Jedro

Kriminalna količina, ugotovljena v razlogih sodbe, je za 5.400,00 EUR višja od količine, vsebovane v sodbenem izreku, kar pomeni, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ki se nanaša na odločilno dejstvo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31. 3. 2015 obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in tri mesece zapora. Obsojencu je naložilo plačilo 70.600,00 EUR oškodovancu, v presežku je slednjega napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 8. 9. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo 600,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot uvodoma navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Nižji sodišči sta se do vrednosti vozil in narave pravnih poslov zadostno opredelili. Dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici, nimajo narave odločilnih, temveč le kontrolnih dejstev. Smiselno enako velja za dejstva, ugotovljena na podlagi izvida in mnenja izvedenca. V preostalem vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se nanj ni odzval, in njegovemu zagovorniku, ki je izrazil nestrinjanje s stališči tožilca.

B.

5. Vložnik utemeljeno navaja, da izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nasprotuje njenim razlogom glede vrednosti vozila Mercedes Benz A 190 Brabus. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbene razloge vneslo dejstva, da je obsojenec oškodovancu posodil 10.000,00 EUR – polovico tega zneska je izročil v gotovini, polovico pa v obliki vozila, za katero sta predhodno sklenila prodajno pogodbo in se dogovorila za kupnino 10.400,00 EUR, vendar je bilo vozilo v resnici vredno le 5.000,00 EUR. To pomeni, da je bil oškodovanec iz tega pravnega posla (posojilne pogodbe, prekrite s prodajno pogodbo) obsojencu dolžan 5.000,00 EUR.

6. Iz krivdoreka ne izhaja, da prodajna pogodba prekriva posojilno ali kakršnokoli drugo pogodbo. V izreku je opisano le, da sta obsojenec in oškodovanec sklenila prodajno pogodbo za vozilo z dogovorjeno kupnino 10.400,00 EUR, in da je oškodovanec vozilo prodal, še preden ga je odplačal. Kriminalna količina, ugotovljena v razlogih sodbe, je tako za 5.400,00 EUR višja od količine, vsebovane v sodbenem izreku, kar pomeni, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ki se nanaša na odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljena, zato ji je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ostalih navedb v zahtevi glede na tako odločitev ni presojalo (navedbi, da je iz izreka izostalo pojasnilo, v čigavo korist je bila ustanovljena zastavna pravica, in da je sodišče dejstva prevzelo iz sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici, namesto da bi jih ugotavljalo na podlagi izvedenih dokazov, sta materialno neizčrpani, v preostalem pa vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja – peti in drugi odstavek 420. člena ZKP).