Jedro

Če je tožena stranka pred začetkom motenjske pravde prodala nepremičnino, ki je predmet posestnega spora, je potrebno zavrniti tožbeni zahtevek, saj vzpostavitev prejšnjega stanja posesti v obsegu, kot ga zahteva tožnik ni več možna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki motili zadnjo mirno posest tožnika s tem, da sta s pomočjo neznanih najetih oseb dne 7.1.1997 vdrli v stanovanjsko hišo, Cesta ... 20, last tožnika in iz njenega stanovanjskega dela izselili tožnika in njegovo družino, zatem pa najeli agencijo za varovanje premoženja S. d.o.o., Ljubljana, da prepreči tožniku dostop in uporabo njegove stanovanjske hiše. Toženi stranki morata dopustiti tožencu (pravilno: tožniku) dostop, vstop in uporabo njegove stanovanjske hiše in v bodoče se tožencema prepoveduje karšnokoli nadaljnje motenje na podoben način. Tožniku je naložilo, da povrne pravdne stroške toženima strankama v znesku 91.770,00 SIT.

Proti sklepu je tožnik vložil pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na drugih pravnih podlagah (pravica do posesti ipd.) in se ni omejilo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbo 441.člena ZPP. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje zaradi procesne kršitve tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj dejanske posesti tako ni ugotavljalo, ko se je oprlo na določbe ZTLR, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je zahteval s tožbenim zahtevkom, da mu toženi stranki dopustita dostop, vstop in uporabo stanovanjske hiše, iz katere sta toženi stranki izselili tožnika in njegovo družino ter jim onemogočili dostop. Hkrati s postavljenim zahtevkom za vzpostavitev v prejšnje stanje je tožnik zahteval, da se toženima strankama v bodoče prepove kakršnokoli podobno poseganje v tožnikovo neposredno posest nepremičnine. Tožbeni zahtevek je v pravdah zaradi motenja posesti po svoji procesni naravi dajatveni zahtevek, zato lahko sodišče tožniku nudi varstvo v posestnem sporu le na podlagi takšnega zahtevka in sicer, kot to določa 441.člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje, v dokaznem postopku pa je izključeno pretresanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Zmotno je pavšalno naziranje pritožnika, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na drugih pravnih podlagah (določbe ZTLR o lastninski pravici) in da ni upoštevalo omejitev iz določbe 441.člena ZPP/77. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva tožena stranka na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 21.12.1996 odtujila sporno hišo tretji osebi že pred začetkom motenjske pravde. Glede na določbo 195.člena ZPP/77 v zvezi s 438.členom ZPP/77 odtujitev sporne stvari sicer ni ovira za nadaljevanje postopka med istima strankama. Vendar pa je v posestnem sporu treba upoštevati specifičnost tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, ker je bila sporna hiše prodana tretji osebi. Velja namreč zakonska domneva, da je tretji (kupec) pridobil nepremičnino v dobri veri, zato dajatveni sklep proti tretjemu ne bi učinkoval; proti toženima strankama, ki hiše nimata več niti v posesti, pa vzpostavitveni zahtevek ne bi bil izvršljiv. Tožnik v posestnem sporu tudi nima možnosti, da bi prilagodil restitucijski zahtevek tako, da bi proti tožencema ev. uveljavljal odškodninski zahtevek, saj je obravnavanje le-tega izključeno z določbo 441. člena ZPP/77. To vse pa je odločilnega pomena, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s pretresanjem zadnjega posestnega stanja in zatrjevanega motenja, saj po opisanem tožnik ne bi mogel doseči izvršljivega pravnega naslova zoper toženca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja (dopustitev dostopa in uporabe stanovanjske hiše). Glede na določbo 79.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po kateri sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi tudi prepoved nadaljnjega motenja, je sodišče pravilno zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo po prepovedi nadaljnjih motenj. Ker tožnik zaradi neizvršljivosti restitucijskega zahtevka v tej pravdi ne more več pridobiti posesti nad stanovanjsko hišo, je nepotrebna tudi prepoved ponovnih motenj.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo tožnika na podlagi določbe 2.točke 380.člena ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 498.člena ZPP (Ur.l.RS,št. 26/99) zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.