Jedro

Toženka zmotno meni, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker sta ji bila hkrati vročena tako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 46/2016 kot sodba višjega sodišča v ponovljenem postopku, kar je pomenilo, da se do presoje Vrhovnega sodišča ni mogla opredeliti in izpostaviti svojih ugovorov. Vrhovno sodišče se v navedenem sklepu ni oprlo na kakšno novo pravno podlago (primerjaj drugi odstavek 351. člena ZPP), na katero se nobena izmed strank v postopku ne bi sklicevala, temveč je sodbo višjega sodišča razveljavilo zaradi kršitve pravice do izjave, ker se višje sodišče ni opredelilo do vseh očitkov o kršitvi dolžne skrbnosti. Ne gre torej za odločitev presenečenja in tako višje sodišče pred sprejemom nove odločitve strankam ni bilo dolžno dati možnosti, da se glede razveljavitvenega sklepa izjavita. V takšnem primeru namreč izjavljanje strank ni predvideno niti potrebno, ker je pravica do izjavljanja v pritožbenem postopku izčrpana z vložitvijo pritožbe in odgovorov na pritožbo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnica je 8. 11. 2007 spremljala moža pri igri golfa na igrišču, katerega upravljalec in obratovalec je tožena stranka. Pri hoji po povezovalni poti je padla in si hudo poškodovala skočni sklep ter stopalo. Menila je, da je za nastalo škodo toženka objektivno odškodninsko odgovorna, ker hoja v golf obutvi po strmem, mokrem in vlažnem terenu predstavlja nevarno dejavnost. Poleg tega odgovarja tudi krivdno, ker ni poskrbela za varnost igralcev, saj ni storila ničesar za preprečitev nevarnosti zdrsev in padcev. Nameščena protizdrsna zaščita ni bila ustrezna, saj je bila drsnost na njej še večja kot na asfaltirani površini, zlasti v jesenskem času, ko je bil tepih prepojen z vlago. Na nevarnosti uporabnikov poti ni opozorila. Ob poti nameščena nizka lesena ograja ni bila primerna za oprijemanje, saj je bila nameščena prenizko in predaleč. Toženka je temu oporekala, saj je na mestih, kjer so asfaltirane komunikacijske poti bolj strme, namestila dodatno zaščito, ki preprečuje drsnost, na kritičnih mestih je namestila tudi ograje. Predvsem pa je tožnica na igrišče že vrsto let prihajala, teren je dobro poznala in je igrišče uporabljala na lastno odgovornost. 2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je za nastalo škodo toženka odgovorna do 80 %. Ocenilo je, da hoja po strmi povezovalni poti ni nevarna dejavnost in tako ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke. Toženka odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti, ker sporna pot ni bila primerna za varno hojo v obutvi za igranje golfa, poleg tega se je v jesenskih mesecih v tapisonu nahajala vlaga, kar je dodatno povečevalo drsnost. Ker sta bili tožnici kot redni obiskovalki igrišča dobro znani strmina in potek poti kot tudi dejstvo, da je ob vlagi pot dodatno spolzka in nevarna, je za nastale škodne posledice do 20 % soodgovorna.

3. Sodišče druge stopnje je ob prvotnem odločanju pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi toženke pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Menilo je, da toženka do tožnice na poslovni podlagi ni imela nobenih obveznosti, saj tožnica ni bila članica Golf kluba .... Tudi objektivna odškodninska odgovornost toženke ni podana, saj hoja po strmi asfaltirani podlagi, delno prekriti s prevleko oziroma tapisonom, ne pomeni nevarne dejavnosti. Glede krivdne odgovornosti toženke pa je menilo, da je tožnica toženki le na splošno očitala, da ni poskrbela za ustrezno varnost igralcev pri hoji po sporni poti. Kot konkretno opustitveno ravnanje je opredelila le opustitev namestitve table „Pozor strmo“ in postavitve ograje. Navedena očitka je zavrnilo z razlago, da je tožnica konfiguracijo terena poznala, zato se ne more sklicevati na odgovornost toženke, ker je na strmo in spolzko pot ni opozorila, ograje pa ob hoji po sredini poti, kjer je hodila, tako ali tako zaradi oddaljenosti ne bi mogla doseči. Poudarilo je, da je tožnica po lastni odločitvi spremljala moža, teren je poznala in je tako vedela, da je pot strma, z asfaltno podlago, delno prekrito s tapisonom. Če se ji je pot zdela nevarna, bi se ji lahko izognila in šla po drugi poti, s čimer igre ne bi zadrževala, saj ni igrala golfa niti ni nosila moževih palic. Za svojo varnost bi morala poskrbeti sama.

4. Navedeno odločitev je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 46/2016 z dne 1. 2. 2018 zaradi kršitve pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Višje sodišče se namreč do neustreznosti pohodne podlage za hojo v golf obuvalih ni opredelilo.

5. Ob ponovnem sojenju je višje sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da toženka v celoti odgovarja za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 8. 11. 2007, pritožbo toženke pa je zavrnilo in vmesno sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo. Presodilo je, da je do škodnega dogodka prišlo na (zelo) strmi povezovalni poti, glede katere je bilo na toženki, da v skladu z merili profesionalne skrbnosti poskrbi za varno gibanje tako igralcev golfa kot njihovih spremljevalcev. Povezovalna pot glede na velik naklon in površino (asfalt pokrit s tapisonom) ni bila primerna za varno hojo v golf obutvi. Toženka bi morala zagotoviti varnejšo povezovalno pot; to bi lahko storila že s postavitvijo ograje na primernem mestu ali z drugimi ustreznimi ukrepi (izvedbo poti stopničasto, z utrditvijo poti kot travnate ali mehko makadamske). Varnejšo pot je toženka skušala doseči s položitvijo tapisona na asfaltno podlago, kar nevarnosti padcev ni odpravilo. Obstoječa ograja pa je bila prenizka in preveč oddaljena od pohodne površine, označene s tapisonom, da bi se je tožnica lahko oprijela. Tožnici ni mogoče očitati, da bi lahko uporabila drugo, daljšo in bolj položno pot. Padla je namreč na poti, ki je bila kot povezovalna načrtovana s strani toženke, kot takšna označena in se je v ta namen tudi uporabljala. Hodila je po tapisonu, ki naj bi pomenil najbolj varno varianto poti, in sicer počasi in previdno. Po igrišču se je gibala v predpisani golf obutvi. Pretirano bi bilo pričakovati, da bo hodila povsem zunaj označene poti (po poraščenem robu) ali uporabila nek specifičen način hoje. Tožnica tako k nastanku škode ni z ničemer prispevala.

**O revizijskih navedbah**

6. Toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev človekovih pravic iz 11., 22., 23. in 25. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma naj pritožbi toženke zoper vmesno sodbo ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, z ustrezno stroškovno posledico.

7. Višje sodišče je brez obravnave ugotovilo novo dejansko stanje; gre za sodbo presenečenja in poseg v pravico toženke do pravnega sredstva. Iz izpodbijane sodbe ne izhajajo vsi elementi civilnega delikta, sodišči nista podali nobenih razlogov glede vzročne zveze kot tudi ne, kako je sploh prišlo do škodnega dogodka in škodne posledice.

8. Sodišče je z zaključkom, da bi toženka zmanjšala nevarnost padcev že s postavitvijo dovolj visoke ograje na primernem mestu, spremenilo na nižji stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni pojasnilo, kakšna in kako visoka naj bi bila ta ograja ter kje bi morala biti postavljena, da do poškodbe ne bi prišlo. Noben predpis ni nalagal toženki, da ob povezovalni poti med golf igrišči, ki poteka v naravi, na hribu, po travnati površini, med drevesi, postavi „dovolj visoko ograjo na primernem mestu“. V času škodnega dogodka je bila vzdolž poti postavljena ograja, za katero bi se tožnica lahko oprijela in si pomagala pri hoji. Sodišče priznava, da je bila ograja postavljena, vendar nato brez ustrezne obrazložitve in v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje meni, da je bila ograja prenizka in preveč oddaljena od (s tapisonom) označene pohodne površine, da bi jo tožnica lahko dosegla in se je oprijela. Sodišče prve stopnje je pavšalno zaključilo, da ograja ni služila namenu varne hoje po poti in da je bila postavljena zaradi avtomobilčkov, kar ni pravilno. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago strank (tožnica ni trdila, da je bila ograja prenizka in preveč oddaljena od poti) ter odločilo v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem pred sodiščem prve stopnje (da je bila ograja postavljena zaradi avtomobilčkov in ne zato, da bi bila pot bolj varna). Toženki bi morala biti dana možnost, da se glede ograje, njene višine in postavitve, izjavi. Sodišči sta se preveč oprli na mnenje izvedenca ..., ki svojih zaključkov ni oprl na noben pravni predpis, temveč je samovoljno, brez razumne obrazložitve in trditev strank zaključil, da bi toženka lahko večjo varnost igralcev zagotovila s postavitvijo ograje na vseh delih poti, kjer je naklon večji kot 5 % (zakaj ravno toliko), da bi izvedla vsaj polovico poti stopničasto s postavitvijo obojestranske ograje ter je ne bi utrjevala z asfaltom in betonom, temveč bi jo uredila kot dodatno utrjeno travnato ali mehko makadamsko površino. Nič od tega toženka ni bila dolžna storiti in tudi ni dokazano, da do tožničinega padca v tem primeru ne bi prišlo.

9. Če nekdo na poti pade, to še ne pomeni odgovornosti lastnika oziroma upravljalca golf igrišča. Tožnica bi morala dokazati, da je toženka ravnala protipravno in da je zato prišlo do škodne posledice. Trdila je, da je padla zaradi zelo strme in spolzke poti. Toženka je ugovarjala, da zadevnega dne ni deževalo, da je bila pot suha in da ni bila spolzka, kar je dokazovala z meteorološkim letopisom 2007. Do teh relevantih ugovorov se sodišče ni opredelilo in sploh ni presojalo, ali je bila pot kritičnega dne mokra in spolzka ter ali je bil to vzrok za nastalo škodo.

10. Tožnica je padla zaradi nepazljivosti oziroma neprevidnosti pri hoji ali zaradi nesrečnega naključja. Ne drži, da ni bilo prerekano, da je tožnica po tapisonu hodila počasi in previdno. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bila tožnica pri hoji premalo previdna in da mora biti povprečno skrben človek v primeru vlage na tleh toliko bolj previden. Z napačnimi zaključki o priznanih dejstvih je višje sodišče drugače ugotovilo dejansko stanje. Kršitev pravice do izjave je podana tudi zato, ker sta bila toženki v ponovnem sojenju hkrati, na isti dan vročena tako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 46/2016 kot sodba višjega sodišča, kar je pomenilo, da se do zaključkov Vrhovnega sodišča ni mogla opredeliti in izpostaviti svojih ugovorov, ki jih je nato višje sodišče spregledalo.

11. Toženka je trdila, da je tožnica dobro poznala predmetno klančino in njen naklon, da je bila večkrat na golf igrišču, kjer je spremljala moža, da bi se lahko tudi v primeru, če bi zaznala zdrsavanje, ko je prehodila že polovico poti, odločila in hodila po robu poti oziroma po bankini in se držala varovalne ograje, prav tako bi lahko uporabila kakšno drugo pot, ki jo je poznala ali uporabila drugo obutev, saj ni bila igralka golfa. Nižji sodišči nista pravilno ocenili izpovedbe tožnice in njenega moža, kar je vplivalo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišči bi glede na njune izpovedbe morali zaključiti, da je tožnica dobro vedela, kakšna je pot, pa je kljub temu hodila po njej z golf obutvijo, kar ni primerno; lahko bi uporabljala drugo obutev, saj ni bila golfistka; pri hoji bi morala biti bolj previdna, uporabljati ograjo ali iti po drugi poti, skratka s številnimi aktivnostmi bi lahko preprečila škodni dogodek ali škodno posledico vsaj omilila. Tožnica se je prostovoljno odločila za hojo prav po tej poti ob vedenju, kakšne lastnosti ima, zato je za nastalo škodo izključno ali vsaj pretežno odgovorna (najmanj 50 %; prim. sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1048/2009).

12. Zmotni so zaključki, da toženka ni zmanjšala verjetnosti padcev s položitvijo tapisona in da takšna pot ni primerna za hojo. Toženka je dokazala (tega nihče ni prerekal), da jo obišče več kot 6000 ljudi na leto, pa se je ob uporabi poti samo tožnica poškodovala. Pot je redno vzdrževala in čistila, preproga je protidrsna in namenjena preprečitvi padcev. Toženka je naredila vse, da do padcev ne bi prišlo, padca tožnice z ničemer ni mogla preprečiti. Zaključek, da pravdni stranki nista imeli pripomb na ugotovitve izvedenca o neprimernosti zaščite s tapisonom, ne drži, saj je toženka nasprotovala ugotovitvam izvedenca in poudarjala, da se sodišče ne bi smelo opreti na njegovo mnenje, saj ne bi smel podajati zaključkov o tem, kaj bi morala storiti toženka za zagotovitev ustreznosti poti.

**O navedbah v odgovoru na revizijo**

13. Tožnica je na revizijo odgovorila, pritrdila presoji višjega sodišča in predlagala zavrnitev revizije.

**O utemeljenosti revizije**

14. Revizija ni utemeljena.

15. Toženka zmotno meni, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker sta ji bila hkrati vročena tako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 46/2016 kot sodba višjega sodišča v ponovljenem postopku, kar je povzročilo, da se do presoje Vrhovnega sodišča ni mogla opredeliti in izpostaviti svojih ugovorov. Vrhovno sodišče se v navedenem sklepu ni oprlo na kakšno novo pravno podlago (primerjaj drugi odstavek 351. člena ZPP), na katero se nobena izmed strank v postopku ne bi sklicevala, temveč je sodbo višjega sodišča razveljavilo zaradi kršitve pravice do izjave, ker se višje sodišče ni opredelilo do vseh očitkov o kršitvi dolžne skrbnosti. Ne gre torej za odločitev presenečenja in tako višje sodišče pred sprejemom nove odločitve strankam ni bilo dolžno dati možnosti, da se glede razveljavitvenega sklepa izjavita. V takšnem primeru namreč izjavljanje strank ni predvideno niti potrebno, ker je pravica do izjavljanja v pritožbenem postopku izčrpana z vložitvijo pritožbe in odgovorov na pritožbo.

16. Toženka nižjima sodiščema neutemeljeno očita, da naj bi z ugotovitvijo, da je bila ograja prenizka in preveč oddaljena od poti, prekoračili trditveno podlago tožnice. Tožnica je namreč toženki izrecno očitala, da ob poti ni namestila oprijemalne ograje oziroma je bila nameščena le lesena ograja, ki je bila tako nizka, da ni bila primerna za oprijemanje (cca 20 do 30 cm) in nameščena na takšni razdalji, da se je ob hoji po sredini steze, kjer je bil nameščen tapison, ni dalo oprijemati.1 Tako ne drži, da se toženka glede višine ograje in njene postavitve ni mogla izjaviti. Sodišče prve stopnje je presodilo, da res ni bilo mogoče hoditi po sredini poti, kjer je bil tapison, ter se hkrati držati za leseno ograjo, ter da ograja ni služila namenu varne hoje po poti, temveč je bila postavljena zaradi avtomobilčkov. Višje sodišče tako s presojo, da toženka ni postavila dovolj visoke ograje na primernem mestu, ni spremenilo na nižji stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

17. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila pot zelo strma ter da glede na svoj nagib in urejenost, to je makadam z asfaltno prevleko in čeznjo položen tapison, ni bila primerna za varno hojo v golf obutvi. S tapisonom je toženka želela zmanjšati drsnost podlage, vendar ji to ni uspelo. Pri tej presoji sta se sodišči oprli na mnenje izvedenca ..., pri čemer je višje sodišče korektno ugotovilo, da stranki na zaključke o neprimernosti zaščite asfalta s tapisonom nista imeli pripomb. Revizijsko vztrajanje, da je bil tapison protidrsen in je zmanjšal možnost padcev, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nadalje ne drži, da naj bi nižji sodišči spregledali navedbe toženke, da kritičnega dne ni deževalo, zato je bila pot suha in ne spolzka. Med strankami ni bilo sporno, da na dan škodnega dogodka ni deževalo, do navedb, da naj bi bila pot posledično suha, pa sta se sodišči opredelili. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožnice o vlažnosti podlage in pojasnilo, da je pot potekala po senčni strani v gozdu, kjer se predvsem v jesenskih mesecih kljub suhemu vremenu nahaja več vlage, ki se še posebej zadržuje na tapisonu in travnatem delu na obeh straneh asfaltirane poti. Tega (dejanskega) zaključka toženka v pritožbi ni izpodbijala.

18. Neutemeljena je nadalje graja, da se nižji sodišči ne bi smeli opreti na mnenje izvedenca Milana Jakhela, ker svojih zaključkov ni oprl na noben pravni predpis ter se do vprašanja, kaj bi morala storiti toženka za zagotovitev ustreznosti poti, ne bi smel opredeliti. Izvedenec je pripravil mnenje glede lastnosti povezovalne poti oziroma kakšne lastnosti bi pot morala imeti, da bi bila primerna za varno hojo. Presoja, ali je toženka pri ureditvi poti ravnala dovolj skrbno, je bila pridržana sodišču. Toženka zmotno meni, da ni bila dolžna zagotoviti ustrezne pohodne površine oziroma oprijemalne ograje že zato, ker ji tega ni izrecno nalagal noben predpis. Vrhovno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu II Ips 46/2016 pojasnilo, da za krivdno odškodninsko odgovornost zadošča takšno ravnanje odgovorne osebe (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Sodna praksa je namreč že presegla preozka stališča, da bi morala imeti dolžnost opraviti določeno dejanje zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu. Nedopustno ravnanje, ki je predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti, ni le ravnanje v nasprotju s tistim, kar posamezniku nalagajo pozitivni predpisi. Če ni predpisa, ki bi nalagal neko dolžno ravnanje, se protipravnost presoja po merilu, ali je bilo mogoče predvideti, da bo opustitev dolžnega ravnanja privedla do škodne posledice.2 Konkretne okoliščine pa morajo utemeljevati sklep, da je bil prav toženec tisti, ki mu je mogoče očitati opustitev dolžnega ravnanja.

19. Toženka, ki je upravljala z golf igriščem in zgradila povezovalno pot po izjemno strmem terenu, bi morala ravnati s profesionalno skrbnostjo in zagotoviti, da bo pot primerna za hojo igralcev in njihovih spremljevalcev v golf obutvi. Sodišči sta primeroma navedli, da bi bilo varnost mogoče zagotoviti s postavitvijo ustrezne ograje, z izvedbo poti stopničasto oziroma z ureditvijo poti kot dodatno utrjene travnate oziroma mehke makadamske površine. Utrjevanje poti z asfaltom in betonom za hojo v golf obutvi ni bilo primerno. Toženka neutemeljeno graja, da bi morali nižji sodišči konkretizirati, kakšna, kako visoka in kje bi morala biti ograja postavljena, da do poškodbe ne bi prišlo. Zadošča ugotovitev, da bi morala biti postavljena tako, da bi se je obiskovalci ob hoji lahko oprijemali.

20. Toženka nadalje vztraja, da je za nastalo škodo odgovorna izključno (ali vsaj pretežno) tožnica sama, ker je pot dobro poznala in bi lahko, ko je zaznala zdrsavanje, hodila ob robu poti oziroma ob bankini, se držala varovalne ograje, uporabila drugo pot ali ustreznejšo obutev. Vse te očitke, s katerimi je toženka utemeljevala tožničino neprevidnost, sta nižji sodišči prepričljivo zavrnili. Načeloma velja, da posameznik z udeležbo pri športni aktivnosti prevzame tveganja, ki so tej aktivnosti lastna, ki so torej tipična in predvidljiva za posamezno športno zvrst. Izvesti mora tiste varnostne ukrepe, ki so zanj mogoči in jih od njega razumno lahko pričakujemo. Tipično tveganje pri golfu ni povezano z nevarnostmi zdrsa zaradi neprimerno urejenih povezovalnih poti. Pričakovanje toženke, da bi se morala tožnica hoji po strmi poti izogniti, sicer je k škodi prispevala že zato, ker je pot prostovoljno uporabljala, ni sprejemljivo. Revizijsko sodišče je že v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da tožnica ni bila dolžna uporabiti druge, daljše in bolj položne poti. Čeprav golf poteka po razgibanem terenu, je razumno pričakovati, da so vse poti na igrišču, ki so predvidene in označene kot povezovalne, primerne za hojo v golf obutvi. Tožnici tako ni mogoče očitati neskrbnosti, ker je za hojo do 11. luknje uporabila uradno povezovalno pot. Tožnici prav tako ni mogoče očitati, da je hodila po tapisonu in ne ob robu poti oziroma po bankini, saj je toženka sama zatrjevala, da je bil tapison nameščen ravno zato, ker je na asfaltu drselo; hodila je torej po delu poti, ki naj bi bil najbolj varen. Postavljena ograja ni bila namenjena pešcem, saj je bila prenizka in preveč oddaljena, da bi se je tožnica ob hoji lahko oprijemala. Neutemeljen je tudi očitek, da bi morala nositi primernejšo obutev; obuta je bila v golf čevlje, ki so namenjeni prav hoji po golf igriščih in tamkajšnjim razmeram posebej prilagojeni.

21. Tožnica je tako uspela izkazati, da je vzrok za padec v premalo skrbnem ravnanju toženke, ki na igrišču ni zagotovila varne povezovalne poti, medtem ko toženki ni uspelo dokazati, da bi tožnica s svojim neskrbnim ravnanjem prispevala k nastanku škode. Iz ugotovitev, da se je tožnica poškodovala pri hoji po (zelo) strmi povezovalni poti, na kateri bi toženka možnost padcev z ustreznimi ukrepi (postavitvijo ograje, izvedbo poti stopničasto, z utrditvijo poti kot travnate ali mehko makadamske...) lahko preprečila, izhaja tudi zaključek o obstoju vzročne zveze. Tako je neutemeljena tudi revizijska graja, da sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta ugotovitev o vseh elementih civilnega delikta.

22. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej vsebino pripravljane vloge tožeče stranke z dne 14. 11. 2011. 2 Prim. denimo odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 129/2015 z dne 6. 10. 2016, II Ips 224/2013 z dne 26. 11. 2015, II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012 in druge.