Jedro

Če partnerja ne živita skupaj, pa za to ni opravičljivih razlogov, ni zunajzakonske skupnosti.

Sprememba senata (sodnika) ne terja ponovne izvedbe zaslišanj prič in strank, saj ZPP dopušča, da se zapisniki o zaslišanju le preberejo. Če v dokaznem sklepu ni navedeno, da se to prebere, sodba pa se kljub temu opira na takšne izpovedbe, gre lahko le za relativno procesno kršitev, za katero mora pritožba pojasniti, kako je vplivala na pravilnost sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II.1. in III. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo sprva popravilo prepis zvočnega zapisa izpovedbe priče (I. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v izreku navedene nepremičnine ter 100% poslovni delež v gospodarski družbi predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je njun delež enak (II.1. točka), ter na izstavitev listine, na podlagi katere se bo tožnica lahko vpisala kot imetnica poslovnega deleža družbe ter deleža na nepremičninah (točka II.2. izreka). Tožnici je posledično naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbija II.1. in III. točko izreka sodbe. Ne strinja se s stališčem, da med pravdnima strankama ni bilo zunajzakonske skupnosti. Sodišče je skupnost napačno presojalo skozi oči toženca, saj njen obstoj ni odvisen od njegovega subjektivnega dojemanja. Do tega, kako je okolica dojemala njuno zvezo, se sodišče sploh ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Vztraja pri tem, da so izpolnjeni vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Pravdni stranki sta skupaj prebivali, kar so potrdile nekatere priče, do katerih se sodišče ni opredelilo, kar ponovno predstavlja procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med njima je obstajala ekonomska skupnost, saj šteje tudi skrb za partnerja in pomoč pri izpeljavi nakupa nepremičnin, kar je bilo v domeni tožnice. Opredelitev tega pojma, kot jo podaja sodišče, je zato materialnopravno napačna. Drug na drugega sta bila navezana, kar potrjujejo številne okoliščine. Ali sta načrtovala poroko ter rojstvo otroka, ni pomembno in je odločitev sodišča, ki se opira na ti dve okoliščini, nerazumljiva. Sprašuje se, ali skupno preživljanje prostega časa ter dopustov, spanje v isti postelji ter rojstvo skupnega otroka, opremljanje stanovanja in kupovanje perila res sodi v okvir njenih delovnih obveznosti oziroma njeno prijateljsko gesto, kot je štelo sodišče prve stopnje. Nazadnje uveljavlja še procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče po spremembi razpravljajočega sodnika ni prebralo zapisnika o zaslišanju strank. V sodbi razlaga vsebino dokazov, ki jih ni izvedlo, s čemer je kršilo načelo neposrednosti, zato tudi ni moglo pojasniti, zakaj verjame tožencu. Pritožbenemu sodišču tako predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene očitke in pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev ter hkrati priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja skupnega premoženja ter glede pravdnih stroškov (II.1. in III. točka izreka), saj v preostalem delu s pritožbo ni bila izpodbijana (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zveze med pravdnima strankama, ki je trajala od leta 1991 do 2003, ni mogoče opredeliti kot zunajzakonske skupnosti, saj niso bili izkazani vsi elementi, ki so potrebni za njen obstoj.

7. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice, kot če bi jo sklenila, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila ta neveljavna (prvi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Zunajzakonska skupnost mora zadovoljevati čustvene, moralne in materialne potrebe, poleg tega mora biti opazna navzven, zato mora izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjsko oziroma ekonomska skupnost. Če ni življenjske skupnosti, torej če partnerja ne živita skupaj, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi, o zunajzakonski skupnosti ni mogoče govoriti. Tako tudi ne more biti posledic na premoženjskem področju, ki jih tožnica uveljavlja s tožbo (2. odstavek 51. člena ZZZDR).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi obsežnega dokaznega postopka zaključilo, da pravdni stranki nista nikoli zaživeli skupaj. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost takšne ugotovitve. Tožničine tožbene trditve, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, da sta s tožencem sprva bivala v toženčevih treh ambulantah, od leta 1995 oziroma 1996 v stanovanju na P, v zadnjem obdobju njune zveze od sredine leta 2002 do konca leta 2003 pa v njenem stanovanju na M, so bile z izpovedbami prič ovržene. Tako iz izpovedi priče M. P. H. izhaja, da ji je tožnica v času, ko sta skupaj delali pri tožencu (1993 do 1997), sama zaupala, da živi pri starših v Č. Nadalje sta priči Z. C. in D. C. izpovedali, da je tožnica bivala skupaj z njima v svojem stanovanju na M, ko jima je zaradi prenove hiše v letu 1999 za nekaj mesecev odstopila del stanovanja. Po drugi strani so stanovalci zanikali, da bi tožnico kdajkoli videli na P. Toženec je nasprotno pojasnil, da je po razpadu zakonske zveze v letu 1990 živel v M, stanovanje na P pa je kupil izključno zase, da mu takrat, ko je delal v L, ne bo več treba prespati v ambulanti.

V izpovedi navedenih oseb je imelo sodišče prve stopnje zadosti podlage za sklep, da tožnica in toženec nista nikoli živela skupaj. Pri tem je ustrezno pojasnilo tudi, zakaj ni sledilo drugačni izpovedi tožnice in njenih sorodnikov, ki so izpovedovali njej v korist. Njihove izjave so se namreč v več pogledih izkazale za pretirane, poleg tega so imele določeno težo tudi toženčeve osebne značilnosti ter njegov način življenja (prim. 27. točko obrazložitve). Očitki pritožbe, da zaradi pomanjkljivo obrazložene dokazne ocene sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, so torej neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema, saj je ta celovita, logična in prepričljiva. Glede na ugotovljene okoliščine o toženčevem siceršnjem življenju, ki se je vrtelo le okrog dela v njegovih treh ambulantah, je prepričljiva obrazložitev v sodbi, da ni bilo prostora za novo družino oziroma za enakovrednega življenjskega sopotnika. Pritožba sprejete dokazne ocene, ki temelji na celoviti presoji vseh okoliščin, zato ne uspe omajati s skromnim pojasnilom, da prisotnosti tožnice na P pač ni nihče zaznal zaradi njenega dolgega delovnika. Dejstvo, da tožnica ni bila prijavljena na tem naslovu, pa je le še dodatna okoliščina, ki je sodišče utemeljeno utrdilo v prepričanju, da tam ni bil njen dom in ne gre zgolj za osamljeno okoliščino, ki sama po sebi nima nobenega pomena, kot to prikazuje pritožba.

9. Pravilno je stališče sodbe, da ni bilo objektivnih ovir, ki bi pravdnima strankama onemogočale skupno bivanje. Tožnica se pri tem sicer sklicuje na naravo njunega dela, a s takšnimi navedbami ne prepriča. Prvič zato, ker izhaja iz napačnega dejstva, da sta oba s tožencem trikrat tedensko migrirala med ambulantami v L, A in M. Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožnica delala v Ljubljani, na preostalih dveh lokacijah pa le izjemoma. Poleg tega sta kljub temu tožnica in toženec ves čas imela svoj dom, le da vsak na svojem koncu, zato se izgovarjanje na dolg in razgiban delovnik izkaže za neresno.

Pritožbeno sodišče je tako prepričano, da pravi razlog za ločeno življenje pravdnih strank tiči v pomanjkanju toženčeve volje (želje) za skupno bivanje, ter v odsotnosti tistih čustev, zaradi katerih se partnerji odločajo za skupno življenjsko pot, saj zvezi s tožnico toženec očitno ni pripisoval resnejšega pomena.

Pritožba se v zvezi z očitkom, da sodišče zveze pravdnih strank ne bi smelo presojati skozi oči toženca, neutemeljeno sklicuje na sodbo VS RS II Ips 698/2005 in sodbo VS RS II Ips 285/2004. Drži sicer, da se eden od partnerjev ne more uspešno sklicevati na pomanjkanje svobodne volje za skupno bivanje, saj bi se s tem izognil zakonskim posledicam zunajzakonske skupnosti. Vendar pritožba pri tem spregleda, da je bila dejanska situacija v zadevah, kjer je bilo zavzeto takšno stališče, v bistvenem različna od obravnavane. Partnerja sta namreč dejansko živela skupaj, in to več let, za kar v danem primeru ne gre.

Okoliščina, ali sta tožnica in toženec načrtovala poroko in rojstvo otroka, sama zase res ni odločilna, kot pravilno ugotavlja pritožba, gotovo pa ima določen pomen pri presoji, kako resna je bila njuna zveza. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nobene nelogičnosti ali nejasnosti, kot to prikazuje pritožba.

10. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek izpodbijane sodbe, da med tožnico in tožencem ni bilo ekonomske skupnosti. Dejanske ugotovitve, kot so opisane v 28. točki obrazložitve in jim pritožba ne nasprotuje, kažejo na to, da glede finančne plati nista imela ničesar skupnega. Presoja, da ni bilo ekonomske skupnosti, je zato pravilna. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba in sicer skrb tožnice za ''logistiko'' pri nakupu nekaterih nepremičnin ter moralno podporo tožencu, ne omogočajo drugačnega zaključka. Navedeno predstavlja kvečjemu obliko dela (prispevka), od katerega je odvisna višina deležev na skupnem premoženju (drugi odstavek 59. člena ZZZDR), kar bi postalo relevantno šele ob predhodni ugotovitvi, da je med pravdnima strankama obstajala z zakonsko zvezo izenačena skupnost. 11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev o procesni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba ne vsebuje ničesar o tem, kako je zvezo pravdnih strank dojemala okolica. Za zaključek, da zunajzakonske skupnosti ni bilo, zadošča že ugotovitev o neobstoju življenjske in ekonomske skupnosti. Sodišču prve stopnje se zato z ostalimi elementi, ki (lahko) kažejo na obstoj takšne zveze ter dokazi, ki to potrjujejo (izjava župnika), ni bilo treba ukvarjati.

12. Glede na pojasnjeno so brez pomena ostale pritožbene navedbe, da sta pravdni stranki skupaj preživljali prosti čas, hodili na dopuste ter da se jima je v januarju 2004 rodil otrok. Navedeno je posledica dejstva, da sta bila par. Vsaka ljubezenska zveza pa še ne predstavlja zunajzakonske skupnosti, če za to niso izpolnjene zgoraj opisane predpostavke. Ob jasnem stališču sodbe, zapisanem v 28. točki obrazložitve, da sta bila tožnica in toženec (tudi) v intimni zvezi (in ne le v zaposlitvenem razmerju), se pritožba po nepotrebnem sprašuje, ali vse opisano sodi v okvir njenih delovnih obveznosti.

13. Pritožbeno sodišče glede izvedbe dokaza z zaslišanjem strank ni zasledilo absolutno bistvene kršitve določb postopka, ki jo uveljavlja pritožba (15. točka drugega odstavka 339. člen ZPP). Pravdni stranki sta bili v skladu s sprejetim dokaznim sklepom dejansko zaslišani na naroku (prim. zapisnik z naroka dne 23.3.2010, 11.5.2010 in 7.12.2010), zato takšen zapis v sodbi ni protispisen.

Pritožba tudi nima prav, da bi bilo treba zaradi spremembe sodnika ponovno izvesti vse dokaze, ker je le na ta način mogoče spoštovati načelo neposrednosti. Določba 302. člena ZPP namreč sodniku omogoča, da po predhodni izjavi strank prebere zapisnike o zaslišanju prič, izvedencev in strank in torej dokaznega postopka ne izvaja ponovno.

Iz zapisnika z zadnjega naroka 18.10.2012 (list. št. 774) sicer ne izhaja, da bi sodnik prebral, kar sta pravdni stranki izpovedali ob zaslišanju, ki je bilo izvedeno pred drugim sodnikom, ter nadalje, da bi se pravdni stranki izjasnili, ali s tem soglašata ali ne. Takšno postopanje pa predstavlja kvečjemu procesno kršitev relativne narave, s katero pritožba ne more uspeti, saj ne pojasni, kako je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

14. Odločitve o stroških postopka pritožba konkretizirano ne napada, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer ni ugotovilo nobenih nepravilnosti.

15. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, torej niso podani. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Odgovora na pritožbo pa glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, zato le – tega nosi toženec sam.