Jedro

S strani tožene stranke izpostavljene okoliščine (da je tožnica odnesla notranje akte, zapisnike tožene stranke, ki jih kljub pozivom ni vrnila, da kljub pozivom ni želela sporočiti časa trajanja bolniškega staleža, da so se po prenehanju delovnega razmerja na toženo stranko obrnili delavci, ki so pojasnili, da so s tožnico težko sodelovali, saj jih je obremenjevala s telefonskimi pogovori, pri čemer pa je tožnica sodelavca A.A. tudi spolno napadla) ne sodijo med tiste kriterije, ki bi bili za odmero denarnega povračila relevantni, saj so ti taksativno določeni v 118. členu ZDR-1. Denarno povračilo ni odškodnina za izgubo zaslužka in druge premoženjske škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (V. točka izreka).

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 1. 2015 nezakonita (I. točka); da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 4. 2015, temveč je trajalo do 5. 6. 2015 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2013 (II. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 8. 4. 2015 do 5. 6. 2015 vpisati delovno dobo z vpisom v matično evidenco ZPIZ, v roku 8 dni (III. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 8. 4. 2015 do 30. 4. 2015 obračunati sorazmerni del nadomestila plače od bruto mesečne osnove 1.636,99 EUR in ga zmanjšati za 697,59 EUR, od tako dobljenega bruto zneska plačati davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek in za čas od 1. 5. 2015 do 31. 5. 2015 obračunati bruto nadomestilo plače 1.636,99 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek, za čas od 1. 6. 2015 do 5. 6. 2015 obračunati sorazmerni del nadomestila plače od bruto mesečne osnove 1.636,99 EUR, od tako dobljenega bruto zneska plačati davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek, vse v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (IV. točka); da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 bruto znesek 4.957,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek, v roku 8 dni (V. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 329,47 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2015 dalje, v roku 8 dni (VI. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da delovno razmerje pri toženi stranki traja tudi od 6. 6. 2015 dalje in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 8. 4. 2015 do 30. 4. 2015 obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.680,73 EUR, ki ni znižano za prejeto denarno nadomestilo za brezposelnost, od tega bruto zneska plačati davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 5. 2015 do 31. 5. 2015 obračunati bruto nadomestilo plače v znesku 43,74 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 6. 2015 do 5. 6. 2015 obračunati sorazmerni del nadomestila plače od bruto mesečne osnove 43,74 EUR, od tako dobljenega bruto zneska plačati davke in prispevke, ter izplačati tožnici ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 6. 6. 2015 dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki obračunati nadomestilo bruto plače v višini 1.680,73 EUR, odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati pripadajočo neto plačo, kot če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, zapadlosti posameznega zneska neto plače dalje do plačila, ter da ji je dolžna za navedeno obdobje vpisati delovno dobo z vpisom v matično evidenco ZPIZ; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 bruto znesek 19.552,80 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek; da je tožena stranka dolžna tožnici za leto 2015 obračunati bruto regres v znesku 461,26 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti pa do plačila, ter da ji je dolžna do vsakega 1. 7. v tekočem letu obračunati regres za letni dopust v vsakokratni višini minimalne plače (VII. točka). Odločilo je, da tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 342,71 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (VIII. točka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo v V. točki izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnici prisodi višje denarno povračilo po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče naj bi višino denarnega povračila določilo skladno s kriteriji iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki so: trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas prenehanja delovnega razmerja. Tožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv, oziroma se ga ne da preizkusiti, predvsem pa ni mogoče razbrati, katera so tista odločilna dejstva, ki narekujejo določitev denarnega povračila v višini treh plač. Zakon določa višino denarnega povračila do maksimalno 18 mesečnih plač delavca. Sodišče bi moralo pri dosojenju višine postopati smiselno kot pri prisojanju odškodnine za nepremoženjsko škodo, kjer se sodišče vedno opredeli do vsake od oblik nepremoženjske škode in jo vrednoti. Sodišče je le približno ovrednotilo le drugi kriterij ter možnost tožnice za novo zaposlitev. Odločitev odstopa od dosedanjih primerljivih primerov. Tožnica je tudi do „priporočila“ (potrdila) skladno z zakonom bila upravičena in ga je od delodajalca zahtevala. Tožena stranka je v nadaljevanju preklicala priporočilo z dne 26. 2. 2015. Tudi preklic priporočila bi moralo sodišče upoštevati. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Odločitev sodišča glede denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ne odstopa od dosedanje prakse primerljivih primerov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ki navaja, da je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv, oziroma se ga ne da preizkusiti, predvsem pa ni mogoče razbrati, katera so tista odločilna dejstva, ki narekujejo določitev denarnega povračila v višini treh plač, s tem ko izpostavlja, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do posameznih dejstev, ki jih tožnica šteje za odločilna. Izpodbijana sodba vsebuje razloge glede vseh odločilnih dejstev, razlogi sodbe niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 118. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in v drugem odstavku navedenega člena določa, da višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je v svoji obrazložitvi jasno navedlo, da je tožnica zahtevala denarno povračilo v višini 15 mesečnih plač (24.510,00 EUR), pri čemer je tožena stranka navajala, da tožnici v primeru sodne razveze pripada le povračilo v višini ene plače. Tožena stranka je navajala, da je tožnica odnesla notranje akte, zapisnike tožene stranke, ki jih kljub pozivom ni vrnila, kljub pozivom ni želela sporočiti časa trajanja bolniškega staleža, po prenehanju delovnega razmerja pa so se na toženo stranko obrnili tudi delavci, ki so pojasnili, da so s tožnico težko sodelovali, saj jih je obremenjevala s telefonskimi pogovori, pri čemer pa je tožnica sodelavca A.A. tudi spolno napadla. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da izpostavljene okoliščine s strani tožene stranke ne sodijo med tiste kriterije, ki bi bili za odmero denarnega povračila relevantni, pri čemer je tudi jasno navedlo, da so kriteriji za odmero povračila določeni v 118. členu ZDR-1 taksativno.

8. Tako navedena odškodnina ni odškodnina za izgubo zaslužka in druga premoženjska škoda zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj. Sodišče je glede kriterijev iz 118. člena ZDR tudi izrecno navedlo v točki 13 svoje obrazložitve, da sodišče ugotavlja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 2. 7. 2013 do 7. 4. 2015, to je 1 leto, 8 mesecev in 7 dni, stara pa je 45 let (rojena 10. 8. 1969). V nadaljevanju je sodišče natančno in prepričljivo obrazložilo svojo odločitev glede možnosti delavca za novo zaposlitev in navedlo, da ima tožnica dokončano srednjo gradbeno šolo, da je aktivna iskalka zaposlitve, da je poslala več kot 50 prošenj in pri tem prejela vsaj 15 zavrnjenih vlog. Za nekaj poslanih vlog, da pričakuje vabila na razgovor, sodišče se je tudi jasno opredelilo glede pridobljenega certifikata … svetovalca B., pri čemer je tudi navedlo, da gre za priznano nacionalno poklicno kvalifikacijo, ki jo je potrebno obnavljati vsakih 5 let, navedlo pa je tudi, da direktorici tožene stranke ni poznano, kakšno bi bilo sploh povpraševanje po storitvah takšne dejavnosti. Glede podanega priporočila oziroma preklica priporočila pa je sodišče tudi jasno obrazložilo, da ni dolžnost delodajalca, da delavcu izstavi priporočilno pismo, prav tako za odločitev o višini denarnega povračila ni bistven preklic navedenega priporočila. Glede okoliščin, ki so pripeljale do podane odpovedi je sodišče tudi izrecno obrazložilo, da je bil razlog za nezakonitost odpovedi v tem, da odpoved ni imela z zakonom predpisane vsebine, torej formalni razlog, pri čemer je tožnica na Zavodu RS za zaposlovanje do dneva sodne razveze prejela denarno nadomestilo enkrat. 9. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo primerno denarno povračilo po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 v višini treh bruto plač. Tožnica je v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo prejela plače v povprečju 1.652,40 EUR, tako da je tožena stranka dolžna obračunati bruto znesek 4.957,20 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek. Prisojeno povračilo ne odstopa od ustaljene sodne prakse, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je Vrhovno sodišče RS v primerljivi zadevi VIII Ips 217/2014 tožnici priznalo denarno povračilo v višini 5.272,26 EUR bruto, to pa je predstavljalo dve tožničini bruto plači. V zadevi Pdp 1229/2014 je na primer sodišče tožniku priznalo denarno povračilo v višini 10.390,50 EUR bruto (tri tožnikove plače).

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o višini pritožbenih stroškov postopka temelji na določilih 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP.