Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Up 1468/2004

ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.1468.2004 Upravni oddelek

začasna omejitev gibanja
Vrhovno sodišče
12. januar 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor tožeče stranke, da zaradi obstoja ustavne domneve nedolžnosti zanjo ni mogoče trditi, da je ogrožala življenje drugih ali premoženje in ji izdati izpodbijanega sklepa tožene stranke o začasni omejitvi gibanja.

Predmet tega sklepa ni ugotavljanje morebitne krivde tožeče stranke, ki so razvidni iz navedenih poročil policijskih postaj (nepravnomočne), odločbe sodnika za prekrške in uradnega zaznamka varnostne službe Azilnega doma v Ljubljani, ampak je predmet presoje sodišča le zakonitost izpodbijanega sklepa (1. odstavek 27. člena ZAzil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 19.11.2004, s katerim je tožena stranka tožniku kot prosilcu za azil začasno omejila gibanje na prostore azilnega doma, in sicer do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, hkrati pa je odločila, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 4. alinee 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB, ZAzil), po kateri se prosilcu za azil lahko omeji gibanje, če je to potrebno zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Tožnika je zaslišalo dne 26.11.2004. Svojo odločitev je oprlo na 4. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil ter na 3. odstavek 27. člena ZAzil, po katerem lahko omejitev gibanja traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, pa se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Kot neutemeljene je zavrnilo tožnikove pritožbene navedbe.

Po mnenju sodišča prve stopnje odločitev, ki jo je sprejel zakonodajalec z določbami 27. člena ZAzil, ni v nasprotju z določbo 1.b odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS-MP, št. 7/94, EKČP), zato sodišče prve stopnje v tem primeru ne bo prekinilo postopka v obravnavani zadevi, kot mu to omogoča 156. člen Ustave Republike Slovenije, niti ne bo začelo postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor, da zaradi obstoja ustavne domneve nedolžnosti za tožnika ni mogoče trditi, da je ogrožal življenje drugih ali premoženje in mu izdati izpodbijanega sklepa. Predmet izpodbijanega sklepa tožene stranke namreč ni ugotavljanje tožnikove morebitne krivde za dogodke, ki so razvidni iz navedenih poročil policijskih postaj, (nepravnomočne) odločbe sodnika za prekrške in uradnega zaznamka varnostne službe Azilnega doma v L., ki se nahajajo tudi v predloženih upravnih spisih, ampak je predmet presoje sodišča prve stopnje v tem primeru le zakonitost izpodbijanega sklepa, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 27. člena ZAzil. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po diskrecijski pravici (prostem preudarku), pa je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 38. člena ZUS. Na podlagi te določbe sodišče v upravnem sporu preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Iz te določbe tako izhaja, da mora v primeru, ko upravni organ izda upravni akt po prostem preudarku, kot v konkretnem primeru, obrazložitev obsegati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta na način, kot ga določa 3. odstavek 38. člena ZUS. Sodišče prve stopnje meni, da je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navedenemu standardu povsem zadostila, saj je navedla pravilne in utemeljene razloge za svojo odločitev, ki so tudi skladni s podatki in listinami v predloženih upravnih spisih in na katere se tožena stranka sklicuje. Zato se sodišče prve stopnje nanje v celoti sklicuje na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da temelji na zakonu in da tudi odločitev tožene stranke temelji na zakonu, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper izpodbijani sklep in še dodaja: Prepričan je, da se mu ne bi smelo omejiti gibanja. Šele, ko mu bo pravnomočno dokazano in bo pravnomočno obsojen za določena dejanja, bo iz tega razloga mogoče izdati sklep, ki mu bo omejil gibanje. Omejitev gibanja je za vsakega človeka zelo hud poseg v njegove pravice. Zato bi morala tožena stranka ta ukrep uporabiti le v skrajnih primerih. Tožena stranka je izdala izpodbijani sklep na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 27. člena ZAzil po prostem preudarku. Meni, da so bile v predmetni zadevi prekoračene meje prostega preudarka, poleg tega pa je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot sta tožniku pravilno pojasnila že sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka, se po 27. členu ZAzil prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno, med drugim tudi zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja (4. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnikovo stališče, da je 27. člen ZAzil v nasprotju s 5. členom EKČP, pravno zmotno. Ureditev, ki jo je sprejel zakonodajalec z določbami 27. člena ZAzil, po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z določbo 1.b odstavka 5. člena EKČP. Zato je imelo sodišče prve stopnje prav, da v tem primeru ni prekinilo postopka v obravnavani zadevi, kot mu to omogoča 156. člena Ustave Republike Slovenije, in ni začelo postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožnikov ugovor, da zaradi obstoja ustavne domneve nedolžnosti zanj ni mogoče trditi, da je ogrožal življenje drugih ali premoženje in mu izdati izpodbijanega sklepa. Predmet izpodbijanega sklepa tožene stranke ni ugotavljanje tožnikove morebitne krivde za dogodke, ki so razvidni iz navedenih poročil policijskih postaj, (nepravnomočne) odločbe sodnika za prekrške in uradnega zaznamka varnostne službe Azilnega doma v L. (ki se nahajajo tudi v predloženih upravnih spisih), ampak je predmet presoje sodišča v tem primeru le zakonitost izpodbijanega sklepa, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi diskrecijskega pooblastila iz 1. odstavka 27. člena ZAzil. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navedenemu standardu 3. odstavka 38. člena ZUS povsem zadostila, saj je navedla pravilne in utemeljene razloge za svojo odločitev, ki so tudi skladni s podatki in listinami v predloženih upravnih spisih, in na katere se tožena stranka utemeljeno sklicuje. Zato pritožbeno sodišče meni, da je neupoštevna tožnikova pritožbena navedba, da so bile v predmetni zadevi prekoračane meje prostega preudarka in da je bil poleg tega prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia