Jedro

Tožba na ugotovitev dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica ali pravno razmerje in ki zato predstavljajo zgolj predhodno vprašanje za odločanje o posameznih upravičenjih, ki iz teh pravic oziroma pravnih razmerij izhajajo, ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi, tožba pa v tem delu zavrže. II. V preostalem delu se pritožba prvotožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

III. Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

IV. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da zahtevek z dne 23.9.2008 prvotožene stranke za izplačilo bančne garancije drugotožene stranke z dne 21.9.2007, kolikor presega 8.860,50 EUR, predstavlja zlorabo bančne garancije (1. točka izreka). Drugotoženi stranki je prepovedalo kakršnokoli izplačilo po bančni garanciji št. 2413242-1/I z dne 21.9.2007 (2. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da umakne zahtevek z dne 23.9.2008 za izplačilo bančne garancije drugotožene stranke št. 2413242-1/I z dne 21.9.2007 v roku 15 dni, sicer bo umik zahtevka nadomestila ta sodba (3. točka izreka). Toženima strankama je še naložilo nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (4. točka izreka). S popravnim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče popravilo sodbo sodišča prve stopnje v 4. točki izreka tako, da je navedlo znesek stroškov, ki sta ga dolžni tožeči stranki plačati toženi stranki.

2. Zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom sta se pravočasno pritožili obe toženi stranki. Prvotožena stranka je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa zavrne tožbeni zahtevek iz 1. točke izreka sodbe ter da zavrne tožbeni zahtevek iz 2. in 3. točke izreka sodbe s stroškovno posledico.

3. Drugotožena stranka pa je vložila pritožbo zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka (4. točka izreka), uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke naloži v plačilo le prvotoženi stranki.

4. Tožeča stranka na pritožbo prvotožene stranke ni odgovorila, v odgovoru na pritožbo drugotožene stranke pa je predlagala zavrnitev njene pritožbe kot neutemeljene.

O pritožbi prvotožene stranke

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Prvotožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča v 1. točki izreka sodbe, v kateri je ugotovilo, da zahtevek prvotožene stranke z dne 23.9.2008 za izplačilo bančne garancije drugotožene stranke z dne 21.9.2007, kolikor presega 8.860,50 EUR predstavlja zlorabo bančne garancije. Tožeči stranki oporeka pravni interes za vložitev tožbe s takim ugotovitvenim zahtevkom, ker ga skladno s 181. členom ZPP tudi ne more izkazati.

7. Po prvem odstavku 181. člena ZPP je s tožbo mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Tožba na ugotovitev dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica ali pravno razmerje in ki zato predstavljajo zgolj predhodno vprašanje za odločanje o posameznih upravičenjih, ki iz teh pravic oziroma pravnih razmerij izhajajo, torej ni dopustna. Tožeča stranka pa z zahtevkom na ugotovitev prvotoženčeve zlorabe bančne garancije uveljavlja ugotovitev protipravnosti ravnanja prvotožene stranke, taka tožba pa glede na zgoraj obrazloženo ni dopustna (primerjaj Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 146).

8. Utemeljeni pritožbi prvotožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavilo, tožbo pa v tem delu zavrglo (354. člen ZPP).

9. V preostalem delu pritožba prvotožene stranke ni utemeljena.

10. Med pravdnima strankama ni sporno, da je drugotožena stranka po naročilu tožeče stranke prvotoženi stranki izdala bančno garancijo, ki ima pravno naravo garancije „brez ugovora“ iz prvega odstavka 1087. člena ZOR, ki je abstraktna in neodvisna od osnovnega posla in da je tožeča stranka prvotoženi stranki navedeno bančno garancijo zagotovila na podlagi predračuna z dne 17.9.2007 za dobavo marmorja v vrednosti 108.000,00 EUR. Tudi ni sporno, da je že v letu 2007 prvotožena stranka tožeči stranki dobavila naročeno po predračunu v vrednosti 108.000,00 EUR in da je tožeča stranka dobave, opravljene v letu 2007, prvotoženi stranki tudi plačala v znesku 107.634,33 EUR.

11. Sporen med tožečo in prvotoženo stranko pa je obseg izdane garancije. Tožeča stranka trdi, da se je garancija nanašala le na dobave v višini 108.000,00 EUR, ki so bile v pretežnem delu – to je v znesku 107.634,33 EUR prvotoženi stranki plačane, neplačan je ostal še znesek 8.860,50 EUR, prvotožena stranka pa meni, da se je nanašala garancija na vsakokratne nadaljnje dobave nad vrednostjo 108.000,00 EUR, vendar do maksimalnega zneska 108.000,00 EUR in naj bi šlo za t.i. revolving garancijo. Glede na tako različno tolmačenje izdane bančne garancije je zato odločilna zapisana vsebina le-te, zato ni utemeljen pritožbeni očitek neizčrpanega dokaznega postopka, ker pritožbeno sodišče v zvezi z očitano zlorabe bančne garancije ni zaslišalo predlaganih prič.

12. Prvostopenjsko sodišče je kot bistveno ugotovilo, da je na drugi strani garancije izrecen zapis, da se za vsakim plačilom pod to garancijo, ki ga izvrši banka ali naročnik v zvezi s to garancijo, obveznost zmanjša za plačani znesek. Pritožnica navedene ugotovitve s pritožbo ne izpodbija v smeri nepravilnega povzetka zapisa garancije oziroma neskladnosti navedene ugotovitve z vsebino sporne bančne garancije, zato ni relevantno, ali je prvostopenjsko sodišče navedeno ugotovitev povzelo iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 3226/2008 ali iz same garancije (priloga A46).

13. Na podlagi navedenega zapisa bančne garancije pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo obseg bančne garancije, torej kot garancijo le za dobave do vrednosti 108.000,00 EUR, ne glede na to, kdaj so bile dobave opravljene. Ker med strankama ni sporno, da je tožeča stranka prvotoženi stranki za v letu 2007 dobavljen marmor po predračunu z dne 17.9.2007 plačala v znesku 107.634,33 EUR, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila obveznost tožeče stranke, za katere izpolnitev je bila izdana bančna garancija, že v pretežni meri izpolnjena in je predložitev bančne garancije na unovčenje zloraba pravic prvotožene stranke iz garancije, saj presega obseg izdane bančne garancije. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tudi sicer dobav v letu 2008 tožeča stranka ni bila dolžna plačati prvotoženi stranki, sklicujoč se pri tem na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 3226/2008, je zato zgolj dodaten argument za prvotoženkino neutemeljeno unovčevanje bančne garancije zaradi plačila dobav v letu 2008. 14. Zmotno je pri tem pritožbeno stališče, da pri prvotoženi stranki ob zahtevi za unovčitev bančne garancije ni šlo za nobeno goljufivo ali zvijačno ravnanje in tega prvostopenjsko sodišče tudi ni ugotavljalo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Čim je namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da za zahtevo za unovčenje bančne garancije glede na njeno vsebino oziroma obseg prvotožena stranka ni imela podlage, je pravilno sklepalo, da je s tem prvotožena stranka bančno garancijo zlorabila in da je zato utemeljen tožbeni zahtevek na umik zahteve prvotožene stranke za unovčenje garancije.

15. Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o povračilu pravdnih stroškov tožeči stranki. Zmotno meni, da je tožbeni zahtevek usmerjen le proti drugotoženi stranki in da tožnik ne uveljavlja nobenega zahtevka proti prvotoženi stranki. V 3. točki izreka je namreč sodišče sledilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prvotoženo stranko zavezalo k umiku zahtevka z dne 23.9.2008 za izplačilo bančne garancije, s katerim je tožeča stranka uspela. Posledica takega izida je zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povračilo pravdnih stroškov tožeči stranki v breme stranke, ki v pravdnem postopku ni uspela.

16. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa je v preostalem izpodbijanem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

O pritožbi drugotožene stranke

17. Pritožba ni utemeljena.

18. Pritožbo drugotožena stranka vlaga le zoper odločitev o povračilu stroškov postopka (torej zoper 4. točko izreka sodbe). Meni, da je v predmetnem sporu kot garant imela v razmerju do tožeče stranke kot naročnika garancije zgolj položaj dolžnika prve tožene stranke kot upravičenca do garancije in tožeči stranki kot naročniku garancije ni dolgovala ničesar. K nastanku sporne situacije ni z ničemer prispevala in torej ni povzročila pravdnih stroškov, saj ni dala povoda ne za tožbo, ne za kako drugo procesno aktivnost tožeče stranke. Drugačna stroškovna odločitev pa bi bila tudi v nasprotju s stališčem in odločitvijo iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 102/2009 z dne 16.7.2009, ki je odločalo o pritožbi v postopku zavarovanja z začasno odredbo in se je nanašala na prepoved izplačila bančne garancije.

19. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko, s katerim se drugotoženi stranki prepoveduje kakršnokoli izplačilo po bančni garanciji drugotožene stranke št. 2413242-1/I z dne 21.9.2007. Zoper ta del izreka sodbe se pritožnica ne pritožuje, zato je postal pravnomočen. V taki procesni situaciji pa se pritožbeno sodišče ni dolžno spuščati v presojo pravilnosti izpodbijane sodbe, torej tisti del, ki je postal pravnomočen. Sodišče je pri presoji povračila pravdnih stroškov dolžno upoštevati uspeh pravdnih strank v postopku po splošnem načelu iz 154. člena ZPP ter morebitne izjeme od tega načela. Tako izjemo določa 157. člen ZPP, po katerem tožena stranka ni dolžna povrniti tožniku pravdnih stroškov, pač pa jih mora tožnik povrniti toženi stranki, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da drugi pogoj ni izpolnjen, saj se je drugotožena stranka upirala tožbenemu zahtevku tako v odgovoru na tožbo (list. št. 18 do 21), kot v pripravljalni vlogi z dne 16.11.2009 (list. št. 49 – 51), pripravljalni vlogi z dne 4.1.2010 (list. št. 54 – 55), kot tudi na naroku. Tako ni izpolnjen pogoj iz 157. člena ZPP, na podlagi katerega bi bila izključena obveznost drugotožene stranke glede na izid postopka, da povrne tožeči stranki pravdne stroške skupaj s prvotoženo stranko.

20. Pritožnica se namreč neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 102/2009 z dne 16.7.2009, saj je šlo v navedeni zadevi za postopek zavarovanja, v predmetnem postopku pa gre za drugačno procesno situacijo, ki je opisana zgoraj.

21. Neutemeljeno pritožbo drugotožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijani 4. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (2. točka 365. člena ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Kljub temu, da je prvotožena stranka s pritožbo delno uspela (glede 1. točke izreka sodbe), pa je njen uspeh le navidezen, saj v delu, ki ji nalaga umik zahteve za izplačilo po bančni garanciji, ni uspela. Prav v zvezi s tem delom zahtevka pa je tekel tudi postopek zaradi zatrjevane zlorabe bančne garancije. Slednje je bilo namreč predhodno vprašanje za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, v katerem je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zoper prvotoženo stranko uspela. Tako je izrek o pritožbenih stroških toženih strank posledica njunega neuspeha v pritožbenem postopku. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo drugotožene stranke tudi ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njeni priglašeni stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni.