Jedro

Ni v nasprotju s pravico do sodnega varstva, če sodišče prepoved ponovnega odločanja o isti stvari upošteva tudi v izvršilnem postopku v primeru, ko je bil prejšnji izvršilni postopek s sklepom pravnomočno ustavljen in predlog za izvršbo v presežnem delu zavrnjen prav zaradi popolnega poplačila terjatve, in sicer niti v primeru, da je pravnomočna odločitev nezakonita oziroma napačna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrže, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (del 1. točke izreka in 2. točka izreka), potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika z dne 19. 2. 2009 zoper sklep o izvršbi ugodilo in se sklep o izvršbi opr. št. I 14/2009 z dne 10. 2. 2009 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo (1. točka izreka) ter sklenilo, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti 101,68 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sklep se je pravočasno po svoji pooblaščenki pritožil upnik zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Dejstvo, da je bilo v izvršilni zadevi I 908/2004 pravnomočno odločeno, na odločitev v tej zadevi nima nobenega vpliva. Sodišče tudi ni zavrglo predloga za izvršbo, ker bi šlo za razsojeno stvar, kar tudi ne bi bilo pravilno, saj sodišče v izvršilnem postopku ne odloča o materialno pravni pravici ali obveznosti. Sodišče je štelo, da je dolžnik vložil ugovor iz razloga, da je bila upnikova terjatev v celoti poplačana, vendar kljub temu ni ponovno presojalo, ali je ta dolžnikova navedba pravilna ali ne. Postavilo se je na stališče, da upnik poskuša izterjati isto terjatev, kot v postopku I 908/2004, v katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Ker v postopku I 908/2004 upnik ni bil poplačan v celoti, ima pravico vložiti nov predlog za izvršbo, sodišče pa bi moralo, glede na navedbe v ugovoru in v odgovoru na ugovor, presojati, ali je predlog za izvršbo utemeljen. Zato je obrazložitev o mejah pravnomočnosti odveč. Pravnomočna je samo odločitev o ugovoru z dne 6. 4. 2006 v zadevi I 908/2004 in nič drugega. Pravnomočen postane samo izrek. S tem sklepom ni bilo odločeno o nobeni materialno pravni pravici ali obveznosti. Sodba I P 318/92 se zaradi te odločitve ni v ničemer spremenila. Zmotno je stališče sodišča, da je bilo v sklepu I Ip 2716/2008 odločeno o obstoju celotne terjatve, saj v izvršilnem postopku sodišče ne odloča o obstoju terjatve. Zato je zmotno stališče sodišča, da je sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo meritoren sklep, s katerim sodišče odloči, da izvršba iz določenih razlogov ni dovoljena. Ugovor je namreč mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, med njimi pa ni navedenega razloga, da je bil za isto terjatev izvršilni postopek že pravnomočno končan, kar potrjuje stališče, da je za isto terjatev mogoče vložiti več predlogov za izvršbo, dokler ni terjatev v celoti poplačana (taka je tudi sodna praksa (sklep VSC I Ip 658/2007)). Sodišče je kršilo ustavno pravico do sodnega varstva, ker ni presojalo, ali je bila terjatev res poplačana, kot trdi dolžnik. Upnik je vložil pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep višjega sodišča I Ip 2716/2008 zaradi nesprejemljivega stališča o tem, da je sodba delno neizvršljiva. Vrhovna državna tožilka je ugotovila, da za takšno stališče višje sodišče ni imelo podlage v veljavni zakonodaji, vendar zahteve za varstvo zakonitosti iz drugih razlogov ni vložila. Sodišče je stališču višjega sodišča o neizvršljivosti sodbe nekritično sledilo, ne da bi pred tem preverilo ustrezna zakonita določila in sodno prakso. V zadevi I 908/2004 sodišče ni odločilo o predlogu za izvršbo v celoti. V delu, v katerem je sodišče štelo sodbo za neizterljivo, namreč o izvršbi sploh ni bilo odločeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrne. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pritožba je bila vročena dolžniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

Upnik v pritožbi zmotno meni, da pravnomočna odločitev v izvršilni zadevi pod opr. št. I 908/2004 na odločitev v tej zadevi nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da upnik v predmetnem izvršilnem postopku od dolžnika izterjuje isto terjatev, na podlagi istega izvršilnega naslova, kot v zadevi pod opr. št. I 908/2004, ki ga predstavlja sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 318/92 z dne 9. 12. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 657/2003 z dne 7. 7. 2004 (čemur upnik v pritožbi ne nasprotuje, ampak trdi, da v postopku pod opr. št. I 908/2004 ni bil v celoti poplačan ter da izvršbo lahko predlaga dokler ni dokončno poplačan) ter v okviru odločanja o dolžnikovem ugovoru pravilno ugotovilo obstoj negativne procesne predpostavke za vodenje izvršbe, in sicer res iudicata. Pritožba takšnemu zaključku nasprotuje z navedbo, da sodišče v izvršilnem postopku ne odloča o materialnopravni pravici in obveznosti ter da v izvršilnem postopku ne more iti za razsojeno stvar, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz sklepa Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-206/02 z dne 3. 6. 2003, namreč jasno izhaja, da ni v nasprotju s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), če sodišče prepoved ponovnega odločanja o isti stvari upošteva tudi v izvršilnem postopku v primeru, ko je bil prejšnji izvršilni postopek s sklepom pravnomočno ustavljen in predlog za izvršbo v presežnem delu zavrnjen prav zaradi popolnega poplačila terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za primerljivo situacijo, kot jo je obravnavalo Ustavno sodišče v citiranem sklepu, ko je odločalo o ustavni pritožbi, v kateri je pritožnik (tako kot upnik v konkretnem primeru) navajal, da njegova terjatev še ni v celoti poplačana, ter menil, da ustavitve izvršbe v drugem izvršilnem postopku ni mogoče šteti za pravnomočno odločitev o zahtevku oziroma za razsojeno stvar. Ustavno sodišče je v obrazložitvi citiranega sklepa navedlo, da je učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, sicer neločljiv element pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave, vendar institut pravnomočnosti s to pravico ni v nasprotju, pač pa je nasprotno tudi zahteva po spoštovanju pravnomočnosti sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča (glej tudi sklep Ustavnega sodišča, opr. št. Up-397/05 z dne 13. 6. 2005 in odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008).

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da je obrazložitev sodišča prve stopnje o mejah pravnomočnosti odveč, saj je sodišče prve stopnje v okviru odločanja o dolžnikovem ugovoru povsem upravičeno (najprej) presojalo obstoj negativne procesne predpostavke (že razsojene stvari), na katero je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, jasno opozoril dolžnik s svojimi ugovornimi navedbami, ko je kot bistveno navajal, da upniku ne dolguje ničesar, saj je zoper njega v zvezi z isto terjatvijo, na podlagi istega izvršilnega naslova že tekel izvršilni postopek pod opr. št. I 908/2004, ki je bil pravnomočno ustavljen, ker je bilo ugotovljeno, da je bil upnik v celoti poplačan. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati, ali je navedba dolžnika o tem, da je terjatev v celoti poravnana, pravilna ali ne. O tem je bilo namreč pravnomočno odločeno s sklepom, opr. št. I 908/2004 z dne 17. 9. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 2716/2008 z dne 14. 1. 2009. Izrek, ki je v omenjeni zadevi postal pravnomočen, se res nanaša na odločitev o ugovoru (istega) dolžnika z dne 6. 4. 2006 in pritožba pravilno opozarja, da samo izrek odločbe postane pravnomočen. Vendar pa so za oceno, ali je upnik (še) upravičen terjati terjatev, ki jo je na podlagi istega izvršilnega naslova terjal že v postopku pod opr. št. I 908/2004 (kjer je bilo s citiranima sklepoma ugovoru dolžnika, v delu, ki se je nanašal na terjatev po (istem) izvršilnem naslovu, ugodeno in izvršba v tem delu ustavljena), bistveni tudi razlogi citiranih sklepov v zadevi pod opr. št. I 908/2004. Le tako je namreč mogoče določiti objektivne meje pravnomočnosti odločitve sodišča v omenjeni zadavi, in sicer ob upoštevanju čiste procesne teorije (o pojmu spornega predmeta oziroma identitete zahtevka, s katerim je tesno povezan tudi institut pravnomočnosti), ki je najbolj razširjena (tudi v našem pravnem redu) in ki prav pri obravnavanju instituta pravnomočnosti (pri ugotavljanju objektivnih mej pravnomočnosti) sprejme določene izjeme od stroge vezanosti na tožbeni predlog. Od tedaj dalje, ko je izdana sodna odločba (sodba ali s sodbo izenačen meritorni sklep), ni več pomemben predmet spora, temveč izrek sodne odločbe. Izrek sodne odločbe se nanaša na dejansko stanje, kakršnega vsebuje obrazložitev sodne odločbe in za tisti sklop dejstev veljajo objektivne meje pravnomočnosti (glej dr. Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, stran 213-215 in 311-316). Predstavniki čiste procesne teorije so (bili) tudi Juhart, Triva in Schwab. Schwab meni, da se s pravnomočnostjo „list obrne“, da je od takrat dalje v središču pozornosti sodna odločba, s katero se odloči o predmetu spora. Poudarja, da sodna odločba postane pravnomočna, kolikor je z njo odločeno o zahtevku, in v tem obsegu je spor za vedno končan. Ker pa iz izreka ni razvidno, zakaj mora npr. toženec plačati določeno vsoto denarja ali izročiti določeno stvar, oziroma zakaj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, je treba izrek dopolniti z dejansko podlago sodbe. Vendar pa to ne pomeni, da se pravnomočnost nanaša na dejanske in pravne razloge sodbe, saj sodišče ne odloči o njih, ampak na njihovi podlagi. Pravnomočen postane subsumpcijski sklep sodišča, kljub temu pa so stranke vezane tudi na elemente sodbe – brez te vezanosti ne bi bilo pravnomočnosti. Tudi Juhart podarja, da sodba nastane iz gradiva, s katerim je bilo sodišče seznanjeno tako, da mu je bilo predloženo v razpravljanje (glej dr. Dragica Wedam-Lukić, Sporni predmet v civilnem procesu, Zbornik znanstvenih razprav – LIII. Letnik, stran 231-270).

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo objektivne meje pravnomočnosti citiranih sklepov v zadevi pod opr. št. I 908/2004, torej da je bilo ugovoru dolžnika z dne 6. 4. 2006 v zadevi pod opr. št. I 908/2004 ugodeno in postopek ustavljen (razen za izvršilne stroške v tistem postopku), ker je sodišče v omenjenem postopku ugotovilo, da je bila terjatev upnika po izvršilnem naslovu, na podlagi katerega je upnik tudi v predmetnem postopku vložil predlog za izvršbo, (do višine, do katere je sodbo z opr. št. I P 318/92 z dne 9. 12. 2002 ocenilo kot izvršljivo) v celoti poplačana, sodbo pa je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, opr. št. I Ip 2716/2008 z dne 14. 1. 2009, (v okviru ugovornega razloga, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti) delno označilo za neizvršljivo, kar vse izhaja iz razlogov navedenih sklepov. S citiranima sklepoma v zadevi pod opr. št. I 908/2004 se sodba, opr. št. I P 318/92 z dne 9. 12. 2002, res ni v ničemer spremenila, bilo pa je ugotovljeno, da je delno neizvršljiva, delno pa je obveznost, ki iz nje izhaja, izpolnjena. Na navedene zaključke se torej nanaša pravnomočna odločitev v zadevi pod opr. št. I 908/2004 in ravno v tem smislu je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi presojalo, kako je z „obstojem“ upnikove terjatve. Pri tem pa je pravilno ugotovilo, da ponovna izvršba na podlagi istega izvršilnega naslova ni dopustna. To lahko uveljavlja tudi dolžnik v ugovoru, saj so razlogi, ki preprečujejo izvršbo, v prvem odstavku 55. člena ZIZ našteti le primeroma in ni mogoče izključiti dolžnikovega ugovora, da je bilo že v drugem izvršilnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je upnikova terjatev prenehala zaradi poplačila oziroma iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, ali njen del, neizvršljiva.

Četudi upnik meni, da njegova terjatev po obravnavanem izvršilnem naslovu še ni v celoti poplačana, na njegovi podlagi ne more ponovno ničesar več terjati, v nobenem izvršilnem postopku, torej tudi v predmetnem ne. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo, kot izhaja iz sklepa VSC I Ip 658/2007, na katero se neutemeljeno sklicuje pritožba. S prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari je namreč omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča. Institut pravnomočnosti torej uveljavlja načelo pravne varnosti (četudi na račun načela materialne resnice), katero pa mora, kot izhaja iz zgoraj citiranih odločb Ustavnega sodišča, veljati tudi v izvršilnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi opr. št. Up 206/02 še navedlo, da prav tako ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, da na upoštevanje pravila o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari ne more vplivati morebitna okoliščina, da je pravnomočna odločitev nezakonita oziroma napačna.

Ker je torej sodišče prve stopnje ob upoštevanju prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari ugotovilo, da izvršba za izterjavo upnikove terjatve na podlagi sodbe opr. št. I P 318/92 z dne 9. 12. 2002, ni (več) dopustna, bi moralo, potem ko je ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo kot nedovoljen zavreči, ne pa zavrniti, na kar opozarja tudi pritožnik. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlog za izvršbo zavrže, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (del 1. točke izreka in 2. točka izreka), potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).