Jedro

Dopuščene revizije glede uporabe 286.b člena ZPP tožnik ni obrazložil v skladu z določbami tretjega do petega odstavka 367.b člena ZPP, saj ni natančno in konkretno zatrjeval kršitve postopka, utemeljeval njeno pomembnost in obrazložil, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Vsebinsko prazne in zmotne revizijske trditve niso mogle utemeljiti zaključka o zmotni uporabi 286.b člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali na podlagi dveh pogodb z dne 11. 8. 2006 o sodelovanju na področju inženiringa in o stvaritvi avtorskega dela. Dogovorili sta se za plačilo v višini 3 % vrednosti posameznega projekta (upoštevaje pogodbe tožene stranke z naročniki) in za plačilo dodatka za potne stroške. Tožnik je uveljavljal plačilo zneska 16.235,62 EUR, od česar za v reviziji še sporne projekte Š. 5.205,45 EUR, C. 1.000,00 EUR in B. 1.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo in dopolnilno sodbo tožniku priznalo utemeljenost plačil v znesku 10.925,86 EUR, zaradi že plačanega zneska 6.238,72 EUR pa mu je prisodilo znesek 4.687,14 EUR, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi glede pravdnih stroškov, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 249/2011 z dne 5. 10. 2011 tožeči stranki dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne uporabe 286. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in glede vprašanja pravilnosti zaključka sodišč, da tožnik v zvezi s projekti Š., C. in B. ni podal zadostne trditvene podlage.

5. Tožnik v dopuščeni reviziji navaja, da je nesprejemljivo stališče drugostopenjskega sodišča, da tožnik po 286. b členu ZPP ne more uveljavljati kršitev v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov, ker ni takoj opozoril na kršitev. Sodišče napačno razume pomen in namen tega določila, ki je v tem, da se kršitve postopka odpravijo na prvi stopnji takoj, ko so zaznane. Če sodišče ne izvede ponujenega dokaza, ne krši določb zakona o pravdnem postopku. Drugače pa bi bilo, če bi sodišče izvajalo dokaze v nasprotju z zakonom – v tem primeru bi bila stranka dolžna opozoriti na kršitve. Če bi zavrnitev dokaznega predloga predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, to ne bi moglo vplivati na pravico nezadovoljne stranke izpodbijati na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Učinek 286. b člena ZPP se ne more raztezati na vprašanje dejanskega stanja, takšna vsebina 286. b člena ne bi bila skladna z Ustavo. Drugostopenjsko sodišče je s stališčem, da tožnik ne more uspešno uveljavljati na prvi stopnji zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede dela na treh spornih projektih, ker da ni pravočasno grajal odločitve, da ne izvede vseh dokazov, poseglo v tožnikovo pravico do pritožbe in enakega varstva pravic in s tem zagrešilo zatrjevano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki prinaša nezakonitost odločitve, kot tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnik v reviziji nadalje trdi, da zavrnitve plačila njegovega dela na treh projektih v pritožbi ni napadel zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Na prvi stopnji je glede projekta Š. zatrjeval, da je ta stranka sklenila s toženo stranko predpogodbo, zato mu pripada plačilo po pogodbi. Zato je predlagal pričo Š. Če bi se izkazalo, da predpogodba ni bila sklenjena, je plačilo 5.205,45 EUR utemeljeval kot tržno primerno plačilo za njegovo delo in predlagal pritegnitev izvedenca, enako kot za projekta C. in B.. Kaj je delal, je pojasnil v pripravljalnem spisu z dne 20. 1. 2010 in na prvi obravnavi 25. 1. 2010. Zatrdil je, da je njegovo delo vredno 5.205,45 EUR, 1.000,00 EUR in 1.000,00 EUR, zato ne gre za nikakršno pritožbeno novoto. Zmotno je stališče, da bi moral posebej zneskovno opredeliti vsako svojo aktivnost na projektih. Z napačnim stališčem o domnevni pritožbeni novoti in s pritrditvijo pravilnosti stališč prvostopenjskega sodišča, da je zaradi nezadostne trditvene podlage nepotrebno zaslišanje priče Š. in izvedenca, je drugostopenjsko sodišče zagrešilo zatrjevano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja pravilne uporabe 286. b člena ZPP. Po tej določbi mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, pozneje pa le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožbeno sodišče je trditve tožeče stranke o procesnih kršitvah z vsebinskimi razlogi zavrnilo, za uveljavljano procesno kršitev neizvedbe dokazov pa je ugotovilo prekluzijo iz 286. b člena ZPP, ker tožnik kršitev postopka ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče. Tožniku je bilo torej dopuščeno revizijsko izpodbijanje zmotne uporabe 286. b člena ZPP s strani sodišča druge stopnje. Pri tem je bil tožnik dolžan obrazložiti dopuščeno revizijo v skladu z določbami tretjega do petega odstavka 367. b člena ZPP (tretji odstavek 373. člena ZPP), torej bi moral natančno in konkretno navesti zatrjevano kršitev postopka, utemeljiti njeno pomembnost ter obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tega pogoja pa tožeča stranka s svojo revizijo ni izpolnila.

10. Iz povzetka tožnikove revizije je razvidno, da tožnik ne navaja nobenih pravih argumentov proti odločitvi pritožbenega sodišča o prekluziji iz 286. b člena ZPP, razen pavšalne trditve o pomenu in namenu te določbe. V nadaljevanju tožnik trdi, da neizvedba predlaganega dokaza ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč morebitno zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.(1) Tožnik nato trdi, da tudi v primeru, ko bi zavrnitev dokaznega predloga predstavljala bistveno kršitev določb postopka, to ne bi moglo vplivati na pravico nezadovoljne stranke izpodbijati na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in se učinek 286. b člena ZPP ne more raztezati na to pritožbeno grajo, saj se sicer postavlja pod vprašanj samostojnost pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. V nadaljevanju revizija trdi, da je drugostopenjsko sodišče s stališčem, da tožnik ne more uspešno uveljavljati na prvi stopnji zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede njegovega dela, ker da ni pravočasno grajal prvostopenjske odločitve, da ne izvede vseh dokazov, poseglo v tožnikovo ustavno pravico do pritožbe in enakega varstva pravic. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik v pritožbi res uveljavljal predvsem zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, a je izrecno uveljavljal tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (ne da bi navedel, katero, a jo je povezal z neizvedbo predlaganih dokazov). Vendar je treba ugotoviti, da revident napačno meša dva pritožbena razloga in da je pritožbeno sodišče odgovorilo na vsakega posebej. Revident neutemeljeno pripisuje pritožbenemu sodišču stališče, ki ga v izpodbijani sodbi ni, češ da tožnik ne more uspešno uveljavljati na prvi stopnji zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker ni pravočasno grajal odločitve, da ne izvede vseh dokazov. Vrhovno sodišče v revizijskem postopku po uradni dolžnosti ne upošteva in obravnava nobenih materialnopravnih ali procesnih vprašanj, zato ob zapovedani obrazložitveni strogosti (tretji odstavek 377. člena ZPP) vsebinsko prazne ter zmotne revizijske trditve ne morejo utemeljiti zaključka o zmotni uporabi določbe 286. b člena ZPP s strani sodišča druge stopnje. Po presoji revizijskega sodišča je tožnikova revizija v tem delu neutemeljena.

11. Revizija je dopuščena tudi zaradi pravilnosti zaključka sodišč, da tožnik v zvezi s projekti Š., C. ter B. ni podal zadostne trditvene podlage. V izpodbijani sodbi so o pomanjkljivi trditveni podlagi izčrpni razlogi na 6. in 7. strani, čemur tožnik v reviziji nasprotuje s trditvami, da so stališča o tem napačna in da je zato drugostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Temu ni mogoče pritrditi, kajti zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem R. Š. in izvedenca, ki bi ovrednotil delo, je sodišče utemeljilo s trditvijo, da tožnik kljub trem pozivom sodišča ni navedel ustrezne trditvene podlage za sporne zahtevke. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, v tem primeru pomanjkljiva trditvena podlaga. Pomanjkljiva trditvena podlaga pomeni, da je tožba nesklepčna, sklepčnost pa je pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka in je vprašanje materialnega prava. Glede tega dopuščenega vprašanja tožnik izrecno zmotne uporabe materialnega prava ne uveljavlja, glede na trditve v reviziji pa je mogoče šteti, da ga uveljavlja opisno.

12. V tej zadevi gre za plačilo po podjemni pogodbi, v kateri je bilo plačilo tožniku določeno v odvisnosti od pogodb med naročniki in toženo stranko (prvi odstavek 642. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Pogodbene podlage za sporne tri projekte tožnik ni dokazal. Za plačilo po opravljenem delu v smislu drugega odstavka 642. člena OZ, ko določi sodišče plačilo tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času, kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu, je bil tožnik s strani sodišča trikrat pozvan k pojasnjevanju, vendar so navedbe ostale pomanjkljive. Nasprotne revizijske trditve niso utemeljene, revizijsko sodišče pa pritrjuje stališču obeh sodišč, da tožba glede spornih treh projektov ni sklepčna. Tožnik je sicer navedel nekakšen grobi opis opravljenega dela, ki pa ga ni niti časovno niti zneskovno opredelil, da bi bilo te opredelitve možno preveriti z izvedencem. Opredeljena je vtoževana vrednost vsakega projekta, ni pa časovne in vrednostne opredelitve posameznih opravil, kar bi pripeljalo do zahtevane skupne vrednosti. Šele v pritožbi je tožnik navedel, da bi izvedenec tožnikovo delo ovrednotil kot celoto, pri čemer bi upošteval potrebno število opravljenih ur tožeče stranke in kakovost ter uporabnost njegovega izdelka. Izpodbijana sodba to trditev pravilno šteje kot nedovoljeno širitev trditvene podlage. Nekaj posamičnih navedb o številu ur dela pa še daleč ne pokriva vseh predhodno naštetih opravil na vseh treh objektih, medtem ko urnih ali drugačnih denarnih postavk za opravila v tožbenih trditvah sploh ni. Sporna dokaza (priča Š., izvedenec) sta nedovoljena informativna dokaza, pri čemer se tožnik ni skliceval, da ne bi poznal dejstev, ki bi jih moral navesti, kar bi morda utemeljevalo izvedbo dokazov kot poizvedovalnih. Tožbene trditve torej vsebinsko niso omogočale preizkusa utemeljenosti spornih zahtevkov, zaradi česar revizijsko sodišče zaključuje, da je pravilno stališče sodišč druge in prve stopnje, da tožnik ni zmogel vsebinsko ustreznega trditvenega bremena za utemeljenost (še spornega) tožbenega zahtevka. Tožnikovo revizijsko nasprotovanje tem zaključkom je torej neutemeljeno.

13. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj delno drugačno stališče N. Betetto v: L. Ude, A. Galič – Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 611 in 612.