Jedro

Tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je določeno v 10. členu ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svétnica. V obrazložitvi odločbe navaja, da je predlog za napredovanje vložila ravnateljica in da je bilo pri pregledu predloga in dokazil ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za napredovanje v naziv svétnica. Sporno je izpolnjevanje pogoja, kjer se zahteva opravljanje različnih dodatnih strokovnih del, pri čemer mora kandidat zbrati najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) ovrednotena s tremi ali več točkami. Tožena stranka namreč ni mogla vrednotiti izvedbe referatov na Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja C. v letih 2008, 2011 in 2015, iz katerih izhaja, da naj bi tožnica opravila dodatno strokovno delo po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci. Tožena stranka pojasnjuje, da je bilo na podlagi obvestil, ki jih je prejela, ter na podlagi anonimnih prijav ugotovljeno, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v tej organizaciji ni mogoče potrditi. O navedenem je bila tožnica obveščena in pozvana k dopolnitvi vloge, ko jo je tožena stranka pozvala naj predlog dopolni s programom 6., 9. in 16. mednarodnega znanstvenega posveta, iz katerega bo razvidna časovna opredelitev in dejanska izvedba teh treh referatov. Tožnica je na poziv odgovorila tako, da je poslala osnutke programov 6. in 9. mednarodnega znanstvenega posveta ter vabilo na 16. mednarodni znanstveni posvet, kjer pa so razvidni zgolj okvirni načrti poteka posvetov, ni pa razvidna izvedba referatov ter aktivnih udeležencev posvetov. Na podlagi tako priloženih osnutkov programov in vabila ni mogoče priznati točk za izvedbo referatov. Tožena stranka je preverjala dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev navedene organizacije ter pri tem iz razlogov, ki jih obširno navaja v obrazložitvi odločbe, prišla do zaključka, da verodostojnosti predloženih potrdil ni mogoče preizkusiti. Iz navedenega razloga teh potrdil ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker tožnica do dne odločanja predloga ni dopolnila z ustreznimi dokazili, je tožena stranka predlog za njeno napredovanje zavrnila.

2. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je tri samostojne referate na posvetih predstavila, za kar so ji bila izdana potrdila, ki jih je tožnica tudi predložila toženi stranki. Naknadno je posredovala še osnutke programov 6. in 9. mednarodnega znanstvenega posveta ter vabilo na 16. mednarodni znanstveni posvet, drugih listin pa tožnica nima, saj gre za listine, s katerimi razpolaga združenje C. in ne tožnica. Iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka združenje C. pozivala k predložitvi določenih listin, niti da bi pozvala h kakršnimkoli pojasnilom glede njenih dvomov. S tem ko je tožena stranka od tožnice zahtevala le predložitev listin, čeprav bi bilo mogoče izvedbo referatov dokazovati tudi z drugimi dokazi, je bila kršena določba drugega odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je tožnico dodatno pozvala k predložitvi programa mednarodnih znanstvenih posvetov kljub temu, da je bilo dokazovanje z omenjenimi listinami očitno že vnaprej obsojeno na neuspeh. Tako ravnanje pa v nasprotju s 7. členom ZUP, po katerem je organ dolžan stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje svoje pravice. Nedopustno je, da tožena stranka tožnici zanika napredovanje, ne da bi ji omogočila, da predlaga izvedbo tudi drugih dokazov. Tožnica v dokaz izvedbe referatov poleg listin, ki se že nahajajo v upravnem spisu, prilaga še potne naloge za udeležbo na predmetnem mednarodnem znanstvenem posvetu ter izseke iz zbornika prispevkov, poleg tega pa predlaga še lastno zaslišanje in zaslišanje priče A.A. Predlaga tudi zaslišanje B.B., predsednice združenja C. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ji s sodbo podeli naziv svétnice, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da imajo mednarodne konference vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Pri referatu, predavanju, delavnici, članku, gre za različne oblike znanstvenih prispevkov, kar izhaja tudi iz tipologije COBISS. Pravilnik omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno z izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja. Dalje se tožena stranka sklicuje na 10. člen ZUP, ki določa načelo proste presoje dokazov in s tem v zvezi navaja, da si je prizadevala ugotoviti verodostojnost predloženih potrdil in je zato tudi zahtevala dodatna dokazila od tožeče stranke, iz katerih bi bilo razvidno, ali je dejansko izvedla referat. Pri postopkih napredovanja v višji naziv je sicer običajno, da se izvedba referata dokazuje s potrdili izvajalca posveta, vendar pa to nikakor ne pomeni, da tožena stranka v primeru, ko se ji poraja dvom, teh podatkov ne bi smela dodatno preverjati. Ne drži tudi tožbena navedba, da tožena stranka ni pozivala združenje C. na predložitev dokazov. Po tem, ko je zaznala navedeno problematiko, je tudi združenje C. zaprosila za dodatna dokazila, ki bi izkazovala izvedbo referatov. Organizator sicer navaja, da so posamezniki predstavljali referate, poleg tega je 30. 1. 2016 predložil dodatno potrdilo, iz katerega je razvidno le dejstvo, da so udeleženci prejeli potrdilo za udeležbo z referatom, ni pa razvidna sama izvedba referata. Po ponovnem pozivu pa se organizator ni več odzival. Ne drži očitek, da je tožena stranka tožnici omejevala možnost dokazovanja na točno določen dokaz. Zgolj presodila je, da predloženi dokazi ne odpravljajo dvoma o resničnosti dejstev, ki jih zatrjujejo. Dokaz z zaslišanjem prič ni potreben, saj se dejstva lahko razjasnijo z listinskimi dokazi. Tožena stranka je prepričana, da je imela tožnica možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo. Ker tožnica ni predložila ustreznih dodatnih dokazil, je tožena stranka, upoštevaje načelo proste presoje dokazov in načelo materialne resnice, lahko le ugotovila, da obstaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil. Glede dokazov, ki jih tožnica prilaga k tožbi, pa tožena stranka opozarja na določilo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da strankam ni dovoljeno navajati dejstva in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožeča stranka teh dokazil ni predložila v upravnem postopku. Tožnica tudi ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta in zato sodišče teh dokazil ne more upoštevati. Ne glede na to pa priloženi potni nalogi in izsek iz zbornika prispevkov ne izkazujejo izvedbe referata na mednarodni znanstveni konferenci. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

4. Obe stranki vztrajata pri svojih stališčih tudi v pripravljalnih vlogah, tožena stranka pa se v eni od njih sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče RS v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Skladno z 11. členom Pravilnika lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni v prvem odstavku tega člena, med temi pogoji pa je tudi ta, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja prvega odstavka 11. člena Pravilnika).

7. V obravnavanem primeru je sporno to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je to, ali je tožnica dokazala izvedbo treh referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih združenja C., saj tožena stranka potrdilom o udeležbi na teh konferencah s samostojnimi referati oporeka njihovo verodostojnost. S tem v zvezi sodišče meni, da tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je določeno v 10. členu ZUP, ki pravi, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v predložena potrdila in zakaj je zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih.

8. V zvezi z očitkom, da iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka združenje C. pozivala k predložitvi določenih listin, sodišče ugotavlja, da tožena stranka že v odločbi zatrjuje, da niso dosegljivi programi posvetov in zato ni mogoče ugotoviti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat. S tem v zvezi je iz odgovora na tožbo in njegovih prilog razvidno, da je tožena stranka združenje C. zaprosila za dodatna dokazila, vendar pa je organizator le navajal, da so posamezniki predstavljali referate in da je predložil potrdilo, iz katerega je razvidno le dejstvo, da udeleženci potrdilo prejmejo, še vedno pa ni razvidna sama izvedba referata in tudi v ponovnem pozivu se združenje C. ni odzival. 9. V zvezi s tožbenim očitkom, da je tožena stranka od tožnice zahtevala le predložitev programov, ki jih tožnica nima, čeprav bi bilo mogoče referate dokazovati tudi z drugimi dokazi, sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožnice ni pozivala zgolj na predložitev programov, saj je v pozivu tožnici z dne 19. 2. 2016 navedeno, naj predlog dopolni z dodatnimi dokazili o opravljenem strokovnem delu v 30 dneh po prejemu dopisa, pri čemer ni navedeno, da bi bila lahko ta dodatna dokazila zgolj programi posvetov. Ta poziv je možno razumeti tako, da bi lahko tožnica predložila kakršnakoli dokazila. Iz odločbe tudi ne izhaja, da tožena stranka meni, da z listinami združenja C. sploh ni mogoče dokazovati izpolnjevanja pogojev, saj to nikjer ne piše. 10. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s 7. členom ZUP, ki se nanaša na varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. To določilo določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in da ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo. To konkretno pomeni, da če uradna oseba ugotovi, da bi lahko stranka uveljavljala še kakšno drugo pravico poleg tiste, ki jo uveljavlja v svoji vlogi, da jo mora na to opozoriti. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj tožnici ne bi bilo omogočeno, da predlaga izvedbo drugih dokazov, saj je bilo že navedeno v tej sodbi, da iz poziva tožnici izhaja, da lahko predloži kakršnakoli dokazila.

11. Tožnica v tožbi prilaga tudi nekatera dokazila (potne naloge z udeležbo, izseke iz zbornikov prispevkov, predlog za zaslišanje prič), vendar pa sodišče ugotavlja, da teh dokazil tožnica ni predlagala v postopku do izdaje izpodbijanega akta, kar bi lahko storila po tem, ko je prejela poziv za predložitev dodatnih dokazov. 52. člen ZUS-1 namreč določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa v tožbi ni navedla, zakaj teh dokazov, vključno z zaslišanji prič, ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta, saj je bila pozvana na predložitev dodatnih dokazil, dopis tožnici pa, kot je bilo pojasnjeno, ni nikjer navajal, da je edini dokaz le predložitev programa. Glede na to je sodišče kljub predlaganim dokazom odločilo v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.

12. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.