Jedro

Dogovor o skupni gradnji in o višini deležev na njej je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi S. K. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "III. Solastniški delež tožene stranke S. K. na nepremičnini - hiši v ..., s pripadajočim zemljiščem, parc.štev. 85, k.o. P. se iz sedanjih 64/100 v odnosu do celote zmanjša za 14/100 v odnosu do celote, pri 36/100, pri katerih je vpisana lastinnska pravica na V. S. in pri 14/100 S. S. pa se vknjiži lastninska pravica na ime S. I., ...." V ostalem se pritožba S. K., pritožba ostalih pritožnikov pa v celoti zavrnejo in se v nespremenjenih, toda izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik S. I. s svojimi vlaganji in delom v gradnjo nepremičnine - hiše v S. 34 na podlagi dogovora s S. V. pridobil solastninsko pravico do 1/2 hiše, ki je zgrajena na parceli štev. 442 k.o. S. s pripadajočim deležem funkcionalnega zemljišča. Tožene stranke je zavezalo, da to priznajo in nato je solastniški delež tožene stranke K. S. zmanjšalo iz sedanjih 64/100 v odnosu do celote, na 14/100 v odnosu do celote, pri 50/100 pa odločilo, da se vknjiži lastninska pravica na ime S. I., ... Toženo stranko K. S. je zavezalo, da v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, ki bo omogočila vknjižbo solastnine na tej nepremičnini, ker bo sicer to listino nadomestila ta sodba. Končno je tožene stranke zavezalo k nerazdelnemu plačilu stroškov tožeče stranke, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Zoper to sodbo se pritožujejo tožene stranke, torej dediči po pok. V. S., to so J. S., S. K. in V. N. in S. K. in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očitajo, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v 1. odstavku izreka navedlo pokojnega V. S. kot prvotoženca. Nepravilna sta tudi 3. in 4. odstavek izreka sodbe, s katerima je bilo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku, saj je sodišče odločilo, da se delež S. K. iz sedanjih 64/100 v odnosu do celote, zmanjša na 14/100 do celote, pri 50/100 pa se vknjiži lastninska pravica na ime tožnika, S. K. pa naj bi bila dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, ki bo omogočila vknjižbo solastnine na navedeni nepremičnini. Čeprav je temelj sporen in prav tako višina je tako oblikovani zahtevek nepravilen, saj so po smrti prvotno toženega V. S. v pravdo stopile njegove dedinje J. S., S. K. in V. N., ki so tožene poleg že prvotno tožene stranke S. K. Vse tožene stranke so kot solastniki sporne nepremičnine materialni in enotni sosporniki, pa tudi nujni sosporniki, zato bi bilo potrebno zavezati k izstavitvi zemljiškoknjižne listine vse tožene stranke. Predhodno bi bilo treba seveda ugotoviti dedne deleže posameznih toženih strank. V 4. odstavku izreka pa tudi ni določeno ali pa je premalo določeno, komu se naj in kakšna zemljiškoknjižna listina izstavi, pri čemer pa je izrek v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, kajti v 3. odstavku na zadnji strani sodbe je rečeno, da so dolžne izstaviti zemljiškoknjižno listino vse tožene stranke, v 4. odstavku izreka pa sodišče obvezuje samo S. K. V svojih nadaljnjih izvajanjih tožene stranke v pritožbi izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se tožnik in toženec dogovorila za skupno gradnjo hiše ter za delitev njenega lastinštva po načelu pol-pol. Vendar pa se tožene stranke J. K., S. K. in V. N. s tožnikom niso nič dogovorile o skupni gradnji in o kakem dogovoru nič ne vedo. Kar pa se tiče dogovora med očetom pok. V. S. in tožnikom I. S. pa tožene stranke dogovor še naprej zanikajo in tudi obrazlagajo zakaj. Zaključek sodbe, da sta bila oče in tožnik edini osebi, ki sta lahko sklepali dogovor o skupni gradnji je neupravičen, kajti solastnica je bila tudi J. S., ki je izpovedala, da se je s pokojnim možem pogovarjala o vseh podrobnostih glede gradnje hiše. Poleg tega pa v zapuščinskem postopku uveljavlja polovično lastništvo na premoženju, pridobljenem skupaj z možem. Tožene stranke zato vztrajajo na tem, da dogovora o skupni gradnji ni bilo in tudi niso bili dogovorjeni deleži. Tudi glede prispevkov k gradnji tožene stranke menijo, da je sodba nepravilna in da je bil prispevek očeta bistveno višji kot tožnikov. Pritožba zaključuje, da če bi sodišče kljub vsemu ugotovilo obstoj dogovora je med prispevki pok. V. S., J. S. in tožnika tako velika razlika, da ni nobene podlage za priznanje solastnega deleža v višini 1/2 do celotne nepremičnine. Pritožba S. K. je delno utemeljena, pritožba ostalih pritožnic pa ni utemeljena. Očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v izreku pod I navedlo pokojnega V. S. kot prvotoženca, ni na mestu. Predvsem sodišče V. S. ne navaja kot prvotoženca, po drugi strani pa, čeprav je izrek izpodbijane sodbe identičen s tistim z dne 15.1.1998, ne gre za enako situacijo. Ko je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 15.1.1998 ugotovilo, da je tožnik S. I. na podlagi dogovora s S. V. pridobil solastninsko pravico do polovice hiše, se je kot tožena stranka pojavljal S. V. in je bil s sodbo tudi zavezan, danes pa temu ni več tako. Ko je pritožbeno sodišče s sklepom opr.štev. II Cp 634/98 z dne 15.7.1998 razveljavilo prvo sodbo je res reklo, da z mrtvo stranko ni mogoče ničesar ugotavljati, vendar pa je takrat nastopal kot stranka mrtvi V. S. in tako z njim res ni mogoče nič ugotavljati. Danes pa je drugače, kajti 1. odstavek izreka izpodbijane sodbe govori le o tem, s kom se je I. S. dogovoril, da bo pridobil lastninsko pravico do polovice hiše. Tega dela tožbenega zahtevka ni bilo mogoče drugače oblikovati, kot da se v njem pove s kom se je tožnik dogovarjal, to pa je bil V. S. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan. Prav pa je dati pritožbi, da je nepravilna odločitev, vsebovana v 3. odstavku izreka sodbe, da se solastniški delež S. K. iz sedanjih 64/100 v odnosu do celote zmanjša na 14/100 v odnosu do celote. Če je pokojni V. S. z darilno pogodbo v korist S. K. razpolagal tudi s tistim deležem, ki naj bi pripadal tožniku I. S., potem ni mogel veljavno razpolagati z več kot polovičnim deležem. Če je torej S. K. podaril polovico deleža je to brez nadaljnjega lahko storil. S svojim premoženjem je namreč lahko razpolagal. Ni pa mogel podariti S. K. 64/100 v odnosu do celote, ampak le 50/100 in ji je torej podaril 14/100, več kot pa bi smel, glede na dogovor s tožnikom. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi S. K. in 3. odstavek izreka sodbe spremenilo tako, da se solastniški delež S. K. zmanjša za 14/100 (ne pa na 14) v odnosu do celote, pri 36/100, pri katerih je ostal lastnik in je bil vpisan kot lastnik V. S. pa se vknjiži lastninska pravica na tožnika. Tožnik je na ta način prejel 14/100 od vknjiženega dela S. K. in 36/100 od V. S. tako, da bo na podlagi te sodbe lahko vknjižen kot solastnik do 50/100 v odnosu do celote. Pri takem stanju bo torej S. K. morala izdati za zemljiško knjigo sposobno listino, ki bo omogočila vknjižbo tožnikove solastnine na navedeni nepremičnini - hiši s pripadajočim zemljiščem le do 14/100 v odnosu do celote. Samo ona lahko torej izda tako listino in nihče drug in so zato pritožbene navedbe o enotnih in nujnih sospornikih neutemeljene. Prav tako je neutemeljena zahteva, da bi bilo treba ugotoviti dedne deleže v tem postopku. Dedni deleži se ugotavljajo v zapuščinskem postopku, v tem postopku pa se niti niso mogli, saj ni bilo nobenega tožbenega zahtevka v tej smeri. Nadaljnji pritožbeni očitek, da je 4. odstavek izreka premalo določen in v njem ni navedno komu naj se kakšna zemljiškoknjižna listina izstavi, je sedaj glede na spremenjeno odločitev v 3. odstavku brezpredmeten tudi iz razloga 24. in 68. člena Zakona o zemljiški knjigi. Pritožba pa se obširno ukvarja tudi s samim dogovorom med pokojnim očetom V. S. in tožnikom I. S. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, katerim se kot pravilnim, tudi samo pridružuje. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena. Kar pa se tiče neupravičenega zaključka izpodbijane sodbe, da sta bila oče in tožnik edini osebi, ki sta lahko sklepali dogovor o skupni gradnji, pa pritožba pravi, da je bila solastnica tudi J. S., kot žena pokojnega V. S. in je bila še kako upravičena, da se udeleži takega dogovora, ki se je tikal njenega premoženja. Če je tako, da se je udeleževala dogovora, potem to ni ovira, da tak dogovor ne bi bil sklenjen, ampak nasprotno, da se je s takim dogovorom strinjala, saj ga dosedaj ni izpodbijala. Če se je, kot pravi pritožba, s pokojnim možem pogovarjala o vseh podrobnostih glede gradnje hiše, potem se je očitno tudi takrat, ko se je pokojni oče pogovarjal z današnjim tožnikom. Pritožba tudi pravi, da J. S. v zapuščinskem postopku uveljavlja polovično lastništvo na premoženju, pridobljenem skupaj z možem, kar pa ni res. V zapuščinskem spisu, ki je v fotokopiji priložen temu pravdnemu spisu, ni nobenega takega podatka. Pritožba se ukvarja tudi s prispevkom tožnika h gradnji. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj dogovora med tožnikom in očetom o skupni gradnji in solastništvu do polovice in je zato na temelju dogovora o skupni gradnji in solastništvu ugodilo tožnikovemu zahtevku. Vprašanja v zvezi s prispevkom tako niti niso pravno relevantna in zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prispevke tožnika in njegovega očeta, ne bo odgovarjalo. Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v 3. odstavku izreka izpodbijane sodbe odločilo, da se iz sedanjih 64/100 v odnosu do celote, zmanjša delež S. K. na 14/100. Ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je zato pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 373. člena ZPP/77 pritožbi delno ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče kot tako tudi zavrnilo. Ker tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožene stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka. Ne gre namreč prezreti, da so propadle glede temelja tožbenega zahtevka, da so propadle glede samih prispevkov tožnika k gradnji in da predstavlja njihov uspeh le uspeh S. K., ki pa je napram predlogu, naj se sodba razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, le neznaten.