Jedro

Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da bi v obravnavanem primeru morala zavarovanka zagotoviti tožniku spremstvo varnostnika, saj je bilo glede na čas vožnje in vsebino poštnih pošiljk, tožnikovo vožnjo oceniti kot rizično, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da je bila linija oziroma območje, po katerem je tožnik vozil takšno, da ga ni bilo možno oceniti kot rizičnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju (za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku dne 16. 1. 2013 v okviru svojih delovnih obveznosti).

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno njeno razveljavitev. Odločitev sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke (v nadaljevanju zavarovanka) je nepravilna in predstavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je v nasprotju s podatki spisa. Toženka se z ugotovitvami sodišča o opustitvi skrbnega ravnanja njene zavarovanke ne strinja in je prepričana, da je slednja izpolnila vse zakonske obveznosti glede zagotavljanja varovanja oziroma je zadostila varnostnim kriterijem zavarovanja voznika med prevozom gotovine, pri čemer je potrebno upoštevati, da se stopnja in vrsta zavarovanja prilagaja oceni ogroženosti. Priča G.D., vodja oddelka korporativne varnosti pri zavarovanki je povedal, da linija, na kateri je takrat vozil tožnik ni bila ocenjena kot rizična, zato ni bilo varovanja z varnostnikom. Zavarovanka se je zavedala nevarnosti, da lahko pride do ropa poštnega vozila, zato je vozilo opremila s SOS tipkami, voznike pa dodatno s prenosnimi SOS tipkami, na linijah, ki jih je ocenila kot rizične pa je zagotovila tudi varovanje z varnostnikom. SOS tipka po voznikovem pritisku omogoča prenos alarmnega signala vozila v nadzorni center Pošte Slovenija, tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) te tipke ni aktivirala in nadzornega centra ni seznanila z izrednim dogodkom, kar ni moč šteti v škodo toženki oziroma njeni zavarovanki. Priča S.P., operativni vodja nadzornega centra pri zavarovanki je izpovedal, da se je razporeditev na linije določala glede na konkretne okoliščine s strani vodje trezorja, strokovnega delavca za logistiko, torej oseb, ki so imele podatke o vsebini pošiljk. Priča I.J., sodelavec tožnika je povedal, da so navodila glede varovanja dobili s strani službe za korporativno varnost, z notranjim odredbami in pravilniki pa je bilo določeno kako se je gotovina varovala, medtem ko je bilo o tem, koliko oseb mora sodelovati pri prevozu glede na vrednost pošiljke urejeno na ravni države. Glede na navedeno ne gre slediti stališču sodišča prve stopnje, da je s tem, ko zavarovanka v tem primeru ni zagotovila fizičnega varovanja s spremstvom varnostnika, podana njena krivdna odgovornost. Prav tako se toženka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podana tožnikova soodgovornost, saj tožnik ni mogel vzpostaviti alarmno stanje zato, ker ni imel pri sebi prenosne SOS tipke, ki jo mora imeti voznik vedno pri sebi oziroma fizično dosegljivo, ko se ne nahaja v vozilu. Tožnik tipke ni imel pri sebi, ko je izstopil iz vozila. Njegovo ravnanje je bilo premalo skrbno. Toženka njegovo opustitev ocenjuje kot malomarno, saj ni upošteval navodila zavarovanke o pravilnem ravnanju v primeru ropa, glede česar je bil s strani delodajalca poučen. Sodišče se je postavilo v vlogo izvedenca in ocenilo, da zavarovanka ni ravnala v skladu s pravnim standardom, ker bi morala poleg tehničnega in mehanskega varovanja vozila zagotoviti še fizično varovanje voznika. Dokazno breme glede protipravnosti in obstoja drugih predpostavk z izjemo krivde je na strani tožnika. Po mnenju toženke je ostalo neraziskano pravno relevantno dejstvo, ali bi v danem primeru zavarovanka toženke lahko zagotovila večjo varnost tožnika, kar bi bilo vprašanje za izvedenca, saj sodišče nima tega strokovnega znanja.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke. V njej v celoti prereka pritožbene navedbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na strani toženke podana odškodninska odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 16. 1. 2013, ker je zavarovanka toženke z opustitvijo dolžnega ravnanja, ko ni zagotovila pogoje za varnost tožnika pri delu(1), ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) krivdno odgovorna (prvi odstavek 131. člena OZ in 135. člen OZ) za škodo, ki je tožniku kot vozniku poštnega vozila, v katerem je prevažal vrednostne pošiljke (v višini približno 92.000,00 EUR gotovine), nastala v posledici poštnega ropa.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), pri čemer preizkus v pritožbi zgolj nekonkretizirano zatrjevanih kršitev ni bil mogoč. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na podlagi dokazne ocene katerih je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Razlogi v izpodbijani sodbi so obširni, temeljiti, dokazno podprti in prepričljivi, zato jim sodišče druge stopnje v celoti sledi, zaradi pritožbenih izvajanj pa dodaja še naslednje:

7. Tožnik je očital zavarovanki (svoji delodajalki), da je opustila varnostne ukrepe, ker mu ni zagotovila varnostnega spremstva kot vozniku, ki je prevažal večje količine denarja in varovanih pošiljk v obdobju izplačilnih dni, ko je obstajala večja nevarnost ropov, s čimer je ravnala v nasprotju s Pravilnikom o načinu prevoza in varovanja denarja ter drugih vrednostnih pošiljk (v nadaljevanju Pravilnik), in da kljub temu, da je bilo vozilo opremljeno s sledilno napravo, nihče pri zavarovanki ni opazil, da je tožnik moral vozilo ustaviti in zatem voziti po nepredvideni poti, da je vozilo skoraj uro in pol stalo na mestu, in da se tožnik ob predvidenem času sploh ni vrnil v centralo. Toženka je zatrjevala, da je bila varnost v zadostni meri zagotovljena z ustrezno organiziranostjo ter materialnimi sredstvi, posebej na to, da je bil tožnik opremljen s SOS tipko, ki je ni aktiviral, ter da je bilo tudi vozilo, ki ga je takrat vozil, opremljeno s SOS tipko (prva je bila prenosna, druga, ki se je nahajala na armaturni plošči vozila), in da oboroženi varnostniki spremljajo vozila le v primeru povečane stopnje tveganja ( ob izplačilnih dnevih, naročilih dotacij ali odvodih večjih vrednosti in podobno), kar v konkretnem primeru ni bilo zaznati.

8. Pritožba navaja, da se je zavarovanka zavedala nevarnosti, da lahko do ropa poštnega vozila pride, v posledici česar je vozila opremila s SOS tipkami, voznike pa dodatno s prenosnimi SOS tipkami, na linijah, ki jih je ocenila kot rizične, pa zagotovila tudi varovanje z varnostnikom, vendar tožnik prenosne tipke v škodnem dogodku ni aktiviral in s tem seznanil nadzorni center z izrednim dogodkom, kar pa ni moč šteti v škodo toženki oziroma njeni zavarovanki, sklicujoč se pri tem na izpovedbe prič D., P. in J., delavcev, ki so bili zaposleni pri zavarovanki. Tovrstna pritožbena navajanja niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je izpovedbe navedenih prič dokazno ocenilo, pri čemer je izpostavilo izpovedbo priče D., da ne vidi razloga, da tudi tega prevoza ne bi bilo mogoče oceniti kot prevoza s povečanim tveganjem, nadalje izpovedbo priče P. (vodja nadzornega centra pri zavarovanki), da so o določitvi varovanja z varnostniki upoštevali konkretne okoliščine, o katerih so odločale osebe, ki so imele podatke o tem, kakšna je vsebina posameznih pošiljk, pa tudi izpovedbo priče J. (vodje oddelka transporta pri Poštno logističnem centru Maribor), ki je povedal, da je prisotnost varnostnika odredil oddelek korporativne varnosti. Upoštevaje navedeno, ob nadaljnjem upoštevanju priče Saviča (referenta za varnost pri zavarovanki), ki je povedal, da je varovanje prevoza z varnostnikom ponavadi določil vodja trezorja ter izpovedbe D., da je bila povečana stopnja ogroženosti med 15. in 18. v mesecu, ko se je prevažala višja vrednost gotovine, zato so takrat povečali stopnjo varovanja na različnih linijah, za katere so ocenili določeno stopnjo ogroženosti, kot takšna pa ni bila ocenjena linija, na kateri je tistega dne vozil tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka oziroma njena zavarovanka ni ravnala v skladu s pravnim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka in bi morala poleg tehničnega in mehanskega varovanja vozila zagotoviti še fizično varovanje voznika, ki bi škodni dogodek preprečil ali vsaj zmanjšal možnost za njegov nastanek. Ugotovitev, da toženka ni znala pojasniti sodišču, zakaj je bila linija, na kateri je vozil tožnik tistega dne, ocenjena kot manj rizična oziroma ne tako rizična, da bi voznika morali spremljati oboroženi varnostniki, čeprav je med drugim prevažal gotovino v vrednosti okrog 92.000,00 EUR, prevoz pa se je vršil v rizičnem času, 16. 1. v mesecu (pri čemer so kot rizični dnevi v mesecu ocenjeni s strani toženke: izplačilni dnevi, ti pa so bili po izpovedbi priče D., vodje oddelka korporativne varnosti pri zavarovanki, v času med 15. in 18. v mesecu, takrat so tudi povečali stopnjo varovanja in na linijah, za katere so ocenili višjo stopnjo ogroženosti, zagotovili varovanje s spremstvom varnostnika). Vse navedeno je tudi po oceni sodišča druge stopnje zadosten razlog za ugotovitev, da zavarovanka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, s čimer je ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 6. člena OZ, hkrati pa tudi v nasprotju s 45. členom ZDR in 5. členom ZVZD-1. Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da bi v obravnavanem primeru morala zavarovanka zagotoviti tožniku spremstvo varnostnika, saj je bilo glede na čas vožnje in vsebino poštnih pošiljk, tožnikovo vožnjo oceniti kot rizično, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da je bila linija oziroma območje, po katerem je tožnik vozil takšno, da ga ni bilo možno oceniti kot rizičnega.

9. Zakaj sledilni sistem, nameščen na vozilu, in pa SOS tipka, opremljena na armaturi vozila, kakor tudi prenosna SOS tipka, ki jo je imel tožnik, niso zadoščali varnostnim pogojem v danem primeru, kar je prav tako predmet pritožbene graje, je sodišče prve stopnje v zadostni meri pojasnilo. Sam način izvedbe poštnega ropa, pri čemer je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi tožnika, izpovedba katerega je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča skladna in prepričljiva ter zato verodostojna, ni zagotavljala tožnikove varnosti. Način ropa, ko je tožnika ustavilo vozilo z utripajočimi rotacijskimi lučmi, iz katerega je stopila oseba v policijski uniformi, ne daje podlage za očitek tožniku, da ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ko je iz vozila stopil brez prenosne SOS tipke, ter se tudi sodišče druge stopnje pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da bi bilo izkustveno nesprejemljivo, da bi voznik moral tudi v tem primeru vzeti prenosno tipko in jo ves čas držati v roki. Tožnik za slednje ni imel nikakršnega razloga, saj so ga ustavile prav osebe, ki varujejo državljane Republike Slovenije, kar pomeni, da se ni mogel počutiti ogroženega. Kasneje, ko je ugotovil prevaro, pa mu je bil vklop varnostne SOS tipke v vozilu preprečen(2), vsekakor pa od njega ni bilo moč pričakovati, ob dejstvu, da so bili poštni roparji oboroženi, da ogrozi svoje življenje. Da je bilo varovanje tudi sicer premalo skrbno, pa kaže še dejstvo, da kljub sledilni napravi, nameščeni na vozilu (GPS sistem), nihče v nadzornem centru zavarovanke ni opazil, da tožnik ne vozi po pravi poti, da je vozilo precejšen čas stalo na mestu, ter da tožnik ob predvidenem času ni prišel nazaj, pri čemer ni šlo za minute, temveč za uro in pol zamude (kot je izpovedal tožnik(3)). Tožnik je pomoč dobil šele po tem, ko se je sam osvobodil in sam poiskal pomoč.

10. Vse navedeno nedvomno kaže tudi na to, da tožnik v ničemer ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, ni mu mogoče očitati, da je ravnal neskrbno oziroma drugače, kot bi v obravnavanem primeru ravnal povprečno skrben človek. Pritožbena graja, da je tožnik ravnal malomarno, ker pri sebi ob izstopu iz vozila ni imel prenosne SOS tipke, iz navedenih razlogov ni utemeljena. Tožniku tudi po oceni sodišča druge stopnje ni moč očitati kakršnegakoli soprispevka k nastanku škodnega dogodka.

11. Pritožbena graja, da se je sodišče postavilo v vlogo izvedenca in kar samo ocenilo, da je bilo ravnanje zavarovanke, v nasprotju s pravnim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka, ker bi morala poleg tehničnega in mehanskega varovanja vozila zagotoviti še fizično varovanje voznika, prav tako ni utemeljena. Na strani tožnika je bilo dokazno breme nedopustnega ravnanja zavarovanke toženke, ki ga je tožnik tudi po oceni sodišča druge stopnje nedvomno dokazal in kar potrjuje dokazna ocena sodišča prve stopnje, medtem ko je bilo nasprotno dokazno breme o obstoju zadostne skrbnosti na strani toženke, ki pa tega dokaznega bremena ni zmogla, pri čemer slednja predloga za postavitev izvedenca niti ni podala. Zgolj posplošeno navajanje v pritožbi, da se je sodišče postavilo v vlogo izvedenca, zato ni utemeljeno. Sodišče je povsem življenjsko in izkustveno sprejemljivo ocenilo ravnanje tožnika v danem primeru.

12. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odvisna od končne odločitve, zato je bila odločitev pridržana in bo o stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Op. št. (1) : 5. in 9. člen Zakona o varnosti in zdravja pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) in 43. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

Op. št. (2) : Tožnik je povedal, da je pod grožnjo z orožjem moral nazaj v vozilo, kjer je skušal seči po SOS tipki na armaturi, pa ga je ropar s kopitom pištole udaril po desnici.

Op. št. (3) : Tožnik je povedal, da je bil predviden čas prihoda ob 20.30 uri, do 22.00 ure ga nihče ni pogrešal.