Jedro

Sodišče prve stopnje je zgoraj opisano ravnanje toženca utemeljeno štelo za konkludentno odklonitev opravljanja preizkusa alkoholiziranosti, odklonitev pa ima ob upoštevanju Splošnih pogojev za posledico izgubo zavarovalnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (tč. A izreka) ter odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati: 3.932,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2015 dalje do plačila, 44 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 dalje do plačila (točka B.I izreka), 792,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2016 dalje do plačila (tč. B.II izreka) in 1.066,76 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (tč. B.III izreka).

2. Zoper odločitev, s katero mu je naloženo plačilo,1 se pritožuje toženec tako sam kot po svoji pooblaščenki.2 Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP.3 Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnice zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev izpodbija tako po temelju kot po višini. V zvezi s temeljem navaja, da je izvedenec cestnoprometne stroke, kljub umanjkanju podatkov (skice, fotografij, podatkov o evidentiranih sledeh s kraja nesreče, podatkov o mikrolokaciji posameznih trčenj, podatkov o lokaciji vozil po nezgodi...) z zadostno verjetnostjo podal mnenje, da vozilo Hyundai v trenutku, ko je nanj naletelo vozilo toženca, ni stalo, ampak se je gibalo s hitrostjo okoli 13,5 km/h. Po mnenju toženca je s tem nastopila obveznost voznice A. A., ki je očitno kršila 45. čl. ZPrCP4, saj ni vozila na zadostni varnostni razdalji. Vozila je v prometni konici, skozi križišče, dobro je videla stoječ kombi, ki je zavijal levo, cesta je bila ravna in pregledna. Kombi ni bil nepričakovana ovira. Za trk v kombi je zato odgovorna voznica A. A. Opozarja tudi na to, da je izvedenec navedel in ocenil poškodbe na vozilih le na podlagi fotografij. Iz njih pa ni mogoče ugotoviti, ali so poškodbe na kombiju nastale v posledici spornega trka ali pa so obstajale že prej. Gre za starejše in dotrajano vozilo. Ker se uporablja za dostavo, pri uporabi in manipulaciji z vozilom gotovo prihaja do poškodb. V nadaljevanju povzema svoje videnje fotografij in meni, da v naletu vozil kombi ni bil dodatno poškodovan. Meni, da zavarovalnih pravic ni izgubil. Ni se izmaknil preiskavi alkoholiziranosti in ugotavljanja prisotnosti alkohola v krvi ni onemogočil. Policisti so malomarno in nepopolno opravili ogled kraja nesreče, enako velja za ugotavljanje alkoholiziranosti. Postopek so izpeljali v nasprotju z določili 107. čl. ZPrCP, v katerem je določeno (3. odst.), da mora policist odrediti strokovni pregled v primeru, če udeleženec cestnega prometa ne opravi odrejenega preizkusa po navodilih proizvajalca. Tožencu strokovni pregled ni bil odrejen, v kolikor bi mu bil, bi ga opravil, saj ni vozil pod vplivom alkohola. Šele, če bi tak pregled odklonil, bi bil na mestu očitek, da je preizkus odklonil. Toženčevo ravnanje ni pomenilo izmikanja. Da postopek ni bil pravilno izpeljan, kaže s strani toženca nepodpisan zapisnik, v katerem policist ni navedel razloga za nepodpisano uradno listino. Policisti so očitno hoteli postopek hitro zaključiti in so zaradi kasnejšega razvoja dogodkov pričanje temu prilagodili.

3. V svoji laični pritožbi toženec opisuje potek nesreče in vztraja, da se je v kombi, ki je vozil pred njo, zaletela voznica A. A., njeno vozilo je odbilo v njegovo vozilo. Ona je odgovorna za nesrečo. V nadaljevanju oporeka postopku policije v zvezi z opravljenim alkotestom in opisuje, kako je postopek dejansko potekal. Trikrat je napihal oo. Nič ni mahal z glavo levo in desno. Policist je o tem trikrat lažno izpovedal. Zapisnika ni podpisal, hotel je na strokovni pregled. Navaja, da je vse, kar je povedal, resnica, obsojen je zaradi tujih laži. Sklicuje se na mnenje izvedenca, ki dokazuje, da se je v kombi zaletela A. A. Kombi ni bil nič poškodovan. Oporeka tudi škodi na njenem vozilu. Policist jo je ocenil v višini 400 EUR, zavarovalnica pa v višini 4.725,75 EUR.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da so trditve, ki so usmerjene v obseg škode prepozne. Kot neresnične označuje navedbe toženca, da ni onemogočil preizkusa svoje alkoholiziranosti. ZPrCP ne določa, da mora policist udeležencu, ki preizkus odkloni in ne podpiše zapisnika, odrediti strokovni pregled. Dokazni postopek je dokazal, da toženec v postopku ni sodeloval in ni spoštoval navodil policista. Zrak je vdihaval, snemal ustnik in migal z glavo, nato pa rekel, da preizkusa ne bo opravil. Da je kazal znake alkoholiziranosti, so potrdile tudi zaslišane priče. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je 20. 5. 2015 prišlo do trčenja treh vozil. Prvo vozilo je bilo vozilo Renault Master furgon B. B., drugo vozilo Hyundai i30 voznice A. A. in tretje vozilo Dacia Sandero, ki ga je vozil toženec. Vsa tri vozila so vozila drug za drugim. Vozilo B. B. se je zaradi zavijanja v levo ustavilo, za njim je vozilo začela ustavljati tudi voznica A. A. V tistem trenutku je za njima pripeljal toženec, ki mu vozila ni uspelo varno ustaviti in je s prednjim delom trčil v vozilo A. A. Po trčenju je njeno vozilo odbilo v pred njo stoječe vozilo B. B. Vozilo A. A. se je v trenutku trčenja premikalo zelo počasi, to je s hitrostjo med 11 in 13 km/h. Razdalja med vozilom A. A. in vozilom B. B. je bila v času toženčevega naleta približno 1,7 m. V kolikor se toženec ne bi zaletel v njeno vozilo, bi na tej razdalji in ob upoštevanju hitrosti, lahko varno ustavila po 0,60 m in do trčenja med njenim vozilom in vozilom B. B. ne bi prišlo.

7. Ugotovljenemu poteku prometne nesreče ugovarja toženec v svoji laični pritožbi, saj vztraja, da je nesrečo povzročila voznica A. A., ki se je zaletela v pred njo vozeče vozilo B. B., po trku pa je njeno vozilo odbilo nazaj in je prišlo še do trčenja z njegovim vozilom. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti, saj zatrjevan potek nesreče nima nobene podlage v izvedenih dokazih. Takega poteka ni verodostojno potrdil niti toženec sam, potrdili pa ga niso niti ostali izvedeni dokazi. Toženčeva izpovedba je nasprotovala že vsebini prijave škodnega primera z dne 2. 3. 2015 (priloga A53), ki jo je podal sam, pa tudi uvodnemu delu zagovora v postopku o prekršku. Ob zaslišanju priče B. B. je toženec v pripombah ponudil še drugačno verzijo dogajanja. Da je bil toženec tisti, ki se je prvi zaletel v vozilo A. A., nato pa je slednja z vozilom trčila še v vozilo B. B., sta ob zaslišanju potrdila tudi oba v nesrečo vpletena voznika. Priča A. A. (pa tudi zaslišana policista C. C. in D. D.) je ob tem povedala tudi to, da ob nesreči ni bilo nobenega govora, da bi bil potek nesreče drugačen. Verzijo poteka prometne nesreče kot jo zatrjuje toženec, pa je, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v tč. 12, izključil tudi izvedenec. Pritožbeno sodišče zato v ugotovljen potek nesreče ne dvomi. Glede na trditve toženca o lažnih izjavah, dodaja le to, da je sodišče prve stopnje verodostojnost izpovedbe toženca, izpovedb obeh voznikov in policistov kritično presojalo in jih dokazno ocenilo tudi v povezavi s predloženimi listinskimi dokazi in ugotovitvami izvedenca. Ker je dokazna ocena v tem pogledu vestna in skrbna, preverljivo obrazložena in logično prepričljiva, pritožbeno sodišče z njo v celoti soglaša. 8. Na zaključek sodišča prve stopnje, da je za nesrečo odgovoren toženec, ki ni upošteval pravil o varnostni razdalji in varnem ustavljanju, nima nobenega vpliva ugotovitev izvedenca, da vozilo A. A. v trenutku, ko je vanjo trčil toženec, ni stalo, ampak se je premikalo. Iz mnenja izvedenca, na katerega se pritožnik sklicuje, namreč izhaja tudi to, da bi voznica A. A., če se vanjo ne bi zaletel toženec, ob upoštevanju njene najverjetnejše hitrosti in razdalje med njenim vozilom in vozilom B. B., varno ustavila. Očitek, da je tudi ona kršila pravila cestnega prometa, ker ni vozila na zadostni varnostni razdalji, je zato neutemeljen. Glede na ugotovljena dejstva je tudi za škodo na vozilu B. B. zato odgovoren toženec.

9. Tožnica je poškodbe na vozilu B. B. konkretizirano opredelila in izkazala5 v vlogi z dne 5. 10. 2017 (list. št. 91). Ker tem navedbam in dokazom toženec pred sodiščem prve stopnje ni obrazloženo ugovarjal, jih je izvedenec utemeljeno upošteval pri izdelavi svojega mnenja ter sodišče prve stopnje pri odločitvi glede višine škode. Pritožbene navedbe, da je bilo vozilo B. B. že predhodno poškodovano in da v nesreči ni bilo novih poškodb, so zato, saj niso z ničemer opravičene, nedopustna pritožbena novota, ki je neupoštevna (337. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče posledično soglaša tudi z ugotovljeno višino škode.

10. Na podlagi 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (priloga A3) zavarovanec med drugim izgubi zavarovalne pravice iz zavarovanja, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče (4. odst., tč. d).

11. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec, kljub pozivom policista in ob ustreznih navodilih o opravljanju alkotesta, tega ni hotel storiti oziroma je preizkus odklonil. Toženec je preizkus poskusil opraviti kar 3x, a ga je oviral tako, da je z glavo migal levo in desno, zrak je vlekel vase, namesto, da bi ga pihal ven, trikrat je iztaknil ustnik, na koncu pa rekel, da preizkusa ne bo več opravljal. 12. Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve sprejema, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Pritožnik dokazne ocene argumentirano niti ne napada, ampak zgolj ponavlja tisto, ker je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje ob sklicevanju na predložene listinske dokaze ter izpovedbe zaslišanih prič. Ker bi ponavljanje razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje ugotovitve, pomenilo nepotrebno obremenjevanje sodbe, se pritožbeno sodišče na ta del obrazložitve (tč. 15 in 16 izpodbijane sodbe) le sklicuje.

13. Sodišče prve stopnje je zgoraj opisano ravnanje toženca utemeljeno štelo za konkludentno odklonitev opravljanja preizkusa alkoholiziranosti, odklonitev pa ima ob upoštevanju Splošnih pogojev za posledico izgubo zavarovalnih pravic. Kot je opozorjeno že v izpodbijani sodbi, tudi 4. odst. 107. čl. ZPrCP za odklonitev preizkusa, poleg neposredne odklonitve, šteje tudi ravnanje udeleženca v cestnem prometu, s katerim ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa. Neutemeljen je v zvezi s tem očitek, da bi morala policija na podlagi 3. odst. 107. čl. tega zakona tožencu odrediti strokovni pregled, saj je toženec s svojim ravnanjem (oviranje oziroma onemogočenje izvedbe preizkusa) izpolnil dejanski stan po 4. odst., kar pa zakon šteje za odklonitev preizkusa. Ko udeleženec preizkus odkloni, pa zakon v 2. odst. predvideva le prepoved nadaljnje vožnje. Ravnanje policista, ki je vodil postopek, je bilo zato pravilno.

14. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo PR 47/2015 z dne 11. 5. 2015, saj nanjo pravdno sodišče ni vezano. Glede na to, da se v pritožbi izpostavlja potrebo po upoštevanju ugotovitev prekrškovnega organa, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodba, saj upravičenci niso napovedali pritožbe, neobrazložena. Kakšne so bile ugotovitve, ki so predstavljale podlago za sprejeto odločitev, je zato mogoče le ugibati.

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. čl. ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožnica stroškov ni priglasila.

1 V uvodu pritožbe sicer navaja, da izpodbija sodbo in sklep, a je iz nadaljevanja pritožbe razvidno, da je predmet izpodbijanja le sodba. 2 Pritožbeno sodišče bo najprej povzelo bistveno vsebino pritožbe, ki jo je vložila pooblaščenka, nato pa, glede dodatnih navedb, še pritožbo toženca, ki ju sicer obravnava skupaj kot eno pritožbo. 3 Zakon o pravdnem postopku. 4 Zakon o pravilih cestnega prometa. 5 Vlogi je priložila zapisnik o ogledu poškodovanega vozila (A58), fotografije (A106 do A118), račun za popravilo (priloga A59) poravnavo (A60) ter potrdilo o nakazilu odškodnine (A61).