Jedro

Glede na drugi stavek 298. člena ZUP je za izdajo odločbe, s katero se izterja zagrožena kazen, določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo kaznijo, potrebno ugotoviti le, ali je zavezanec v roku, določenem s prejšnjo odločbo, izpolnil obveznosti oziroma ali je storil kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti. O višini kazni, ki se izterja, se v tem postopku več ne odloča, saj je bilo o njej odločeno že v prejšnji odločbi, ko je bila ta kazen zagrožena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odredila, da mora tožnica plačati v 8 dneh na tam navedeni račun 11.000,00 EUR iz naslova kazni, zagrožene z izvršilnim sklepom z dne 30. 1. 2012 ter o plačilu predložiti dokaz (1., 2. in 3. točka izreka izpodbijanega sklepa) ter ji odredila nov rok za izpolnitev obveznosti iz odločbe z dne 6. 11. 2008 in ji zagrozila z novo kaznijo v višini 12.000,00 EUR za primer vnovične neizpolnitve obveznosti (4. in 5. točka izreka izpodbijanega sklepa). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožnici v inšpekcijskem postopku z izvršljivo odločbo z dne 6. 11. 2008 odrejena prepoved obratovanja odlagališča … Inšpektorica je po poteku roka za izpolnitev obveznosti na več kontrolnih terenskih pregledih, nazadnje 21. 5. 2012, ugotovila, da tožnica ni izpolnila, kar ji je bilo naloženo.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritožbene navedbe v zvezi z novo Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 61/2012, v nadaljevanju Uredba) je zavrnil, ker se nanašajo na izvršljivo inšpekcijsko odločbo z dne 6. 11. 2008, o pravilnosti katere v izvršilnem postopku ni več dopustno razpravljati (prvi odstavek 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), zavrnil pa je tudi navedbe, ki se nanašajo na okoljevarstveno dovoljenje, saj gre za poseben postopek. Kot nepravilno ocenjuje pravno razlogovanje tožnika o uporabi ZUP oziroma Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) glede višine denarne kazni. Pojasnjuje, da uporabljajo inšpektorji za postopkovna vprašanja določbe ZUP le, če ne obstaja posebni zakon. Izvršbo v okviru inšpekcijskega nadzora delno ureja ZVO-1 (157.b člen) kot posebni zakon in sicer določa višino denarne kazni v primeru izvršbe s prisilitvijo. Zato izterjana oziroma zagrožena kazen v izpodbijanem sklepu pravilno temelji na 157.b členu ZVO-1, ki določa razpon kazni za pravno osebo od 10.000,00 do 1000.000,00 EUR. Kot neupoštevne ocenjuje tudi pritožbene navedbe o zatrjevanih škodljivih posledicah neobratovanja odlagališča …, ker se ne nanašajo na samo izvršbo.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je navedeni sklep v nasprotju s tretjim odstavkom 298. člena ZUP, ki določa višino denarne kazni. Meni, da je celoten postopek izvršbe v upravnem postopku določen v 17. poglavju ZUP in edino ta določila so merodajna v postopku upravne izvršbe. Meni, da se 157.b člen ZVO-1 nanaša na druge primere, saj ima naslov drugi ukrepi inšpektorjev. Navaja razloge, zakaj predmetno odlagališče po novih predpisih v celoti ustreza okoljevarstvenim kriterijem. Meni, da odlagališče lahko zapre samo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z odločbo oziroma uredbo. Navaja, da je 16. 4. 2012 ponovno vložila vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, o kateri pa pristojno ministrstvo še ni odločilo. Opozarja na posledice na okolju, ki bi jih imelo zaprtje odlagališča. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v predmetnem upravnem postopku izdanih že več izvršilnih sklepov. Ugovore glede okoljske škode ocenjuje kot ugovore v javnem interesu, ki jih tožnik ne more uveljavljati. Kot neutemeljene pa ocenjuje tudi navedbe, da neobratovanje odlagališča … pomeni neodvoz mešanih komunalnih odpadkov, saj je v Sloveniji še dovolj prostih zmogljivosti na odlagališčih z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke in med drugim pojasnjuje, zakaj ne drži trditev toženke, da ne sme varovati javnega interesa in navaja, da bo okoljevarstveno dovoljenje izdano v enem mesecu.

Tožba ni utemeljena.

Po drugem odstavku 298. člena ZUP organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ zavezancu določi nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo.

Glede na citirani drugi stavek 298. člen ZUP je za izdajo odločbe, s katero se izterja zagrožena kazen, določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo kaznijo, potrebno ugotoviti le, ali je zavezanec v roku, določenem s prejšnjo odločbo, izpolnil obveznost oziroma ali je storil kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti. O višini kazni, ki se izterja, se v tem postopku več ne odloča, saj je bilo o njej odločeno že v prejšnji odločbi, ko je bila ta kazen zagrožena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 6. 11. 2008, ki je postala izvršljiva dne 16. 7. 2010, odrejena prepoved obratovanja odlagališča ….

V zadevi ni sporno, da je bila s sklepom z dne 30. 1. 2012 tožnici naložena denarna kazen, zagrožena s sklepom z dne 19. 10. 2011 v višini 10.000,00 EUR, določen nov rok za izvršitev odločbe do 30. 3. 2012, zagroženo pa ji je bilo tudi z novo denarno kaznijo v višini 11.000,00 EUR. Tožnica ne navaja, da bi zoper navedeni sklep uveljavljala kakšno pravno sredstvo, kaj takega pa ne izhaja tudi iz upravnih spisov.

Ker tožnica tudi ne navaja, da bi do 30. 3. 2012 izpolnila obveznost iz sklepa z dne 30. 1. 2012, je imela toženka v drugem odstavku 298. člena ZUP podlago, da je z izpodbijanim sklepom izterjala denarno kazen, ki je bila zagrožena s sklepom z dne 30. 1. 2012, tožnici določila nov rok za izpolnitev obveznosti in ji zagrozila z novo, višjo denarno kaznijo.

Ker je bilo o višini naložene kazni odločeno z odločbo z dne 30. 1. 2012, ji tožnica v tem postopku ne more ugovarjati. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na višino izterjane denarne kazni, zato na drugačno odločitev v tem postopku ne morejo vplivati.

Iz razlogov, ki jih je v svoji odločbi navedel drugostopenjski upravni organ, pa sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino zagrožene kazni (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je, kot rečeno, za izdajo izpodbijanega sklepa na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP, bistveno le, ali je zavezanec v roku, določenem s prejšnjo odločbo, izpolnil obveznost in ali je storil kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, sodišče kot nebistvene sodišče zavrača tožbene ugovore, da odlagališče po novih predpisih ustreza okoljevarstvenim kriterijem in o škodi, ki bo nastala okolju s prenehanjem obratovanja odlagališča ter o nezmožnosti izvršitve ukrepa, saj naj bi to lahko storilo le Ministrstvo za kmetijstvo in okolje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.