Jedro

Direktor tožene stranke in tožnik sta se sestala, potem ko je tožena stranka tožnika ponovno pozvala nazaj na delo po ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in se dogovorila, da se tožnik na delo vrne po izteku 6-mesečnega odpovednega roka. Zahtevek za plačilo razlik v plači oziroma neizplačanih plač za čas po izvršljivosti sodbe ni neutemeljen zgolj zaradi tega, ker tožnik v času šestih mesecev po izvršljivosti ni z izvršbo zahteval vrnitve nazaj na delo, temveč zaradi tega, ker v zakonskem roku ni zahteval sodnega varstva v zvezi z obstojem delovnega razmerja na podlagi ustnega dogovora o vrnitvi na delo, čeprav je glede tega med strankama očitno obstajal spor, temveč je vložil le tožbo za plačilo razlike v plači. Tožnik je zato upravičen do razlike v plači le do izteka roka za prostovoljno izvršitev sodbe.

Šele pravnomočna sodna odločba o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dolžnosti tožene stranke, da delavca pozove nazaj na delo ustvari po eni strani dolžnost delodajalca, da to stori in na drugi strani obveznost delavca, da se takšnemu pozivu odzove brez nepotrebnega odlašanja. Ni mogoče šteti, da je tožena stranka prosta obveznosti, da na podlagi pravnomočne sodbe tožnika pozove nazaj na delo, ker je to storila že pred pravnomočnostjo sodbe, v času ko drugostopenjsko sodišče še ni odločilo o njeni pritožbi.

Izrek

Pritožbi tožnika zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (zavrnilna dela točke I., II. izreka ter točka III. izreka) se delno ugodi in se izpodbijana sodba a) delno spremeni v zavrnilnem delu točke I., tako da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova razlike v plači plačati za februar 2011 (za čas od 4. 2. 2011 do 28. 2. 2011) neto znesek 952,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2010 do plačila, -za marec 2011 (za čas od 1. 3. 2011 do 22. 3. 2011) neto znesek 917,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 do plačila, ter zanj od teh zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke.“ b) razveljavi v točki III. izreka (odločitev o stroških postopka) in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnika zoper sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe, se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova plač oziroma razlik v plačah izplača v izreku sodbe navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov, na naštete neto zneske obračuna in plača vse davke in prispevke, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 plača neto znesek 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje in na neto znesek regresa v višini 650,00 EUR obračuna in za tožnika plača akontacijo dohodnine; zavrnilo pa je višji zahtevek in zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 773,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka (točka III. izreka).

Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo premij dodatnega pokojninskega zavarovanja za tožnika na račun Odprtega vzajemnega pokojninskega sklada.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove zahtevke za obdobje po 3. 2. 2011, torej po dnevu pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 380/2009. Ta datum je za ugotavljanje tožnikovih pravic popolnoma nepomemben, saj je bila tožena stranka na podlagi navedene sodbe tožnika dolžna pozvati nazaj na delo. Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da delavcu v takšnem primeru pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja do dneva poziva (sklep opr. št. Pdp 259/2006, smiselno enako sklep opr. št. I Ip 3540/2007). Tožnik je poziv na delo prejel 7. 4. 2011, kar pomeni, da bi mu sodišče moralo priznati vse pravice iz delovnega razmerja do 7. 4. 2011 in ne le do 3. 2. 2011. Bistveno vprašanje v tem sporu pa je bilo, ali sta stranki sklenili dogovor, da se bo tožnik 1. 10. 2011 vrnil na delo. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ugotovilo, da je tožnik dokazal obstoj tega dogovora, vendar pa iz te ugotovitve ni izpeljalo nobenega sklepa. Vsebina 8. točke obrazložitve je v neskladju z vsebino nadaljnjih točk obrazložitve, kar pomeni, da so odločilna dejstva in razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 92/2008, ki pa se nanaša na drugačen primer. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v roku šestih mesecev z izvršbo nujno zahtevati vrnitev na delo. Izvršilni postopek je namenjen prisilni izvršitvi izvršilnega naslova, kar pomeni, da je izvršba smiselna, če dolžnik svoje obveznosti ni pripravljen prostovoljno izpolniti. Stranki v tem sporu pa sta se strinjali, da se tožnik vrne na delovno mesto v začetku oktobra 2011. Izvršba sploh ne bi bila smiselna, saj je tožena stranka pristala na prostovoljno izpolnitev. V kolikor bi tožnik pred potekom šestmesečnega roka po pravnomočnosti sodbe kljub dogovoru vložil predlog za izvršbo, bi tožena stranka zagotovo ugovarjala, da je obveznost že izpolnila, ker se je z delavcem dogovorila o konkretnem datumu vrnitve na delo in bi bil predlog za izvršbo zavrnjen. Zaradi obstoja dogovora o vrnitvi na delo in tožnikove vrnitve na delovno mesto (oziroma namenskega onemogočanja dela tožnika s strani tožene stranke) potek roka iz 231. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998) in izguba pravovarstvenega zahtevka za nedenarno terjatev ne pomeni tudi izgube tožnikove pravice iz delovnega razmerja. Iz dogovora strank in priprave delovnega mesta je bilo jasno kam se tožnik vrača, še vedno so bili podani vsi elementi delovnega razmerja, odpovedana pogodba o zaposlitvi pa je še vedno veljala. To nadalje pomeni, da je tožnik tudi za čas po 7. 4. 2011 in 22. 9. 2011 upravičen do vtoževanih razlik v plači in da je še naprej v delovnem razmerju pri tožni stranki sicer vse do konca septembra 2012, ko se je znova zaposlil drugje. Glede na to, da je bil dogovor o vrnitvi na delo veljavno sklenjen in da je tožena stranka tožniku rekla, da ga ne potrebujejo, ni pa mu odpovedala pogodbe o zaposlitvi, je delovno razmerje med njima še vedno trajalo, kar pomeni, da je podlaga za vtoževane zahtevke v obstoju delovnega razmerja. Ne glede na navedeno pa bi sodišče prve stopnje tožnikove zahtevke moralo prisojati tudi na odškodninski podlagi, če že meni, da po 3. 2. 2011 delovno razmerje ni več obstajalo. Sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago in mora samo ugotoviti, ali zatrjevana dejstva opravičujejo odločanje na drugi pravni podlagi.

Tudi zoper izpodbijani sklep tožnik uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je zahtevek v zvezi z dodatnim pokojninskim zavarovanjem postavljen že z vlogami z dne 27. 9. 2011 in 16. 5. 2012 in ne le z vlogo z dne 8. 1. 2013, ko je tožnik zahtevek za plačilo dodatnega pokojninskega zavarovanja razširil še za čas do septembra 2012, saj bi sicer v obrazložitvi sklepa navedlo tudi prejšnje vloge in ne le 4. točko XIV. točke vloge z dne 8. 1. 2013. Nesmiselno je namreč, da je sodišče prve stopnje o tem, da se razširitev tožbe ne dovoli, ni odločilo že po prejemu vloge z dne 27. 9. 2011, temveč je o pokojninskem zavarovanju celo zaslišalo direktorja, nato pa na zadnjem naroku ni dopustilo odločanja o usklajenih oziroma znižanih zahtevkih za dodatno pokojninsko zavarovanje. Zaradi uskladitev zneskov dodatnega pokojninskega zavarovanja in priložene pristopne izjave ni bilo potrebno nobeno dodatno obravnavanje ali izvajanje dokazov. V kolikor je sodišče prve stopnje dovolilo razširitev tožbe glede zahtevka za plačilo plač, bi moralo dopustiti tudi razširitev glede zneskov dodatnega pokojninskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka ni upoštevalo, da je tožena stranka tožniku med postopkom plačala znesek 5.360,08 EUR, zaradi česar je tožnik delno umaknil tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje pa o umiku ni odločilo in v tem delu postopka ni ustavilo. Sodišče prve stopnje bi tožniku moralo priznati nagrado za vsak narok. Stališče Vrhovnega sodišča RS o tem, da se pooblaščencem v civilnem postopku ne glede na število narokov prizna le ena nagrada za narok je diskriminatorno v primerjavi z ureditvijo sistema nagrad v kazenskih in prekrškovnih postopkih. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi v celoti, izpodbijani sklep pa razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe tudi tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da postopek pred sodiščem prve stopnje ni bil dopusten, če gre za pravnomočno razsojeno stvar. Iz sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 380/2009 z dne 12. 5. 2010 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 897/2010 z dne 3. 2. 2011, izhaja, da mora tožena stranka med drugim pozvati tožnika nazaj na delo in mu od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi, vključno z nadomestilom plače, ki bi jo prejemal, če bi delal. Iz sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, tako sicer niso razvidni posamezni zneski plač, do katerih je tožnik upravičen za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vendar pa ta sodba vsebuje elemente, na podlagi katerih je mogoče denarno terjatev tožnika izračunati. Tožnikova pravica zahtevati plačo oziroma razliko v plači je prenehala s trenutkom, ko se ni odzval na prvi poziv delodajalca na vrnitev na delovno mesto. Tožnik je sam kriv za izpad dohodka od poziva delodajalca z dne 21. 6. 2010 in zato od delodajalca ni upravičen zahtevati povračilo iz tega naslova. Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi zmanjšala škodo, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Ravno za to gre v konkretnem primeru, tožnik je bil dolžan storiti vse razumne ukrepe, da bi zmanjšal škodo (tožnik se je bil dolžan vrniti na delovno mesto), a tega ni storil. Zaradi navedenega tožnik ni upravičen do izplačila razlik v plači za obdobje od prvega poziva na delovno mesto dalje. Neresnična je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi med strankama obstajal dogovor, da se tožnik proti koncu leta 2011 vrne na delo. Sicer pa je ta ugotovitev za ta spor tudi brezpredmetna. Tožnik je bil od 1. 12. 2010 pri družbi A. d.o.o. zaposlen kot poslovodna oseba s plačo, ki je nižja od minimalne plače. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo je sicer lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, kot je določen v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), vendar ne daljši kot tri mesece. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi z družbo A. d.o.o. dogovorjen šestmesečni odpovedni rok. Kadar se delavec ne posluži vseh razumnih in zakonitih možnosti za čimprejšnjo vrnitev na delo in o tem sproti ne obvešča svojega delodajalca, ki ga je dolžan pozvati na delo, delodajalec neutemeljenega odlašanja ali izmikanja delavca ni dolžan upoštevati. Povsem neverjetno je, da se tožnik ni upiral nerazumno dolgemu odpovednemu roku in da je vztrajal na delu v družbi, ki mu za njegovo delo ni nudila niti minimalne plače. Navedene okoliščine predstavljajo indice, da se je tožnik namenoma izmikal ponovni zaposlitvi pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da se je bil tožnik dolžan odzvati na poziv z dne 21. 6. 2010, zato ji je bila odvzeta možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba tožnika zoper izpodbijani sklep je utemeljena, njegova pritožba zoper izpodbijano sodbo je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika zoper sodbo: Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da so razlogi izpodbijane sodbe iz 8. točke obrazložitve v nasprotju z razlogi iz nadaljnjih točk. Razlogi o odločilnih dejstvih so si med seboj v nasprotju, kadar se o istih odločilnih dejstvih v razlogih sodbe navajajo različne, medseboj izključujoče se ugotovitve, zaradi česar sodbe sploh ni možno preizkusiti. Vendar pa izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti. Res je sicer, da sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o tem, da sta stranki po pravnomočnosti sodbe opr. št. Pd 380/2009 sklenili ustni dogovor o tem, da se tožnik po izteku odpovednega roka pri novem delodajalcu vrne na delo k toženi stranki, ni subsiniralo pod nobeno pravno normo, vendar to ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da to dejstvo ni pravno pomembno, saj naj bi bil tožnikov zahtevek za čas po pravnomočnosti sodbe opr. št. Pd 380/2009 neutemeljen, zaradi zamude prekluzivnega roka, v katerem bi tožnik z izvršbo moral zahtevati, da tožena stranka izpolni svoje obveznosti. Navedeno stališče sicer lahko predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, ne pomeni pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katere izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: -na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 380/2009 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 897/2010 je bila tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, -sodba opr. št. Pd 380/2009 je postala izvršljiva 22. 3. 2011, -tožena stranka je tožnika prvič pozvala nazaj na delo že 21. 6. 2010, po prejemu še nepravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, drugič pa 25. 3. 2011, po prejemu sodbe opr. Pdp 897/2010, -tožnik se je s toženo stranko 11. 4. 2011 ustno dogovoril, da se bo k njej vrnil na delo po izteku 6-mesečnega odpovednega roka pri novem delodajalcu, -tožnik je toženo stranko z dopisom z dne 14. 9. 2011 obvestil, da se je z delodajalcem (družbo A. d.o.o.) dogovoril, da mu pogodba o zaposlitvi preneha 30. 9. 2011, tako da bi delo pri toženi stranki lahko nastopil 1. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se direktor tožene stranke in tožnik sestala, potem ko je tožena stranka tožnika 25. 3. 2011 ponovno pozvala nazaj na delo in da sta se takrat dogovorila, da se tožnik na delo vrne po izteku 6-mesečnega odpovednega roka. Ob takšni ugotovitvi pa je napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi tožnik izgubil pravico zahtevati vrnitev nazaj na delo izključno zaradi tega, ker v roku 6 mesecev od vročitve pravnomočne sodbe ni z izvršbo zahteval vrnitve nazaj na delo. Navedeno bi bilo sicer res, če stranki ne bi sklenili dogovora o tožnikovi vrnitvi nazaj na delo najkasneje po izteku odpovednega roka (tožnik se je zavezal, da bo skušal odpovedni rok skrajšati). Takšen dogovor lahko pomeni vzpostavitev delovnega razmerja za čas po izteku odpovednega roka pri družbi A.d.o.o., zato tožnik po sklenitvi tega dogovora tudi ni bil dolžan z izvršbo zahtevati vrnitve na delo. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi bilo tožniku odrekati pravico do sodnega varstva zgolj zaradi tega, ker je v času do izteka 6-mesečnega odpovednega roka poteklo več kot 6 mesecev od izvršljivosti sodbe opr. št. Pd 380/2009. Vendar pa ustni dogovor o vrnitvi na delo sam po sebi še ne pomeni pravnega naslova, na podlagi katerega bi tožnik lahko neposredno zahteval plačilo razlike v plači oziroma plačilo neizplačanih plač za čas po izvršljivosti sodbe opr. Pd 380/2009, ne da bi hkrati zahteval sodno varstvo zaradi neupoštevanja dogovora. Med strankama je namreč sporno ali je po pravnomočnosti sodbe opr. št. Pd 380/2010 prišlo do vzpostavitve delovnega razmerja. Tožnik očitno šteje, da je do tega prišlo na podlagi dogovora, tožena stranka pa to zanika. Zaradi navedenega bi tožnik s tožbo moral zahtevati ugotovitev, da je z dogovorom prišlo do vzpostavitve delovnega razmerja s 1. 10. 2011. Tak zahtevek bi tožnik v skladu z tretjim odstavkom 204. člena ZDR moral postaviti v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, to je od 3. 10. 2011, ko ga je tožena stranka odslovila iz prostorov tožene stranke, čeprav se je tega dne tožnik javil na delo. Kadar je med strankama sporno ali je delovno razmerje vzpostavljeno, to ne more biti zgolj predhodno vprašanje pri odločanju o denarnem zahtevku, temveč je obstoj delovnega razmerja potrebno uveljavljati v sodnem sporu, česar pa tožnik ni storil. Zahtevek za plačilo razlik v plači oziroma neizplačanih plač za čas po izvršljivostjo sodbe opr. št. Pd 380/2009 ni neutemeljen zgolj zaradi tega, ker tožnik v času šestih mesecev po izvršljivosti ni z izvršbo zahteval vrnitve nazaj na delo, temveč zaradi tega, ker v zakonskem roku ni zahteval sodnega varstva v zvezi z obstojem delovnega razmerja na podlagi ustnega dogovora o vrnitvi na delo, čeprav je glede tega med strankama očitno obstajal spor, temveč je vložil le tožbo za plačilo razlike v plači. Vse navedeno pomeni, da je ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS iz sodbe opr. št. VIII Ips 184/2009 z dne 9. 2. 2010 tožnik do razlike v plači upravičen le do izteka roka za prostovoljno izvršitev sodbe opr. št. Pd 380/2009. V navedeni sodbi je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da je bilo delavcu v navedenem sporu le do vročitve pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo oziroma do izteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izvršbo, priznano delovno razmerje že z navedeno sodbo. Ker delavec prisilne izvršbe ni predlagal v prekluzivnem zakonskem roku šestih mesecev, je izgubil pravico do vrnitve na delo in s tem tudi pravico do uveljavitve delovnega razmerja od poteka roka za prostovoljno izvršbo. Rok za prostovoljno izvršbo sodbe opr. št. Pd 380/2009 je potekel 22. 3. 2011, zato je tožnik do razlik v plači upravičen do tega dne in ne le do dneva odločitve sodišča druge stopnje, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na drugačno sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 259/2006 z dne 16. 3. 2006. Za oblikovanje enotne sodne prakse je zadolženo predvsem Vrhovno sodišče RS, to pa je glede vprašanja, do kdaj gredo delavcu v takšnem primeru pravice iz delovnega razmerja zavzelo jasno stališče v sodbi opr. št. VIII Ips 184/2009 z dne 9. 2. 2010. Sodišče prve stopnje se delno neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, kakršna naj bi bila razvidna iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 92/2008 dne 26. 1. 2010. Dejansko stanje v navedeni zadevi je namreč drugačno od dejanskega stanja v tem sporu. V navedenem sporu delodajalec ni pristal na prostovoljno izvršitev pravnomočne sodbe, s katero mu je bilo naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo, delavec pa v 6 mesecih od pravnomočnosti te sodbe tudi ni vložil predloga za izvršbo. V tem sporu pa je tožnik, kakor je že razloženo zgoraj s toženo stranko dosegel dogovor, da se na delo vrne po izteku 6-mesečnega odpovednega roka pri delodajalcu, pri katerem je bil takrat zaposlen. Tožniku ni mogoče očitati, da se ni poslužil vseh razumnih in zakonitih možnosti za čimprejšnje vrnitev na delo pri toženi stranki in da tožene stranke o tem ni obveščal. Nasprotno, tožnik je takoj po prejemu drugega poziva tožene stranke, da se zglasi na delo, toženo stranko obvestil, da ima z drugim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom 6 mesecev, ter zato predlaga, da se 11. 4. 2011 ali 12. 4. 2011 oglasi pri toženi stranki zaradi dogovora o ponovnem nastopu dela. Do tega razgovora je prišlo 11. 4. 2011, kar je razvidno iz dopisa direktorja tožene stranke tožnikovemu pooblaščencu (priloga A8). Vsebino ustnega dogovora sklenjenega na razgovoru 11. 4. 2011 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kakor je to že razloženo zgoraj. Tožnik je z dopisom pooblaščenca z dne 12. 4. 2011 toženi stranki, ob sklicevanju na dogovor prejšnjega dne, poslal kopijo pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ter jo hkrati obvestil, da je 7. 4. 2011 odpovedal pogodbo, tako da bo delo pri toženi stranki lahko nastopil 8. 10. 2011 oziroma še prej, ker je prosil za skrajšanje odpovednega roka. Z dopisom z dne 14. 9. 2011 pa je tožnik toženo stranko obvestil, da se je z delodajalcem (družbo A. d.o.o.) dogovoril, da mu pogodba o zaposlitvi preneha 30. 9. 2011, tako da bi delo pri toženi stranki lahko nastopil že 1. 10. 2011. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku razliko v plači dosodilo še za preostali del februarja 2011 (za čas od 4. 2. 2011 do 28. 2. 2011) ter za čas od 1. 3. 2011 do 22. 3. 2011. Pri tem se je oprlo na izračun izvedenca finančne stroke o višini te razlike. Tako je tožniku za februar 2011 dosodilo razliko med z izpodbijano sodbo že dosojenim zneskom in celotnim zneskom, ki ga je izračunal izvedenec. Za čas od 1. 3. 2011 do 22. 3. 2011 pa je tožniku dosodilo sorazmerni del zneska, ki ga je izvedenec izračunal za celoten mesec.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zoper izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožene stranke: Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. S sodbo opr. št. Pd 380/2009, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 897/2010 z dne 3. 2. 2011 je bilo toženi stranki na podlagi ugotovitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sicer res naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejemal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska v plačilo. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da takšen opisen zahtevek predstavlja nekakšno vmesno sodbo, ki ne pomeni ovire, da delavec, v primeru, če delodajalec prostovoljno ne izpolni takšne sodbe, vloži novo tožbo, s katero zahteva po višini opredeljene zneske plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje. O višini plače tožnika za čas po prenehanju delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 11. 11. 2009 podane z dne 11. 11. 2009 ni bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 380/2009, zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da se je bil tožnik dolžan odzvati na poziv delodajalca z dne 21. 6. 2010, da se vrne nazaj na delo. Takrat sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 380/2009 z dne 12. 5. 2010 še ni bila pravnomočna, saj se je tožena stranka zoper njo pritožila, drugostopenjsko sodišče pa je o njej odločilo šele 3. 2. 2011. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik, zaradi tega ker prvostopenjska sodba ni bila pravnomočna, ni bil dolžan slediti pozivu tožene stranke, da se vrne nazaj na delo, ne glede na to, da sta se tožnik in tožena stranka, kakor to izhaja iz tožnikove izpovedbe, pogovarjala o tožnikovem dejanskem interesu po vrnitvi nazaj na delo, oziroma plačilu dodatne odpravnine ter da se tožnik takrat ni mogel takoj odločiti za eno od možnosti. Šele pravnomočna sodna odločba o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dolžnosti tožene stranke, da delavca pozove nazaj na delo ustvari po eni strani dolžnost delodajalca, da to stori in na drugi strani obveznost delavca, da se takšnemu pozivu odzove brez nepotrebnega odlašanja. Ni mogoče šteti, da je tožena stranka prosta obveznosti, da na podlagi pravnomočne sodbe tožnika pozove nazaj na delo, ker je to storila že pred pravnomočnostjo sodbe, v času ko drugostopenjsko sodišče še ni odločilo o njeni pritožbi.

Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o zmanjšanju odškodnine, ker tožnik ni storil vseh razumnih ukrepov, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je povzročila tožena stranka. Tožena stranka se smiselno sklicuje na določbo 264. člena OZ, ki določa, da se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren. Tožniku ni možno očitati, da si po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi odpovedi z dne 11. 11. 2009 ni prizadeval za zmanjšanje škode, saj si je nenazadnje poiskal drugo službo, zaradi česar v tem sporu za čas, ko je bil zaposlen drugje, vtožuje le razliko med prejetimi plačami in plačami, ki bi mu šle na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Ni pa možno šteti, da je bila podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo, v smislu, kakor to uveljavlja tožena stranka, ker se tožnik pred pravnomočnostjo sodbe ni odzval na poziv tožene stranke na delo. Pri tem ni bistveno, da je bil tožnik v času, ko ga je tožena stranka prvič pozvala nazaj na delo, pri drugem delodajalcu zaposlen za določen čas.

Tožniku tudi ni možno očitati, da si ni prizadeval za zmanjšanje škode, ker ni ugovarjal domnevno nezakonito določenemu odpovednemu roku. Tožena stranka je v zvezi s tem ugovorom povsem spregledala, da je bil tožnik direktor družbe A. d.o.o., zato je zanj v pogodbi o zaposlitvi, v skladu z 72. členom ZDR, lahko bil določen daljši odpovedni rok, kot pa je sicer predviden v prvem odstavku 92. člena ZDR.

Dolžnost tožene stranke, da tožniku za čas od januarja 2010 do 3. februarja 2011 (na to obdobje se nanaša ugodilni del izpodbijane sodbe) izplača razliko v plači izhaja neposredno iz pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 380/2009 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 897/2010. V zvezi s tem pritožbeno sodišče znova opozarja na že zgoraj citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 184/2009 z dne 9. 2. 2010. Z ugodilnim delom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo vtoževane zneske le za čas do pravnomočnosti citirane sodbe, kar pomeni, da mu je dosodilo, manj, kvečjemu kot mu gre.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K pritožbi tožnika zoper izpodbijani sklep: Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe 184. in 185. člena ZPP, ko je odločilo, da ne dovoli spremembe tožbe v delu, ki se nanaša na celoten zahtevek tožnika za plačilo premij dodatnega pokojninskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da tožnik tega zahtevka ni postavil le z razširitvijo tožbe z dne 8. 1. 2013, kateri je tožena stranka izrecno nasprotovala, temveč je to pred tem storil še z dvema razširitvama tožbe in sicer z dne 27. 9. 2011 in 16. 5. 2012, katerima pa tožena stranka ni nasprotovala, temveč se je po vsebini spustila v obravnavanje tega zahtevka. Tožnik je tako s prvo razširitvijo tožbe z dne 27. 9. 2011 vtoževal plačilo zapadlih premij dodatnega pokojninskega zavarovanja v znesku 185,02 EUR mesečno za čas od 20. 1. 2010 do vključno septembra 2011, z drugo razširitvijo z dne 16. 5. 2012 je zahteval plačilo premij še za obdobje od oktobra 2011 do vključno aprila 2012, s tretjo razširitvijo tožbe z dne 8. 1. 2013 pa še za obdobje od maja 2012 do vključno septembra 2012. Pri tem ni pomembno, da je pri vsaki novi razširitvi tožbe tožnik ponovil tudi zahtevke iz prejšnjih vlog oziroma da je vsakič v celoti na novo napisal celotni zahtevek.

Kadar se tožena stranka ne upira spremembi tožbe, sodišče ne more zavrniti predloga za spremembo tožbe. Tožena stranka je dejansko nasprotovala le tretji razširitvi tožbe, s katero je tožnik zahteval plačilo premije še za čas od maja 2012 do septembra 2012, zato bi sodišče prve stopnje sklep, da spremembe tožbe ne dovoli, lahko sprejelo le v delu, ki se nanaša na to obdobje, ne pa za celotno sporno obdobje. Sodišče prve stopnje je preseglo svoja pooblastila, ko ni dovolilo spremembe tožbe tudi v tistem delu, ki mu tožena stranka ni nasprotovala. Drugi odstavek 185. člena ZPP namreč izrecno določa, da se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremembi tožbe, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Tožena stranka se je po prvi in drugi razširitvi tožbe s pripravljalno vlogo z dne 31. 5. 2012 spustila v obravnavanje glede zahtevka za plačilo premij dodatnega pokojninskega zavarovanja. Navajala je, da tožnik z ničemer ni izkazal ne temelja ne višine tega zahtevka in da tožena stranka teh premij ni bila dolžna plačevati ter da tožnik ni aktivno legitimiran za tovrstni zahtevek, saj se tovrstna izplačila ne plačujejo na račun delavcev.

Iz določbe prvega odstavka 185. člena ZPP povsem jasno izhaja, da sodišče o tem ali bo dovolilo spremembo tožbe odloča le v primeru, če se tožena stranka upira spremembi tožbe. Prvi odstavek 185. člena ZPP namreč določa, da je za spremembo tožbe potrebna privolitev tožene stranke, če ji je bila tožba vročena, da pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP, ko je sklenilo, da ne dovoli spremembe tožbe tudi v tistem delu, s katerim je tožnik uveljavljal zahtevek za plačilo premij dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od 20. 1. 2010 do vključno 30. 4. 2012, saj tožena stranka takšni spremembi tožbe ni nasprotovala. Glede na navedeno se postavi vprašanje, v čem bi bilo sploh smiselno, da bi sodišče zavrnilo predlog za spremembo tožbe na podlagi tožnikove vloge z dne 8. 1. 2013, čeprav je tožena stranka spremembi nasprotovala. Razen tega gre za takoimenovano privilegirano spremembo iz 186. člena ZPP, saj tožnik s to vlogo pa na podlagi iste pravne podlage zahteva plačilo premij, ki v času prejšnjih razširitev tožb še niso zapadle v plačilo. Za takšno spremembo pa privolitev tožene stranke ni potrebna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo zapadle premije dodatnega pokojninskega zavarovanja obravnavalo po vsebini, saj tožena stranka v pretežnemu delu spremembi tožbe ni nasprotovala, preostala sprememba pa ima v odnosu do spremembe tožbe, ki mu tožena stranka ni nasprotovala, značaj privilegirane spremembe po 186. členu ZPP, za katero privolitev tožene stranke ni potrebna.

- K odločitvi o stroških postopka: Končni uspeh tožnika v tem sporu bo jasen, ko bo sodišče prve stopnje odločilo še o zahtevku za plačilo premij dodatnega pokojninskega zavarovanja, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bo o celotnih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odločilo s končno odločbo. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče za končno odločbo pridržalo tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka.