvedensko mnenje, ki naj bi ga izvedenec podal na podlagi celotne medicinske in delovne dokumentacije ter tožničinega osebnega pregleda. To pa je negiral že sam izvedenec, ko je navedel, da celotne medicinske dokumentacije ni pregledal. Tudi osebni pregled ni potekal tako, da bi se izvedenec lahko v celoti seznanil z njenim zdravstvenim stanjem. Nadalje navaja, da je nepravilno uporabljeno materialno pravo glede odločitve, da ni upravičena do invalidnine za telesno okvaro. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in na to, da izvedenec ni ugotavljal teže telesne okvare, ampak se je postavil v vlogo sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti oziroma do očitanih kršitev po 2., 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da je v postopku sodeloval sodnik, za katerega je predlagala njegovo izločitev. V 71. členu ZPP je določeno, da mora sodnik takoj, ko izve za kakšen razlog izločitve iz 1. do 5. točke 70. člena tega zakona, prenehati s kakršnimkoli delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča, ki mu določi namestnika. V konkretnem primeru, ko je tožnica uveljavljala izločitev predsednice senata iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP, ker naj ne bi sodnici več zaupala, je predsednica senata utemeljeno skladno z drugim odstavkom 71. člena ZPP opravljala pravdna dejanja do odločitve predsednika sodišča. Ker predsednica senata ni bila izločena, so bila njena pravdna dejanja pravno veljavno učinkovita.

6. V obravnavani zadevi tudi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče ni imenovalo oziroma izvedlo dokaza z drugim izvedencem, in sicer dr. A.A. iz B. ali dr. C.C. iz D. oziroma ni upoštevalo predloženih mnenj, podanih v pravdni zadevi med tožnico in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije zaradi plačila odškodnine. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nepravilnim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo in pojasnilo, zakaj ni potrebno izvajati ostalih predlaganih dokazov za razjasnitev dejanskega stanja. V obravnavani zadevi tudi ni podana očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru so navedena vsa pravno odločilna dejstva.

7. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 11. 2014, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopni odločbi istih opr. št. z dne 17. 6. 2014 in z dne 18. 6. 2014. S slednjo je toženec odločil, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. S prvostopno odločbo z dne 17. 6. 2014 pa je odločil, da je tožnica od 18. 9. 2006 in še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in ali je pri tožnici podana najmanj 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni.

8. Pravno podlago za odločanje v tem socialnem sporu predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). V 63. členu ZPIZ-2 je v 1. alineji drugega odstavka določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti. Glede telesne okvare pa je v prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2, drugi odstavek določeno, da se do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, pri pripravi izvedenskih mnenj iz osmega odstavka 181. člena tega zakona, uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju: Seznam TO). Na podlagi tretjega odstavka istega člena do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja, vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Seznama TO pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pravica do invalidnine ni pravica iz obveznega zavarovanja, določena v 26. členu ZPIZ-2. 9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda, ki je podal pisno mnenje, bil pa je na obravnavi še zaslišan. Sodni izvedenec je vsako od tožničinih zdravstvenih težav posebej izpostavil in ugotovil, za kakšno obliko in težo teh težav gre in koliko vsaka od njih vpliva na tožničino delazmožnost. Tako je ugotovil, da je tožnica imela tri operacije in sicer zaradi desnega karpalnega kanala in desne rame, v zapestju leve roke pa ji je bila odstranjena koščica velikosti 1,5 cm x 1 cm. Zapestje je s tem omejeno gibljivo, bolečine pa so se zmanjšale, saj je z odstranitvijo koščice odstranjen začetni vzrok bolečin. Enako je omejeno gibljiva desna rama, operacija karpalnega kanala pa običajno ne pušča posledic in ni funkcionalnih omejitev. Zaradi omejene gibljivosti, ki je v levem zapestju in desni rami ohranjena za več kot polovico ter zaradi bolečin, je izvedenec menil, da so pri tožnici potrebne omejitve, kot so ji bile določene in sicer tako stvarne razbremenitve pri delu kot tudi časovna razbremenitev, in sicer delo v krajšem delovnem času od polnega 4 ur dnevno. Izvedenec je pojasnil, da je iz številnih izvidov specialistov, ki se nahajajo v sodnem spisu razvidno prav takšno stanje, kot ga je ugotovil na osebnem pregledu in kot je bilo ugotovljeno že 18. 9. 2006, ko je bila tožnica prvič ocenjena pred invalidsko komisijo I. stopnje. Izvedenec je izrecno poudaril, da se v 10 letih, od kar je bila tožnica prvič ocenjena na invalidski komisiji, zdravstveno stanje praktično ni spremenilo in da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

10. Takšne ugotovitve temeljijo na medicinski dokumentaciji in ugotovitvah posameznih specialistov, kakšno stanje je podano pri tožnici pa se izvedenec še sam prepričal, ko je tožnico osebno pregledal in sicer na način in v obsegu, kot mu to narekujejo medicinska dognanja in pravila v njegovi specialnosti. Da je bil osebni pregled opravljen ustrezno dokazuje dejstvo, da je na osebnem pregledu ugotovil prav takšno stanje, kot izhaja iz posameznih izvidov.

11. V tako obrazloženem mnenju in v dodatno razčiščenem dejanskem stanju na obravnavi, ko je bil izvedenec še zaslišan, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka tako glede ugotovitve telesne okvare in priznanja invalidnine, kot razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine.

12. V Seznamu TO v poglavju VI „Zgornje okončine“ B Funkcionalne motnje, so pod točko 8 telesne okvare določene za nepregibnost ramenskega sklepa ter v 13. točki prav tako za nepregibnost ročnega sklepa. Takšnega stanja in torej nepregibnosti ramenskega sklepa in nepregibnosti ročnega sklepa, pa izvedenec pri tožnici ni ugotovil, pač pa za ramenski sklep in enako za ročni sklep, omejeno gibljivost. Za omejeno gibljivost pa ne za ramenski sklep in ne za ročni sklep telesna okvara v Seznamu TO, ni določena.

13. Ker pri tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1. 14. V zvezi z ugotovljeno preostalo delazmožnostjo pritožbeno sodišče navaja še naslednje. Izvedenec je sicer res tako kot navaja pritožba, izdelal izvedensko mnenje na podlagi tožničinih ortopedskih težav ter hkrati opozoril, da ima tožnica tudi psihične težave. Vendar pa je izvedenec to ugotovil šele v sodnem postopku, ne da bi konkretno navedel, iz katere dokumentacije to izhaja in iz katerega obdobja je ta dokumentacija. Česa takega tudi tožnica ni navajala in se ni sklicevala na dokumentacijo, ki bi izkazovala zdravstvene težave na psihičnem področju. Tožnica je sama podala vlogo za ponovno oceno invalidnosti, v kateri je navajala, da ima stalne bolečine v sklepih, težko hodi, je utrujena, ima hude glavobole in občasen hiter utrip srca. Kot izhaja iz dokumentacije, je opravila kontrolo pri ortopedu, ki ugotavlja stanje po operaciji v predelu levega zapestja, po aseptični nekrozi lunatuma, ostajajo še boleči gibi, boleča je tudi desna rama, kjer je bila izvedena akromioplastika. Takšno stanje pa se je presojalo tudi v sodnem postopku, torej za stanje, za katero je bila predložena dokumentacija in je iz nje jasno razvidno, da se nanaša na obdobje do dokončne odločbe toženca, to je do 4. 11. 2014. Vsako stanje, ki je ugotovljeno po dokončni odločbi toženca, je lahko edino stvar novega postopka s predloženo novo dokumentacijo in izkazanim stanjem še za druga obolenja.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.