Jedro

Stališče pritožnika, da za nedovoljeno negativno stanje ni odgovoren in ga ni dolžan poravnati, ker ga je banka dopustila in vanj privolila, je absurdno in v nasprotju s sklenjeno Pogodbo o ustanovitvi in vodenju tekočega računa, po kateri je toženec pristal, da bo zagotavljal priliv sredstev, vodil lastno evidenco, pri čemer je bil seznanjen, da bo banka obračunavala obresti tudi na nedovoljeno negativno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 217864/2013 z dne 8. 1. 2014 za glavnico v višini 5.183,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2013 do plačila in za stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 261,72 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem dokaza z izvedencem. Dokaze je vnaprej ocenilo in ni upoštevalo procesnih pravil dokazovanja. Sodišče je v nasprotju s podatki v spisu ugotovilo, da sta stranki v poslovnem razmerju, saj tožnica pravi, da je od pogodbe odstopila. Tožeča stranka ni izkazala pravnega nasledstva. Prekoračen limit predstavlja sredstva tožene stranke in ne tožeče, toženka pa sama ni mogla prekoračiti dovoljenega stanja in odobrenih sredstev brez potrditve tožnice. Nasprotuje, da bi bila odgovorna za nedovoljeno negativno stanje na računu. Ker je tožeča stranka tega s konkludentnimi ravnanji odobrila, ga tudi ne more enostransko preklicati. Izračun obresti in stroškov s strani tožnice je do potrošnika brez učinka. Splošni pogoji niso skladni s pozitivno zakonodajo o varstvu potrošnikov. Tarife tožencu niso bile izročene in prezentirane. Ugovarja ugotovitvam sodišča o pripoznavi dolga. S podpisom izjave evidenc o poslovanju se ne more spremeniti pogodbenega razmerja. Toženec je prerekal izračun po višini in predlagal izvedenca, ki ga sodišče ni angažiralo. Tožnica o podlagah za zahtevek, potem ko je odstopila od pogodbe, ne govori. Zato je ta nesklepčen. Predlog za izvršbo je bil vložen na podlagi listine, ki ne ustreza pojmu verodostojne listine. Sodišče ni odločilo o ugovoru pasivne legitimacije. Tožnica ni imela podlage za ukinitev računa in za ukinitev limita, ki je vezan na odprt transakcijski račun. Toženec si ne more razložiti, kako je terjatev obračunana. Zahtevka ni mogoče preizkusiti v obrestnem delu, saj zamude ni. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev o stroških postopka in upoštevanju kilometrine.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta na podlagi pogodbe o odprtju in vodenju TRR, sklenjene v letu 1997, sklenili več pogodb o izredni prekoračitvi sredstev na TRR, zadnjo za obdobje od 19. 7. 2012 do 18. 1. 2013. Z dodatkom k tej pogodbi sta se tudi dogovorili, da se skupni znesek odobrenega izrednega limita v višini 5.700,00 EUR zmanjšuje vsakega 19. dne v mesecu za 140,00 EUR, tako da bo ob zaključku pogodbenega razmerja limit znašal 5.000,00 EUR.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec 19. 11. 2012 prekoračil negativno dovoljeno stanje na računu in kršil pogodbena določila, po tem datumu pa tudi ni več zagotavljal prilivov na transakcijski račun. Po izteku limitne pogodbe je bil toženec v nedovoljenem negativnem stanju na osebnem računu, ki je na dan 17. 4. 2013 znašalo 5.183,14 EUR. Pravdni stranki sta torej bili v pogodbenem razmerju, ki ga je prekinila tožnica z odstopom od pogodbe 17. 2. 2013 in ukinitvijo osebnega računa 28. 3. 2013, posledica razveze pogodbe pa je, da lahko zahteva vrnitev danih sredstev, skupaj s stroški upravljanja zapadlih neplačanih terjatev, stroški obvestil, opomina in odstopa od pogodbe (15. točka Splošnih pogojev poslovanja z N. osebnimi računi, 111. člen OZ). Pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zato niso utemeljene, prav tako tudi ne trditve o nesklepčnosti tožbe zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbe (po razveljavitvi izdanega sklepa o izvršbi in odstopu zadeve v pravdo) podrobno pojasnila dejstveni substrat, na katerem temelji vtoževana pravna posledica. Toženec v postopku na prvi stopnji ni obrazloženo nasprotoval trditvam tožnice glede njene aktivne legitimacije kot univerzalne pravne naslednice N.x banke, ki jih je podkrepila s podatki iz sodnega registra o pripojitvi te družbe k N., d. d., zato so nasprotne pritožbene navedbe zavajajoče. 7. Pogodba o izrednem limitu na osebnem računu ima značaj potrošniške kreditne pogodbe. Za tovrstne pogodbe se ne uporablja Zakon o varstvu potrošnikov, na katerega se zmotno sklicuje pritožnik, temveč Zakon o potrošniških kreditih. Ta ureja kreditno pogodbo z dovoljeno možnostjo prekoračitve in molče dovoljeno prekoračitev, po kateri kreditodajalec potrošniku molče, s konkludentnimi ravnanji, dovoli, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo obstoječe stanje na plačilnem računu potrošnika ali dogovorjeno dovoljeno prekoračitev. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o postopanju tožnice pri nedovoljenem negativnem stanju toženca (9. točka sodbe), ki jih pritožba ne graja, pritožbeno sodišče ne zazna ravnanj v nasprotju z veljavnim ZPotK-1. Ker zakon posebej ureja možnost, da banka potrošniku dovoli razpolaganje s sredstvi izven dovoljenega negativnega stanja, pa so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe o odgovornosti banke za nedovoljeno prekoračitev na tožnikovem računu. Stališče pritožnika, da za nedovoljeno negativno stanje ni odgovoren in ga ni dolžan poravnati, ker ga je banka dopustila in vanj privolila, je absurdno in v nasprotju s sklenjeno Pogodbo o ustanovitvi in vodenju tekočega računa, po kateri je toženec pristal, da bo zagotavljal priliv sredstev, vodil lastno evidenco, pri čemer je bil seznanjen, da bo banka obračunavala obresti tudi na nedovoljeno negativno stanje (5. člen pogodbe), torej slednje ni bilo izključeno. Sicer pa je bil v 3. točki Pogodbe o izrednem limitu povsem jasno določen rok vračila 19. 1. 2013 s prilivi na osebni račun, toženec pa omenjene obveznosti ni izpolnil. 8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem ni postavilo izvedenca finančne stroke. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogi 5. točke sodbe, da toženec ni substanciral trditev, ki naj bi jih z izvedencem finančne stroke dokazoval, in zahtevka po višini konkretizirano ni grajal. Brez določenih trditev o pravno relevantnih dejstvih, ki bi jih bilo treba dokazovati, pa dokazovanja ni mogoče izvesti. Izvedenci lahko s strokovnim znanjem zgolj pripomorejo k ugotovitvi ali razjasnitvi kakšnega pravno relevantnega dejstva, ki pa mora biti pred tem zatrjevano.

9. Prepričljiv je dokazni zaključek iz 12. točke obrazložitve sodbe glede seznanjenosti tožnika s splošnimi pogoji in bančno tarifo, ki ga je sodišče sprejelo ob vpogledu v podpisano evidenco o poslovanju, izjavo o vstopu v N. osebno bančništvo, pogodbo o izrednem limitu, pa tudi z vpogledom v izpiske banke, s katerimi je ta izkazovala, da komitente obvešča o spremembah splošnih pogojev. Pavšalne nasprotne pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v sprejeti dokazni zaključek.

10. Ugovor glede ustreznosti verodostojne listine za vložitev predloga za izvršbo v pravdi, kjer se odloča o utemeljenosti tožnikove terjatve, ni več upošteven, v danem primeru pa je tudi povsem neutemeljen, saj izpisek iz poslovne knjige predstavlja ustrezno verodostojno listino po 23. členu ZIZ.

11. Toženec je na osebnem razgovoru pri tožnici 9. 4. 2013 podpisal izjavo, da je seznanjen z dolgom na osebnem računu, ki je tega dne znašal 5.382,51 EUR, in se zavezal, da ga bo poravnal v rednih mesečnih obrokih. Plačal je tudi 220,00 EUR, kar je tožnica pri obračunu upoštevala. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožencu višina obveznosti ni poznana. Ker ni konkretizirano ugovarjal obračunu obresti, ki ga je tožnica predložila (priloga A 19), pa se sodišču do obrestnega dela zahtevka ni bilo treba opredeljevati več, ko je to razvidno iz 14. točke sodbe.

12. Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve. Stranka ima skladno z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku pravico do povračila potnih stroškov, ki ji nastanejo za prihod na narok. Tožnica, ki ni imela pooblaščenca, je pristopila na dva razpisana naroka, zato ji je sodišče upravičeno priznalo 20,72 EUR potnih stroškov. Preostali strošek tožnice predstavlja doplačilo sodne takse v višini 241,00 EUR, ki je bil prav tako potreben za pravdo in je do njegovega povračila upravičena.

13. Ker glede na navedeno v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.