Jedro

Tožnik neutemeljeno meni, da bi bilo pri odmeri pravdnih stroškov potrebno upoštevati, da je uspel z zavrnitvijo pobotnega ugovora. Gre namreč zgolj za sredstvo obrambe tožene stranke (ne samostojen tožbeni zahtevek), katerega funkcija je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka in ki bi ga bilo v zvezi s stroškovno odločitvijo mogoče upoštevati kvečjemu v primeru, če bi bila stranka z njim uspešna. Povedano drugače, pri uspehu z zavrnitvijo pobotnega ugovora ne moremo govoriti o uspehu v smislu uspeha v postopku, saj ta v ničemer ne vpliva na vtoževani tožbeni zahtevek oziroma višino prisojenega zneska.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se: - v III. točki izreka znesek 5.707,70 EUR nadomesti z zneskom 6.205,65 EUR in znesek 984,76 EUR v 24. alineji z zneskom 1.482,71 EUR; - v IV. točki izreka znesek 12.585,81 EUR nadomesti z zneskom 12.087,86 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločitev sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sodbo in sklepom dopustilo vse predlagane spremembe tožbe (I. točka izreka), ustavilo postopek v delu zahtevka, v katerem je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženci) zahteval(a) izpraznitev in izročitev določenih prostorov (II. točka izreka), prvem tožencu naložilo v plačilo znesek 5.707,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od točno specificiranih zneskov, katerih seštevek predstavlja celotni prisojeni znesek, od točno določenih datumov do plačila (III. točka izreka), v preostalem delu, t. j. za znesek 12.585,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za presežek zakonskih zamudnih obresti, zavrnilo zahtevek zoper prvega toženca (IV. točka izreka) ter v celoti, zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo do četrto toženko in petega toženca (V. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev prvega toženca do tožnika v znesku 13.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka), prvemu tožencu naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v višini 738,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka), tožniku pa pravdne stroške druge do četrte toženke in petega toženca v višini 364,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, glede prvo toženca v višini 5.799,97 EUR, glede druge do četrte toženke in petega toženca pa v višini 7.629,12 EUR, se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Meni, da je napačna presoja sodišča, da je najemna pogodba trajala do izselitve tožencev dne 31. 12. 2010 in ne le do odpovedi 4. 7. 2010. Med strankami ni bilo spora glede prenehanja najemne pogodbe, zato toženci niso nasprotovali odpovedi najemne pogodbe. Po odpovedi so le še nekaj časa bivali v hiši brez pravne podlage. V tem obdobju bi sodišče moralo dosoditi uporabnino in ne najemnine, ki bi jo moralo naložiti v plačilo vsem, ne le prvemu tožencu. Sodišče je sprejelo napačno odločitev tudi glede (višine) uporabnine za uporabo drvarnice, skladišča in zunanje deponije in glede pasivne legitimacije zanjo. Protispisna je ugotovitev sodišča, da so se v nepremičninah nahajale le stvari prvega toženca, ne tudi ostalih. Kaj takega ni zatrjevala nobena pravdna stranka, ampak je ves čas jasno navajal, da gre za predmete vseh in jih tudi konkretiziral. Isto so ves čas trdili tudi toženci. Na drugih mestih obrazložitve sodišče nasprotno navaja, da je šlo za stvari vseh, pri čemer se v tem kontekstu izrecno sklicuje na navedbo posameznih predmetov v obrazložitvi sodbe. Napačna je odločitev, da tožniku ne pripada uporabnina za drvarnico vse do 10. 5. 2014, saj so do takrat 20 % tega prostora zasedale stvari tožencev. Sodišče ni ugotavljalo, ali A. M. zaradi tega plačuje kaj nižjo najemnino. Sodišče ni imelo ustrezne trditvene podlage za ugotovitev, da je tožnik s tem, ko del stvari iz drvarnice ni prenesel v skladišče, privolil v prikrajšanje. Dokazano je, da sta bila v skladišču tudi po 31. 7. 2011 pisalna miza in kontejner različnih pobarvanih ploščic. Napačen, neobrazložen in nelogičen je zaključek, da je šele 10. 2. 2014 izvedel, da so ti predmeti v poslovnem prostoru. Napačna je tudi odločitev, da tožniku ne pripada uporabnina za zunanjo deponijo po 26. 10. 2011. Ni res, da ga je prvi toženec pozval na izročitev armaturnih plošč. Izročitev ni bila njegova dolžnost, dokazal pa je pozivanje toženca, naj pride po stvari. Poziv v vlogi s 27. 2. 2012 ni abstrakten. Slednjega stališča sodišče ni pojasnilo. Nasprotuje še odločitvi sodišča v zvezi z vtoževanimi stroški, in sicer za elektriko, beljenje, grobo čiščenje in sortiranje, zamenjavo oziroma sanacijo vrat, fino čiščenje in sanacijo kuhinjske niše, popravilo ploščic, izdelavo nizkostenske obrobe in sanacijo odtoka v kopalnici, z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu podrobneje ne povzema. Graja tudi stroškovno odločitev, in sicer predvsem zato, ker sodišče pri njej ni upoštevalo, da je tožnik v celoti uspel z zavrnitvijo pobotnega ugovora, ki je prispeval k dolgotrajnosti postopka.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik in prvi toženec sta 30. 7. 1999 sklenila najemno pogodbo, s katero se je prvi toženec za bivanje z družino s tožnikom za nedoločen čas dogovoril za najem tožnikovega lastnega stanovanja v velikosti 81,80 m2 in drvarnice na naslovu P. cesta 242, N. (priloga A 22). Toženci so v času trajanja najemnega razmerja v dogovoru s tožnikom (brezplačno) uporabljali tudi ostale dele nepremičnine na navedenem naslovu, in sicer skladišče in zunanjo deponijo. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju skladnih navedb pravdnih strank ugotovilo, da je prvi toženec v začetku leta 2010 prenehal z izpolnjevanjem svojih pogodbenih obveznosti, tj. plačevanjem najemnine, ter se nato s svojo družino iz tožnikovega stanovanja izselil 31. 12. 2010. 6. Tožnik je od tožencev vtoževal neplačano najemnino za stanovanje za čas od odpovedi najemne pogodbe do izselitve pa še uporabnino. Nadalje je zatrjeval, da so toženci po izselitvi za sabo v/na posameznih delih navedene nepremičnine pustili nekatere svoje stvari in na tej podlagi tudi za čas po izselitvi tožencev iz stanovanja vtoževal uporabnino za drvarnico, zunanjo deponijo in podstrešje. Na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti pa je vtoževal tudi povračilo stroškov nepremičnine in njene ureditve po selitvi tožencev, tj. stroškov za električno energijo in vodo, beljenje, grobo čiščenje in sortiranje predmetov, popravilo vrat in oken, finega čiščenja, sanacije kuhinjske niše, popravila ploščic, izdelave nizkostenske obrobe in sanacije odtoka v kopalnici ter za nekatere manjše stroške (npr. za nakup lopate, poštnega nabiralnika, ključavnice, ipd.) in potne stroške. Sodišče je po izvedenem obsežnem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zoper drugo do četrto toženko ter petega toženca v celoti zavrnilo, zoper prvega toženca pa v posameznih delih delno ali v celoti ugodilo (za 5.707,70 EUR), in sicer za najemnino za stanovanje do izselitve tožencev, uporabnino za drvarnico, skladišče in zunanjo deponijo do odstranitve predmetov prvega toženca iz teh prostorov ter za nekatere stroške nepremičnine in njene ureditve (stroške električne energije, beljenja, grobega čiščenja in sortiranja predmetov, finega čiščenja, odprave posledic nepravilne rabe kuhinjske niše, nekaterih manjših stroškov in potnih stroškov), v preostanku je zahtevek zavrnilo (za 12.585,81 EUR). Prvi toženec se je zoper obravnavani tožbeni zahtevek branil tudi s pobotnim ugovorom, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev, ki jo je uveljavljal s slednjim, ne obstoji. Ker se prvi toženec zoper sodbo ni pravočasno pritožil, ta del odločitve ni predmet presoje pritožbenega sodišča. 7. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno kot zmotno očita stališče, da je najemna pogodba med tožnikom in prvim tožencem trajala vse do izselitve tožencev 31. 12. 2010. To stališče je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča utemeljilo s pravilnimi razlogi ter dodatno podprlo s stališči iz podobnih primerov v sodni praksi, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.1 Ob tem pritožbeno sodišče izrecno izpostavlja, da se ni strinjati s tožnikom, da med pravdnimi strankami 4. 7. 2010 ni bilo spora o prenehanju najemne pogodbe. Toženci (oziroma pravilno le prvi toženec kot pogodbena stranka) so namreč z dejanji oziroma pasivnostjo pri izselitvi pokazali, da se v navedenem trenutku z njim ne strinjajo, kar za obstoj spora o prenehanju najemnega razmerja zadošča. Tožnik zmotno meni, da ima na pravilnost takšnega stališča vpliv dejstvo, do so se toženci (v prihodnosti) nameravali izseliti iz stanovanja, četudi gre (celo) za neprerekano dejstvo. Posledično je pravilno stališče sodišče prve stopnje, da tožniku za obdobje do 31. 12. 2010 pripada (le) najemnima in ne, kot skuša uveljaviti tožnik, uporabnina.

8. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije za plačilo uporabnine za uporabo tožnikovih nepremičnin. Ne drži, da nobena pravdna stranka ni nikoli zatrjevala, da so bile skladiščene le stvari prvega toženca. Sodišče prve stopnje je namreč obravnavano presojo pravilno oprlo na dejstvo, da so toženci na prvem naroku za glavno obravnavno pravočasno zatrdili, da so vse stvari, ki so po selitvi ostale v tožnikovih nepremičninah, last prvega toženca, tega pa tožnik nadalje ni prerekal. V (pravočasnih) vlogah pravdne stranke izrecnih navedb o lastništvu navedenih stvari niti niso podale. Navedenega zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje na različnih mestih obrazložitve našteva predmete, ki so se po izselitvi nahajali v spornih prostorih in naj (evidentno) ne bi bili v lasti prvega toženca2, ne more spremeniti, zato je pritožbeno zavzemanje v tej smeri neutemeljeno. To še toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da tožnik v pritožbi v navedenem kontekstu našteva zgolj predmete, ki ne morejo odločilno vplivati na zasedbo prostora v spornih nepremičninah, kot dodatnega argumenta v prid pravilnosti zavzetega stališča. 9. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožniku ne pripada uporabnina za drvarnico po 12. 2. 2012, ko je iz nje izpraznil večino stvari prvega toženca. Nepravilno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je nova najemnica zaradi stvari prvega toženca v drvarnici zanjo plačevala nižjo najemnino, saj tožnik trditev v navedeni smeri ni podal, čeprav je bilo na njem takšno trditveno breme. Ob odsotnosti slednjih tudi ni razumeti, kakšne ugovore bi po mnenju tožnika morali v tem oziru podati toženci. Tožnik pa z nadaljnjim pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za določitev zahteve, da bi moral pojasniti, zakaj 12. 2. 2011 ni v celoti prenesel stvari iz drvarnice v skladišče, ne more uspeti že zato, ker gre zgolj za dodatni argument pri navedeni presoji.

10. Strinjati se gre s pojasnilom sodišča prve stopnje, da tožnik pri uporabi skladišča po odvozu stvari na odpad 31. 7. 2017 ni bil več v ničemer oviran oziroma prikrajšan, dokazno podprtim celo s tožnikovim zaslišanjem, zato mu uporabnina iz tega naslova po tem trenutku ne pripada več. Golo dejstvo, da so se tudi po tem datumu v prostoru še vedno nahajali pisalna miza in ploščice prvega toženca, ob hkrati ugotovitvi, da tožnik tega sploh ni vedel (kar z drugimi besedami pomeni, da ni mogel biti oviran), namreč na navedeno presojo ne more vplivati, (pavšalna) pritožbena namigovanja v nasprotni smeri pa niso utemeljena. Ob tem gre dodati, da so pritožbene navedbe v tem delu delno celo nerazumljive, kar pritožbenemu sodišču onemogoča podrobnejši odgovor nanje.

11. Ne držijo pritožbene navedbe, da prvi toženec tožnika ni pozval na izročitev armaturnih mrež na zunanji deponiji. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik, od 26. 10. 2011, ko ga je prvi toženec pozval, da mu izroči mreže in omogoči njihov odvoz, ni prikrajšan, tudi ni v nasprotju s sicer pravilnim tožnikovim stališčem, da so bile armaturne mreže res iskovina, ne prinosnina, saj navedeni poziv vsebuje možnost, da tožnik omogoči prvemu tožencu, da pride stvari sam iskati. Neutemeljeno je tudi nadaljnje pritožbeno prepričanje, da je tožnik prvega toženca v nadaljevanju ustrezno pozval, naj pride po stvari, in sicer v vlogi s 27. 2. 2012. Poziv iz navedene vloge3, namreč, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zaradi svoje abstraktnosti oziroma nedoločnosti, ob hkratnem upoštevanju tožnikovega predhodnega izrecnega zanikanja možnosti, da bi prvi toženec svoje stvari prevzel izven predmetnega pravdnega postopka, ki je že bil v teku, ni zadoščal. 12. Ni res, da toženci niso podali ugovora zastaranja za plačilo elektrike v višini 124,58 EUR4, prav tako je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je ta utemeljen, tožnikove pavšalne navedbe v nasprotni smeri pa niso utemeljene. Zgolj v pritožbi navrženo dejstvo, da je stroške elektrike v višini 136,92 EUR plačal tožnik, na presojo sodišča prve stopnje, da zahtevek iz tega naslova ni utemeljen, ker ne gre za stroške, za katere bi tožnik izkazal, da so stroški tožencev (in na posledično odločitev za zavrnitev zahtevka v tem delu) ne more imeti vpliva. Navedbe v tej smeri je so zato neutemeljene. Ker sodišče prve stopnje zahtevka za povrnitev stroškov grobega čiščenja in sortiranja predmetov (v nobenem delu) ni zavrnilo zaradi zastaranja, so (pavšalne) pritožbene navedbe, da toženci ugovora zastaranja v tem delu niso podali, brezpredmetne.

13. Tožnik pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da mu nepravilno ni priznalo celotnega vtoževanega zneska za beljenje in mu je mimo izvedenskega mnenja iz tega naslova prisodilo le 5 EUR na uro. Tožnik utemeljeno opozarja na mnenje izvedenca, da znaša urna postavka za omenjeno delo 14,24 EUR5, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo navedenega zneska po prostem preudarku. Ni namreč pravilno stališče sodišča prve stopnje, da vrednost tožnikovega dela ne more biti enaka vrednosti dela profesionalnih, strokovno usposobljenih delavcev, saj za takšno razlikovanje, ob upoštevanju dejstva, da je tožnik opravil delo z isto vsebino in zahtevnostjo, kot bi ga profesionalni delavci (kaj drugega sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma sploh ugotavljalo), ni utemeljenega razloga6. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo in tožniku iz naslova stroškov za beljenje priznalo še preostanek vtoževanega zneska (497,95 EUR), saj znašajo stroški iz tega naslova, ob upoštevanju s strani izvedenca ocenjenega potrebnega časa za opravo omenjenega dela (64,42 ur) in vtoževane urne postavke 12,73 EUR, skupaj 820 EUR.

14. Ni pa mogoče istega stališča zavzeti tudi glede stroškov finega čiščenja, saj je izvedenec za te opredelil le potrebni čas (15,65 ur), ne pa tudi (ustrezne) urne postavke. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo ustrezno, ko je pri oceni slednje uporabilo načelo prostega preudarka, drugačno pritožbeno stališče pa je zmotno. Pri tem pritožbeno sodišče v nasprotju s tožnikom ocenjuje tudi, da je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da znaša urna postavka za fino čiščenje, glede na naravo oziroma enostavnost navedenega opravila, 3,50 EUR.

15. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti (povsem pavšalnemu) tožnikovemu pritožbenemu ugovoru, da je dokazal, da so mehanske poškodbe na vratih in oknih povzročili toženci. Tožnik zgolj z navedenim potrebnega dvoma v pravilnost logične in natančne dokazne ocene sodišča prve stopnje, podprte tudi s prepričljivimi argumenti, namreč ni uspel vzbuditi, zato ji to sodišče v celoti pritrjuje.

16. Tožnik v pritožbi glede stroškov sanacije kuhinjske niše, popravila ploščic, izdelave nizkostenske obrobe in sanacije odtoka (konkretno) ugovarja le neobrazloženosti presoje, da tožniku v tem delu ni verjeti, pritožbeno sodišče pa ta očitek, s sklicevanjem na 44. do 46. stran obrazložitve, zavrača kot neutemeljen.

17. Pritožbeno sodišče sklepno zgolj pripominja še, da povsem pavšalno nasprotovanje odločitvi sodišča prve stopnje glede uporabnine za neupravičeno uporabo podstrešja ter vseh ostalih stroškov po računih v višini 842,65 EUR, pritožbenemu sodišču ne nalaga argumentiranega odgovora tudi v zvezi z izpostavljenimi deli odločitve sodišča prve stopnje.

18. V celoti je pravila tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Tožnik neutemeljeno meni, da bi bilo pri slednji potrebno upoštevati, da je uspel z zavrnitvijo pobotnega ugovora. Gre namreč zgolj za sredstvo obrambe tožene stranke (ne samostojen tožbeni zahtevek), katerega funkcija je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka in ki bi ga bilo v zvezi s stroškovno odločitvijo mogoče upoštevati kvečjemu v primeru, če bi bila stranka z njim uspešna. Povedano drugače, pri uspehu z zavrnitvijo pobotnega ugovora ne moremo govoriti o uspehu v smislu uspeha v postopku, saj ta v ničemer ne vpliva na vtoževani tožbeni zahtevek oziroma višino prisojenega zneska. Umaknjeni tožbeni zahtevek na izpraznitev skladišča in zunanje deponije je bil posebej ovrednoten pri določanju uspeha v postopku oziroma upoštevan pri stroškovni odločitvi7, nasprotne tožnikove pritožbene navedbe pa so neresnične. Tožnik v nobenem delu ni uspel z zahtevkom zoper drugo do četrto toženko in petega toženca, zato je stroškovna odločitev, skladno s katero mora navedenim povrniti njihove (celotne) pravdne stroške, pravilna.

19. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo, saj je bilo potrebno prisojeni znesek zaradi napačnega materialnopravnega stališča glede stroškov beljenja delno zvišati. Ustrezno navedenemu je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP v III. in IV.8 spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te odločbe. V ostalem obsegu je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker je tožnik uspel le z neznatnim delom pritožbe (zgolj v minimalnem obsegu stroškov beljenja), je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sam (smiselna uporaba tretjega odstavka 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Gl. 11. in 12. stran obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Žoga, kolo, omarice, oblačila hčera, čevlji četrte toženke, rože, deli kuhinje, leseni profili, otroška pisalna miza, žlici, lijaki, straniščne školjke, bide, mali kovček, otroški voziček ipd., pri čemer (vsaj) za pohištvo in ostali inventar niti ni šteti, da gre evidentno za predmete, ki niso v lasti prvega toženca. 3 Tožnik je navedel le, da „toženec lahko kadarkoli pride po stvari, le dogovoriti se morata za uro prevzema, da bo doma“. 4 Gl. pripravljalno vlogo tožencev s 25. 8. 2014. 5 Tožnik je sicer iz tega naslova vtoževal le 12,73 EUR na uro. 6 Ni ustrezno niti primerjanje sodišča prve stopnje s situacijo določanja odškodnine za tujo pomoč, saj ne obstoji ustaljena sodna praksa, po kateri bi bilo urno postavko za tujo pomoč potrebno znižati (zgolj) zato, ker je ni opravila strokovno usposobljena oseba, ampak so edini kriterij za določitev višine urne postavke okoliščine v zvezi z vsebino in zahtevnostjo pomoči. 7 Gl. 57. stran obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Čeprav mora sodišče druge stopnje v primeru, ko spremeni odločitev o glavni stvari, po uradni dolžnosti poseči tudi v stroškovno odločitev, to v obravnavanem primeru ni bilo potrebno, saj spremenjena odločitev nima vpliva na (odstotkovni) uspeh tožnika v postopku.