Jedro

V konkretnem primeru prvotna označenost delnic z oznako B (začasno neprenosljive delnice v smislu 23. člena ZLPP) ne predstavlja ovire za uspešno uveljavitev obligacijskega zahtevka (iz pogodbe) za izročitev delnic z oznako G (ki je označevala prenosljive delnice).

Gre za isti predmet izpolnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem mora toženec odpreti račun nematerializiranih vrednostnih papirjev in si na njem preskrbeti 163 delnic podjetja S. d.d., oznake G, izdanih v nematerializirani obliki ter te delnice izročiti tako, da KDD izda nalog za preknjižbo teh delnic s svojega računa pri KDD na račun vrednostnih papirjev, ki ga ima pri KDD tožnica, v 15 dneh, sicer bo tak nalog nadomestila pravnomočna sodna odločba, Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku

88.678,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2005. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo določilo Zakona o trgu vrednostnih papirjev, ki je stopil v veljavo 28.7.1999. Pravna razmerja pa se presojajo po zakonih, ki so veljali v času nastanka razmerij. Zato sodišče ne bi smelo uporabiti zakona, ki je stopil v veljavo eno leto po podpisu izjave. Sodišče zmotno ugotavlja, da je obstoj terjatve izkazan s potrdilom z dne 26.5.1998. Tožeča in tožena stranka nista bili v nikakršnem poslovnem odnosu. Tako prvostopno kot tudi drugostopno sodišče sta namreč v dosedanjem postopku ugotovili, da tožena stranka tožeči stranki ni ničesar dolgovala. Obstajalo je le kupoprodajno razmerje mad delavci S. in tožečo stranko kot kupcem, tožena stranka pa bi bila lahko le zastopnik v smislu določbe 85. člena ZOR. Tožena stranka je bila tudi v zmoti, ko je podpisovala potrdilo. Tožeča stranka je toženo stranko enostavno prepričevala, da ji je nekaj dolžna, pri čemer pa je tožena stranka bila v zmoti glede te bistvene okoliščine in je v takšni zmoti potrdilo tudi podpisala.

Tožena stranka tudi v primeru, da bi bila dolžna izročiti tožeči stranki delnice, ji ne bi mogla izročiti delnic z oznako B, kot piše v potrdilu, saj takšnih delnic ni mogla pridobiti glede na njihovo neprenosljivost. Samo potrdilo ima takšne napake, da ga ni mogoče pravno veljavno upoštevati. S. Š. tožeči stranki ni dolgoval delnic z oznako B. Tudi jih ni mogel pridobiti, saj ni imel statusa zaposlenega ali bivšega zaposlenega v družbi S., ki so bili edini upravičeni do teh delnic. V času potrdila delnice B že več kot en mesec niso obstajale. Oznako B so izgubile z dnevom prenosljivosti in sicer z aprilom 1998. Tožeča stranka bi morala zahtevati v potrdilu izročitev delnic S. z oznako G, tako kot so bile v prometu od aprila 1998 dalje in ne neobstoječih delnic z oznako B. Tožena stranka torej potrdila tudi ni mogla izvršiti. Tožena stranka se je tudi zavezala izročiti neobstoječo stvar. Tožeča stranka je strokovnjak za trgovanje z vrednostnimi papirji in bi ji moralo biti jasno, da S. Š.

obveznosti iz potrdila ne bo mogel izpolniti. Ker je bila torej izpolnitev potrdila nemogoča že ob sami njegovi sestavi, je tožena stranka prosta obveznosti na podlagi določbe 354. člena ZOR.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo in se zato pritožbeno sodišče, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa po vrsti, kot so nanizani v pritožbi odgovarja: Pritožnik očita, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo Zakon o trgu vrednostnih papirjih (Ur. list RS štev. 56/1999; v nadaljnejm besedilu ZTVP 1), ki v času izdaje spornega potrdila še ni veljal. Zato je potrebno pritožniku najprej odgovoriti, da se sicer prvostopno sodišče na ta zakon niti posebej ne sklicuje, temveč ugotavlja obveznost toženca, da izroči tožeči stranki delnice oznake G, prvenstveno na podlagi samega potrdila, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki, pri čemer se sklicuje še na določbe prej veljavnega Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS štev. 6 267/94; ZTVP) in na Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev.

55/92; ZLPP) ter Zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS štev.

30/93; ZGD). Sodišče prve stopnje pa pravilno izpostavlja določbo 23. člena ZLPP, po katerem so bile tiste delnice, ki jih je kot v konkretnem primeru podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja razdelilo svojim delavcem, neprenosljive le dve leti od njihove izdaje, razen z dedovanjem (te delnice so tudi v konkretnem primeru pridobile oznako B). Glede na določbo 178. člena ZGD so bile delnice z oznako B in delnice z oznako G (to je delnice, ki so bile prenosljive oziroma so prenosljivost kasneje pridobile) delnice istega razreda. Pri obeh je šlo namreč za navadne imenske delnice, ki so v skladu z določbo drugega odstavka 177. člena ZGD dajale njihovim imetnikom enake pravice (pravico do udeležbe pri upravljanju družbe, pravico do dela dobička in pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe, glej še določbo 2. odstavka 177. člena ZGD). Že omenjena zakonska ureditev zadošča za ugotovitev, da gre tudi v spornem primeru ves čas za iste delnice, spremenila se je le oznaka, ki izkazuje njihovo začasno neprenosljivost oziroma kasnejšo prenosljivost. Tudi pri delnicah z oznako B je bila glede na opisano zakonsko ureditev, veljavno ob podpisu spornega potrdila, vkorporirana njihova bodoča prenosljivost (cit. določba 23. člena ZLPP). Tudi določbi 405. in 406. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS štev. 56/1999; ZTVP 1), katerih uporabi nasprotuje pritožnik, utemeljujeta pravilnost izpodbijane prvostopne odločitve. Po omenjenih zakonskih določilih so namreč tudi vse tiste delnice interne razdelitve, ki so bile v začetku lastninjenja podjetij neprenosljive postale prenosljive, če so tvorile isti razred z delnicami javne prodaje, ki so bile že od začetka lastninskega preoblikovanja prenosljive, in so bile vključene v organizirano trgovanje. Omenjeni končni določbi zakona, ki sta upoštevaje že prej opisano zakonsko ureditev, delno tudi le pojasnilnega značaja (povzemata že prej uzakonjeno napoved bodoče prenosljivosti delnic oziroma njihovo vključitev v organizirano trgovanje), tako sistemsko dopolnjujeta zgoraj nanizane določbe drugih zakonov in z njuno uporabo ni poseženo v prepoved retroaktivnosti učinkovanja zakonov, kot zmotno meni pritožnik.

Že na podlagi do sedaj povedanega je jasno, da gre torej za isti predmet izpolnitve in da prvotna označenost delnic z znakom B ne predstavlja ovire za uspešno uveljavitev zahtevka za izročitev delnic z oznako G. Predmet izpolnitve je torej obstoječ oziroma mogoč, sodba sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tako postavljenemu tožbenemu zahtevku, pa tudi izvršljiva. Okoliščina, tudi izpostavljena v pritožbi, da namreč v času podpisa potrdila, delnice z oznako B niso več obstajale, ob opisani irelevantnosti obeh oznak za ugotovitev obstoja oziroma identitete delnic, ni pravno pomembna. Pomembno je le to, da se je toženec zavezal vrniti določeno število delnic S., izdanih v nematerializirani obliki. To svojo pogodbeno obveznost mora izpolniti, pri čemer je neupoštevno tudi nadaljnje pritožbeno sklicevanje, da ni delavec podjetja S., saj si delnice lahko pridobi na trgu vrednostnih papirjev (primerjaj določbe ZTVP 1).

Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v izpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec s spornim potrdilom priznal obstoj dolga do tožeče stranke oziroma priznal obstoj terjatve tožeče stranke oz. obligacijskega razmerja med pravdnima strankama. Navedeno potrdilo ima tako dvojno pravno naravo.

Predstavlja nedvoumen oziroma zadosten dokaz o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ter vsebuje tudi vse potrebne elemente pravnega posla, s katerim sta pogodbeni stranki določili obveznost toženca, da tožeči stranki izroči 163 delnic družbe S. d.d.. Res je sicer toženec nastopal kot zastopnik oziroma posrednik med delavci S. in tožečo stranko pri sklepanju kupoprodajnih pogodb za delnice, vendar pa je prav na podlagi spornega potrdila evidentno izkazan obstoj avtonomnega obligacijskega razmerja, s katerim sta pravdni stranki, kot še izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, odpravili posledice oškodovanja tožeče stranke, povzročenega z dvojno prodajo delnic oziroma pravno napako delnic, ki jih je kupila tožeča stranka. Prav nobenih pomislekov nima pritožbeno sodišče končno tudi k dokaznemu premisleku prvostopnega sodišča, da sporno potrdilo ni obremenjeno z napako volje, kot jo zatrjuje toženec. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi samega toženca, ki je potrdil, da je bil s tožečo stranko v številnih poslovnih odnosih v zvezi s trgovanjem z delnicami, lahko utemeljeno ugotovilo, da ob podpisu potrdila toženčeva volja ni bila obremenjena z zatrjevanimi napakami (grožnja oz. prisila in prevara). Pritožbeni očitki, da naj bi tožeča stranka toženo stranko prepričevala, da ji je nekaj dolžna, ne utemeljujejo nobene napake volje o obstoju toženčevega dolga, za katerega je toženec upoštevaje svojo vlogo pri trgovanju z delnicamu družbe S. d.d., ugotovljeno v izpodbijani sodbi (preskrbeti tožeči stranki dogovorjeno število delnic), nedvomno vedel.

Dejansko stanje je torej ob povedanem ugotovljeno pravilno in zadostnem obsegu, nanj pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo je vsebovana v zavrnitvi pritožbe. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške v zvezi s sestavo pritožbe.

Pritožbeno sodišče pa je v zvezi s stroškovnim zahtevkom tožeče stranke za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z odgovorom na pritožbo ugotovilo, da glede na pretežno spornost zgolj pravnih vprašanj odgovor na pritožbo ni bil potreben in zato teh stroškov tožeči stranki ni priznalo (člen 155/1 ZPP).