Jedro

Tožnik prošnjo za dodelitev BPP vloži na predpisanem obrazcu, ki mora med drugim vsebovati tudi podatke o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov. Kolikor tožnik zatrjuje, da je njegov sin oseba, ki bi morala imeti status družinskega člana in biti upoštevana pri finančnem cenzusu, je bil to dolžan navesti že ob vložitvi prošnje. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika z dne 7. 11. 2011 za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. 0963 I 892/2009-11 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP in priložil dokazila o zadevi (odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 14. 3. 2011, izpisek plač prosilčeve žene za obdobje od julija do septembra 2011), ter da je pristojni organ za za brezplačno pravno pomoč (organ za BPP) vpogledal v Centralni register prebivalstva RS. Tožena stranka se sklicuje na 33. člen in 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki ju citira, ter 11. in 12. člen ZBPP. Po 2. odstavku 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Tožena stranka se sklicuje na določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki se smiselno uporablja na podlagi 14. člena ZBPP za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine. Prvostopenjski organ je za družinskega člana prosilca štel ženo A.A. in ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca in njegove družine na družinskega člana 526,45 EUR in presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (22. člen ZSV), ki znaša 230,61 EUR, dvakratnik je torej 461,22 EUR, pri čemer je mišljen neto znesek. Ker tožnik in njegova žena že z višino lastnega dohodka presegata limit za odobritev BPP se pristojni organ za BPP ni spuščal v presojo višine drugega premoženja prosilca in njegove družine, zato je prošnjo tožnika, skladno z 2. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP, zavrnil. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu v kateri navaja, da pri vložitvi prošnje ni bil seznanjen, da se sin šteje za družinskega člana in ga z mamo preživljata, ter predlaga sodišču nove dokaze, iz katerih je razvidna upravičenost do BPP, in sicer: denarno nadomestilo Zavoda za zaposlovanje, družinski član - žena, s plačilnimi listi od avgusta do oktobra 2011 in družinski član - sin B.B., potrdilo o delu iz študentskega servisa. Navaja, da je tožnik in njegova družina v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od avgusta do oktobra 2011, skupno prejela dohodke v višini 4.016,15 EUR in znaša povprečni mesečni dohodek tožnika in njegove družine 446,24 EUR in ne presega dvakratnika osnovnega minimalnega dohodka, ki znaša 461,22 EUR. Sodišču predlaga, da odloči o zadevi na podlagi novih dokazov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri odločitvi in razlogih, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Razlog za zavrnilno odločbo je ugotovitev, da tožnik in njegova žena že z višino lastnega dohodka presegata limit za odobritev BPP in da je osnovni znesek minimalnega dohodka določen v 22. členu ZSV in znaša 230,61 EUR. Sina B.B., ki ga tožnik šele v tožbi omenja kot družinskega člana, tožena stranka ni mogla upoštevati, saj ga tožnik v prošnji ni navedel v podatkih o družinskih članih prosilca obrazca BPP št. 1, zato se toženi stranki zdi trditev, da tožnik ob vložitvi prošnje ni bil seznanjen, da se sin šteje za družinskega člana, vprašljiva. Ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo neposredno v službi za BPP, kjer se prošnja odda preko uslužbencev pripravnikov Višjega sodišča v Ljubljani, ki imajo univerzitetno izobrazbo pravne smeri in stranki svetujejo ter pomagajo pri izpolnjevanju prošnje. Sklicuje se na določbe 23. člena in 1. odstavka 32. člena ZBPP. Ni dolžnost tožene stranke, da bi po uradni dolžnosti ugotavljala, ali prosilec ima morebiti še druge družinske člane poleg teh, ki jih je navedel v prošnji. Tožena stranka je vezana na ugotovljeno dejansko stanje v času odločanja. Tožnik v upravnem sporu ne more navajati novot, ki bi jih mogel in moral navesti že v času odločanja na prvi stopnji. Tožena stranka tudi ni ugotovila pogojev za spremembo ali odpravo odločbe v zvezi z upravnim sporom po 273. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je ugotovljeno, da je tožnikov sin polnoleten in se ga ne more šteti za družinskega člana, razen če bi tožnik v smislu 23. člena ZBPP v zvezi z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) dokazal, da ga je dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja. Dokazil o tem tožnik v tožbi ni predložil. Tožniku pojasni, da lahko znova vloži prošnjo za dodelitev BPP. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožnik prošnjo za dodelitev BPP vloži na predpisanem obrazcu, ki mora med drugim vsebovati tudi podatke o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov (7. alineja 3. odstavka 32. člena ZBPP). Tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru organ za BPP ni bil dolžan pristopiti k zbiranju podatkov o prosilcu v smislu 33. člena ZBPP, saj v obravnavanem primeru ne gre za takšen primer, kot ga navedeni člen navaja. Kolikor tožnik zatrjuje, da je njegov sin oseba, ki bi morala imeti status družinskega člana in biti upoštevana pri finančnem cenzusu, pa je bil tožnik to dolžan navesti že ob vložitvi prošnje, tako kot pravilno ugotavlja prvostopenjski organ. Po 3. odstavku 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstva in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Na navedeni pravni podlagi sodišče okoliščine, ki jih tožnik navaja, zato zavrača kot tožbeno novoto.

Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ni upravičen do BPP ker ne izpolnjuje finančnega kriterija, ter je pri tem uporabil pravilno pravno podlago. Po 2. odstavku 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z ZSV. Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca in njegove družine na družinskega člana 526,45 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Dejansko stanje v tem delu je pravilno in popolno ugotovljeno in glede na navedeno tudi po mnenju sodišča tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, ki more biti izpolnjen skupaj z vsebinskim pogojem (24. člen ZBPP). Pravilno je ugotovljeno tudi število družinskih članov, tako kot navaja tožena stranka, sta to tožnik in žena tožnika, kar je tožnik tudi sam navedel v vlogi za BPP. Tudi po mnenju sodišča pogoji za dodelitev BPP v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

Sodišče še napominja, da ima tožnik, kolikor preživlja sina, ki bi se lahko štel za družinskega člana, možnost v vsakem trenutku vložiti novo prošnjo za BPP in predložiti ustrezne dokaze v smislu 23. člena ZBPP.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.