Jedro

Iz navedenih dejstev izhaja, da bi toženec, v primeru, če ne bi prišlo do zamenjave, lahko ostal v stanovanju po očetovi izselitvi (2. odstavek 19. člena ZSR) in kot uporabnik pridobil stanovanjsko pravico (3. odstavek 19. člena ZSR). Zaradi pridobljenega pravnega položaja uporabnika na prejšnjem stanovanju z navedenimi pravicami, ki izhajajo iz tega položaja, mu ni mogoče odreči stanovanjske zaščite na spornem (manjšem) stanovanju. Drugačna materialnopravna razlaga bi pomenila, da bi toženec, v primeru, če bi ostal v prejšnjem večjem stanovanju, pridobil stanovanjsko pravico, ker pa se je izselil v manjše, prejšnje pa prepustil stanodajalcu, naj bi ostal brez vsakega stanovanja. Res je, da toženec za uporabo spornega stanovanja ni dobil tudi formalne podlage z odločbo stanodajalca (odločba z dne 29.8.1991 je nezakonita, ker jo je izdal organ, ki takrat ni bil več stanodajalec), vendar pa je izpolnjeval vse pogoje za takšno deklaratorno odločbo, ki bi mu jo do 25.6.1991 lahko izdal prejšnji stanodajalec, oziroma po navedenem datumu njegov pravni naslednik - to je tožeča stranka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izselitev toženca iz spornega dvosobnega stanovanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala revizijskemu sodišču, da spremeni izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je bil toženec v prejšnjem stanovanju le uporabnik, imetnik stanovanjske pravice pa je bil njegov oče. Glede na obstoječo sodno prakso bi bila tožeča stranka dolžna omogočiti vrnitev v prejšnje stanovanje le imetniku stanovanjske pravice, ne pa tudi uporabniku. Stanovanjsko razmerje je bilo vzpostavljeno šele z odločbo Komande garnizona M. z dne 29.8.1991. Če je toženec zasedal sporno stanovanje že meseca maja, ga je zasedal brez pravnega naslova.

V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka opira izpraznitveni zahtevek na tožbeno trditev, da toženec zaseda sporno stanovanje brez pravnega naslova. Tožba je bila vložena 3.7.1992, torej v času, ko je stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ) že veljal. Pravna podlaga izpraznitvenemu zahtevku je zato določba 58. člena SZ, po kateri se šteje uporaba stanovanja brez sklenjene najemne pogodbe, kot nezakonita in po kateri lahko lastnik zoper takšno osebo kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev. Da je tožeča stranka lastnik spornega stanovanja, ni sporno. Prav tako ni sporno, da toženec ni sklenil najemne pogodbe s tožečo stranko. Sporno je, ali je imel toženec za vselitev (meseca maja leta 1991) in uporabo stanovanja pravni naslov, pridobljen po določilih takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR), ki opravičuje njegovo uporabo stanovanja tudi po uveljavitvi SZ, oziroma zaradi katerega je njegova uporaba spornega stanovanja zakonita.

Odgovor na postavljeno vprašanje, od katerega je odvisen obstoj zatrjevane pravne podlage tožbenega zahtevka, so naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki v revizijskem postopku ne morejo biti izpodbojne (3. odstavek 385. člena ZPP): - toženec je pred preselitvijo v sporno stanovanje skupaj s starši prebival v triinpolsobnem stanovanju iz stanovanjskega sklada JLA, od leta 1981, vse od dodelitve tega stanovanja njegovemu očetu - imetniku stanovanjske pravice, - toženčev oče je v mesecu maju leta 1991 zaprosil za zamenjavo stanovanja, - toženec se je v sporno stanovanje (dvosobno) vselil istega meseca skupaj s svojo sestro, - toženčev oče - imetnik stanovanjske pravice - je v mesecu juliju 1991 izpraznil prejšnje (triinpolsobno) stanovanje JLA, ki ga je zasedel delavec teritorialne obrambe, - tožencu je dne 29.8.1991 stanovanjski organ poveljstva garnizije M. izdal odločbo za sporno stanovanje.

Iz navedenih dejstev izhaja, da bi toženec, v primeru, če ne bi prišlo do zamenjave, lahko ostal v stanovanju po očetovi izselitvi (2. odstavek 19. člena ZSR) in kot uporabnik pridobil stanovanjsko pravico (3. odstavek 19. člena ZSR). Zaradi pridobljenega pravnega položaja uporabnika na prejšnjem stanovanju z navedenimi pravicami, ki izhajajo iz tega položaja, mu ni mogoče odreči stanovanjske zaščite na spornem (manjšem) stanovanju. Drugačna materialnopravna razlaga bi pomenila, da bi toženec, v primeru, če bi ostal v prejšnjem večjem stanovanju, pridobil stanovanjsko pravico, ker pa se je izselil v manjše, prejšnje pa prepustil stanodajalcu, naj bi ostal brez vsakega stanovanja. Res je, da toženec za uporabo spornega stanovanja ni dobil tudi formalne podlage z odločbo stanodajalca (odločba z dne 29.8.1991 je nezakonita, ker jo je izdal organ, ki takrat ni bil več stanodajalec), vendar pa je izpolnjeval vse pogoje za takšno deklaratorno odločbo, ki bi mu jo do 25.6.1991 lahko izdal prejšnji stanodajalec, oziroma po navedenem datumu njegov pravni naslednik - to je tožeča stranka (3. odstavek I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in 9. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS). Toženec torej ne uporablja spornega stanovanja nezakonito, zato je izpodbijana odločitev o zavrnitvi izselitvenega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan in ker tudi kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, ni podana, je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na 1. odstavku 166. člena in 1. odstavku 154. in 155. člena ZPP.