Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema materialnopravno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka pripoznala dolg. Po določbi drugega odstavka

392. člena ZOR zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave. Preneseno na konkretni primer to pomeni, da vtoževana regresna terjatev tožnice do tožencev v skladu z določbo šestega odstavka 380. člena ZOR do vložitve tožbe ni zastarala, ne glede na to, ali je začelo zastaranje zavarovankine terjatve (banke kreditodajalke) do tožencev teči avgusta leta 1994 ali pred tem, in ne glede na to, ali velja za zastaranje takšne terjatve splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR) ali triletni zastaralni rok (drugi odstavek 372. člen ZOR). Od pripoznave terjatve do vložitve tožbe ni pretekel ne prvi ne drugi.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v prvem odstavku izreka, in sicer v delu, ki se nanaša na obrestno odločitev (plačilo obresti od glavnice po 18% letni obrestni meri, določeni s kreditno pogodbo št. 050-42/041507, od 11.6.1998 dalje do plačila). V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I 98/01054 z dne 31.12.1998 v točki 1 in 3 izreka v celoti v veljavi in sta toženca nerazdelno dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 130.648,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožujeta toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlagata razveljavitev sodbe, ali pa takšno spremembo, da se tožbeni zahtevek zavrne. Sodišču prve stopnje očitata, da je obrazložitev dokaznega predloga po zaslišanju toženke neobrazložena in da se sodišče ni izreklo o tem dokaznem predlogu. Sklicujeta se na določbo prevoda splošnih kreditnih pogojev o predčasni zapadlosti kredita v primeru zamude s plačili kredita. Iz neprevedene listinske dokumentacije naj bi bilo razvidno, da je kredit v celoti zadel v plačilo pred 18.11.1993 zaradi česar je ob vložitvi tožbe 19.11.1998 že potekel petletni zastaralni rok. Sodišče je napačno uporabilo določbo 939. člena ZOR. Za škodo je odgovoren, kdor je v pogodbi o zavarovanju kredita označen kot kreditojemalec. Iz police št. 304/OBR/92 izhaja, da je kreditojemalec D. S. - restavracija P..

Kreditojemalec je pravna in ne fizična oseba, zato bi morala biti tožba vložena proti pravni osebi. Toženka je šele 14.6.2004 slučajno našla zapisnik o priliki osebnega obiska tožničinega pooblaščenca, zaradi česar, ga je lahko predložila šele v pritožbenem postopku. Iz zapisnika izhaja, da gre za obisk dne 30.9.1994. S tem je dokazano, da je terjatev zastarala.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

S trditvami o neobrazloženi zavrnitvi dokaznega predloga tožena stranka očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, neutemeljeno. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila toženka na glavno obravnavo dne 6.5.2004 pravilno povabljena (vročilnica pripeta na list. št. 69 spisa). Njen pooblaščenec in toženec sta sicer na naroku povedala, da je toženka zbolela, da ima vročino in zato ni prišla (zapisnik o glavni obravnavi z dne 6.5.2004 na list št. 71 spisa), vendar o toženkini bolezni nista predložila zdravniškega potrdila, niti ga ni kasneje predložila toženka sama.

Zato so navedbe o toženkini bolezni ostale nedokazane. Toženkin izostanek z naroka je bil neopravičen, kar pomeni, da je dokaz z zaslišanjem toženke pravilno zavrnjen že iz tega razloga (prim.

tretji odstavek 258. člena ZPP). Poleg tega pa dokazni predlog z zaslišanjem strank, torej tudi toženke, ni bil substanciran z dejstvi, ki bi, če bi se izkazala za resnične, lahko pripeljala do ugodnejše odločitve za toženo stranko. Zaslišanje strank je bilo predlagano zaradi ugovora pasivne legitimacije toženca (glej ugovor na list. št. 7 spisa), pa še ta se je po zaslišanju toženca, ki je povedal, da je bil porok in ob jasnem pogodbenem določilu, da je toženec sodolžnik, izkazal za neutemeljenega. To pomeni, da toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, četudi je bila opravičeno odsotna. O čem naj bi toženka izpovedala ni pojasnjeno niti v pritožbi.

Pritožbeno sodišče sprejema materialnopravno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka s podpisom zapisnika z dne 14.11.1996 (priloga A32) pripoznala dolg (prim. drugi odstavek 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami). Po določbi drugega odstavka 392. člena ZOR zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.

Preneseno na konkretni primer to pomeni, da vtoževana regresna terjatev tožnice do tožencev v skladu z določbo šestega odstavka 380. člena ZOR do vložitve tožbe dne 19.11.1998 ni zastarala, ne glede na to ali je začelo zastaranje zavarovankine terjatve (banke kreditodajalke) do tožencev teči avgusta leta 1994 ali pred tem in ne glede na to, ali velja za zastaranje takšne terjatve splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR) ali triletni zastaralni rok (drugi odstavek 372. člen ZOR). Od pripoznave terjatve 14.11.1996 do vložitve tožbe 19.11.1998 ni pretekel ne prvi ne drugi. Kljub temu, da vprašanje zapadlosti terjatve kreditodajalke do tožencev za rešitev ugovora zastaranja (zaradi pripoznave dolga) ni relevantno, pritožbeno sodišče v odgovor pritožbenim navedbam pojasnjuje, da toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista oporekala tožničinim trditvam, da je kredit v celoti zapadel v plačilo v mesecu avgustu 1994, nasprotno sta najprej zatrjavala, da terjatev sploh še ni zapadla, nato pa, ne da bi zatrjevala drug datum zapadlosti od tistega, ki ga je navajala tožnica, ugovarjala zastaranje. V tem smislu so pritožbene trditve, da je kreditna terjatev zapadla pred

18.11.1993, za kar v predloženih (upoštevnih) dokazih ni opore, nedovoljena nova dejstva (prvi odstavek 337. člen ZPP). Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na neprevedeno dokumentacijo. Le-ta je, ker ni v uradnem jeziku sodišča - slovenskem jeziku - neupoštevna na vseh stopnjah sojenja (prim. 104. člen ZPP). Če toženca menita, da so jima s strani nasprotne stranke predložene listine v korist, bi morala sama dostaviti prevod teh listin in pojasniti, kaj z njimi dokazujeta.

Iz istih razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče pojasnilo že v odločbi, opr. št. II Cp 1871/2002 z dne 26.11.2003, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 939. člena ZOR, češ da v pogodbi o zavarovanju kredita nista označena kot kreditojemalca toženca, temveč D.S. - restavracija P.. Subrogacija po omenjenem določilu pomeni prehod zavarovančevih pravic proti odgovorni osebi na zavarovalnico.

Odgovorna oseba je tisti, ki ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti po kreditni pogodbi. V obravnavani zadevi sta bila to toženka (in ne kakšna gospodarska družba) kot kreditojemalka in toženec kot sodolžnik. Ta dva sta z neizpolnjevanjam pogodbenih obveznosti kršila kreditno pogodbo. Po splošnih kreditnih pogojih je banka s tem pridobila pravico zahtevati vračilo celotne glavnice s pripadki oziroma celotnega neporavnanega dolga. Ker pa je bil kreditodajalkin interes zavarovan z zavarovalno pogodbo, je z nastankom zavarovalnega primera pridobila pravico zahtevati povrnitev škode nastale v njenem premoženju. Ker je izkoristila to drugo možnost in ji je tožnica izplačala odškodnino (to ni bilo sporno), so na tožnico do višine izplačane odškodnine (tudi ta ni bila sporna) prešle vse pravice zavarovanke do tožencev. Gre za tipičen primer zakonite subrogacije (prim. tudi 300. člen ZOR).

V skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP lahko pritožbeno sodišče upošteva le tiste nove dokaze, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Dejstvo, da je toženka zapisnik z dne 30.9.1994 (priloga B9) slučajno našla šele po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, je razlog na njeni strani - njena krivda. Zato pritožbeno sodišče tega dokaza ni upoštevalo. Dodati je še, da dolžnik dolg lahko pripozna neomejenokrat, in da vsaka naslednja pripoznava dolga pretrga tek zastaranja po predhodni.

Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek

350. člena ZPP) ugotovilo, da je izpodbijana sodba v delu, s katerim sta toženca obsojena na plačilo zamudnih obresti od glavnice po 18% letni obrestni meri, določeni s kreditno pogodbo št. 050-42/041507, od dne 11.6.1998 dalje do plačila, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe namreč nima razlogov o zamudnih obrestih, poleg tega pa je takšen izrek nerazumljiv, ker kreditna pogodba obresti po 18% letni obrestni meri ne določa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obresti razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ostalem je, ker ni našlo ne uveljevljanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti razloge o zamudnih obrestih. Zavzeti bo moralo stališče ali ima tožnica zaradi subrogacije pravico do pogodbenih obresti ali le do zamudnih obresti, ki veljajo za terjatve v tuji valuti ter tudi od kdaj dalje. V zvezi s tem bo moralo pozvati tožnico, da pojasni, zakaj zahteva obresti od 11.6.1998 dalje, čeprav navaja, da jih zahteva od vložitve predloga za izvršbo.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije vsaka stranka sama. Tožnica zato, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k lažji in hitrejši odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ga pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebnega v smislu določbe 155. člena ZPP, toženca pa zato, ker sta s pritožbo uspela le v neznatnem delu, ki se nanaša na stransko terjatev. Iz istega razloga pritožbeno sodišče kljub delni razveljavitvi sodbe ni posegalo v sprejeto stroškovno odločitev (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom

165. člena ZPP).