Jedro

Paulijanska tožba mora vsebovati oblikovalni zahtevek, iz katerega je razvidno v zvezi s poplačilom katere terjatve je dolžnikovo dejanje brez učinka v razmerju do upnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi: - delno v zavrnilnem delu (v prvem odstavku I. točke izreka v delu, ki se nanaša na poplačilo terjatve 10.888,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2011 do plačila) in - v stroškovnem delu (drugi odstavek I. točke izreka ter II. točka izreka), ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v prvem odstavku I. točke izreka v delu, ki se nanaša na poplačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopne sodbe do plačila, ter v tretjem odstavku I. točke izreka).

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo uveljavlja dva tožbena zahtevka. S prvim zahteva ugotovitev, da Kupna pogodba, pogodba o razdelitvi solastnine in darilna pogodba, ki jo je 17. 7. 2008 dolžnik J. G. sklenil s toženko, nima pravnega učinka do tožnika do višine tožnikove terjatve 10.888,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2011 do plačila ter stroškov tega postopka z enakimi obrestmi od dne izdaje prvostopne sodbe do plačila. Z drugim pa od toženke zahteva plačilo 10.888,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2011 do plačila.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba zahtevka zavrnilo ter odločilo o stroških postopka.

3. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

Glede izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj

6. Tožnik tožbeni zahtevek začenja z "ugotovi se". Kljub takšnemu uvodu zahtevka pa njegov tožbeni zahtevek ni ugotovitveni, ampak oblikovalni zahtevek. V primeru ugoditve zahtevku bi namreč izpodbijana pogodba izgubila učinek proti tožniku glede njegove terjatve do dolžnika. Zgolj odvečna uvodna fraza zahtevka "ugotovi se" zato ne spreminja narave zahtevka. Tožnik s paulijansko tožbo, v okviru katere je stavil zgolj oblikovalni zahtevek, uveljavlja relativno neveljavnost dolžnikovega dejanja po 255. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7. Tožnik v pritožbi dvomi v pravilnost stališča prvostopnega sodišča, po katerem bi morala biti tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tožba s t.i. dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave.

8. Res je, da tako literatura1 kot sodna praksa2 omenjajo dvočlenski izrek, ki ga tvorita oblikovalni in dajatveni zahtevek. A je ta teza, da mora biti izrek dvočlenski, utemeljena s tem, da je treba pravno razmerje sodno oblikovati in da torej dajatveni zahtevek ne zadošča. V primeru, ko pa je oblikovalni zahtevek ustrezno oblikovan, pa dajatveni zahtevek v resnici niti ni potreben. Gre namreč zgolj za (nepotrebno) pojasnjevanje učinkov oblikovalne sodbe (namreč tega, da se bo konkretni upnik za uveljavitev konkretne terjatve lahko poplačal iz konkretnega predmeta relativno izpodbitega posla)3 .

9. Vzrok tožnikovega neuspeha tako ne more biti zgolj to, da poleg oblikovalnega zahtevka ni postavil še dodatnega (kvazidajatvenega) zahtevka. Važno je, ali oblikovalni zahtevek ustreza materialnopravnim zahtevam iz 260. člena OZ. Zatrjevana relativna neveljavnost dolžnikovega dejanja mora biti identificirana s tremi prvinami: subjektivno (v razmerju do koga izgubi pravno dejanje učinek), vrednostno (v kolikšni višini) ter v zvezi s poplačilom katere terjatve. Vse tri prvine morajo biti vsebovane v konkretnem pravnem pravilu, ki ga tvori izrek oblikovalne sodbe.

10. Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnik, je identificiran subjektivno (da pravno dejanje izgubi učinek napram tožniku) ter je zamejen na poplačilo konkretne terjatve (tožnikove napram dolžniku) v konkretni višini (10.888,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2011 do plačila ter v višini stroškov tega postopka z enakimi obrestmi od dne izdaje prvostopne sodbe do plačila). Zahtevek glede terjatve v višini 10.888,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2011 do plačila ustreza materialnopravni podlagi iz 260. člena OZ. Glede terjatve, nanašajoče se na stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, pa ni mogoče poseči v pravno razmerje med dolžnikom in toženko, saj ta ne predstavlja tožnikove terjatve napram dolžniku J. G. 11. Materialnopravna zmotna presoja prvega sodišča glede neustreznosti zahtevka po paulijanski tožbi je imela za posledico, da je ostalo dejansko stanje, potrebno za odločitev, nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ugotovljene pomanjkljivosti samo ni moglo odpraviti, saj bi ugotavljalo dejstva, o katerih se prvostopno sodišče še ni izreklo, zaradi česar bi poseglo v pravico do dvostopenjskega sojenja. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje delno razveljaviti in zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

12. Glede na to, da zaradi poplačila stroškov, nastalih v zvezi s tem pravdnim postopkom, ni mogoče izpodbijati dolžnikovega pravnega dejanja, se je zavrnitev tožbenega zahtevka glede te terjatve izkazala za materialnopravno pravilno. Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje o tej odločitvi potrditi (353. člen ZPP).

Glede izpolnitve pogodbe

13. Tožnik zahteva izpolnitev obveznosti po pogodbi, sklenjeni med njim in dolžnikom od toženke kot dedinje po pokojnem dolžniku. Toženka je ugovarjala zastaranje terjatve, tožnik pa, da pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju zaradi nepremagljivih ovir ni mogel vedeti, kdo bo postal dedič po pokojnem dolžniku.

14. V skladu z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu (ipso iure). Dedič, ki je dediščino sprejel (izrecno z izjavo ali molče s konkludentnim dejanjem) oziroma dedič, ki do izdaje sklepa o dedovanju ni podal izjave o odpovedi dediščini, je dokončni (definitivni) dedič. Ta izvršuje vsa upravičenja iz pravic, ki sestavljajo zapuščino, in odgovarja za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Glede teh pravic lahko toži in je lahko tožen. Dedič je legitimiran za pravdo ex lege, ker je zapustnik umrl in so nanj (dediča) prešle zapustnikove pravice in obveznosti v trenutku smrti zapustnika (132. člen ZD). (Tudi) za pridobitev procesne legitimacije (pravdnega upravičenja) ni treba, da bi bila opravljena zapuščinska obravnava in izdan sklep o dedovanju, s katerim bi bil poklicani dedič potrjen kot dedič. Če je več dedičev, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne (tretji odstavek 142. člena ZD). Po 395. členu OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti, izmed več solidarnih dolžnikov pa lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki.

15. Tožnik je poznal krog dedičev ter ni trdil, da osebe, ki so v zapuščinskem postopku nastopale kot dediči, dediščine niso sprejele oziroma da so podale izjave o odpovedi dedovanju. Ker je tako vedel, koga lahko kot dediča po pokojnem dolžniku zajame s tožbo, bi lahko (še pravočasno) zahteval izpolnitev obveznosti . Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da na tožnikovi strani ni bilo nepremagljivih ovir, zaradi katerih upnik ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti ter je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja utemeljeno zavrnilo (335., 346., 360. in 365. člen OZ).

16. V delu, s katerim je pritožba izpodbijala odločitev o zahtevku na izpolnitev pogodbe, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Niso bili namreč podani niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno v preostalem še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo potrditi (353. člen ZPP).

17. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje tako moralo ponovno odločiti o razveljavljenem delu zahtevka na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in stroških postopka. Kakšni posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, saj dovolj jasno izhajajo iz gornje obrazložitve.

1 M. Ovčak Kos in Ž. Razdrih: Nekatera vprašanja v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj zunaj stečaja, Pravnik, Ljubljana 2014, let. 69 (131) št. 11-12, str. 703-732. 2 Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013 ter sodba Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013 z dne 28. 8. 2014. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 84/2015 z dne 12. 10. 2015.