Jedro

Tožeča stranka je s tožbo v tej pravdi uveljavljala dva tožbena zahtevka: prvi zahtevek iz naslova jamčevanja za stvarne napake - in drugi zahtevek za plačilo odškodnine (za škodo, ki je nastala kot posledica stvarnih napak). Prvi zahtevek je imel po svojih značilnostih naravo nedenarnega zahtevka, drugi pa naravo denarnega zahtevka. Višina drugega, denarnega odškodninskega zahtevka, čeprav postavljenega v isti tožbi, ni pomenila navedbe vrednosti spornega predmeta za del spora, ki je obravnavan v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo mdr. odločilo, da mora tožena stranka v korist tožnice znižati kupnino za 15% od maloprodajne cene vozila renault clio RN 1,2/5V po računu tožene stranke št. 30-00470-2/NV z dne 18.11.1993. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo mdr. z delno ugoditvijo pritožbi tako spremenilo pravkar citirani del sodbe prve stopnje, da je tožničin zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

Zoper to pravnomočno sodbo druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe druge stopnje (z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sodbe prve stopnje) ali pa njeno razveljavitev in novo odločanje na drugi stopnji.

Sodišče prve stopnje je z revizijo ravnalo, kakor je sicer predpisano za postopek z dovoljeno revizijo po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92). Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je s tožbo v tej pravdi uveljavljala dva tožbena zahtevka: prvi zahtevek iz naslova jamčevanja za stvarne napake avtomobila, ki ga je kupila od tožene stranke (s primarnim zahtevkom za izročitev drugega vozila brez napak in podrejenim zahtevkom za znižanje kupnine - pod točko 1. tožbe) - in drugi zahtevek za plačilo odškodnine (za škodo, ki je nastala kot posledica stvarnih napak izročenega avtomobila) in sicer v znesku 140.000 sit (pod točko 2. tožbe). Prvi zahtevek (s primarnim in podrejenim tožbenim predlogom) je imel po svojih značilnostih naravo nedenarnega premoženjskopravnega zahtevka, drugi pa naravo denarnega zahtevka. V revizijskem postopku je sporen tisti del sodbe, s katerim je bilo na prvi stopnji delno ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku pod točko 1. tožbe (v mejah zahtevka in brez spremembe njegove narave nedenarnega zahtevka) - na drugi stopnji pa je bil ta zahtevek tudi v tem delu zavrnjen. Zato gre na revizijski stopnji za odločanje v premoženjskopravnem sporu z nedenarnim zahtevkom. Glede takih sporov pa je v 3. odstavku 385. člena predpisano, da v njih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi.

Predpogoj za dovoljenost revizije v takem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe je način, s katerim tožnik zagotovi pravico do revizije tako sebi (za primer svojega neuspeha v pravdi) kakor svojemu nasprotniku - toženi stranki (za primer svojega uspeha v pravdi). Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odstavka 40. člena ZPP) - ki je v rokah tožnika - ima enako posledico lahko le še sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta, izdan v roku iz 3. odstavka 40. člena ZPP. V tej pravdni zadevi tožeča stranka v tožbi ni navedla nobene vrednosti spornega predmeta v tistem delu spora, glede katerega je tožbeni predlog podala pod točko 1. (predvsem ne v njenem podrejenem delu, ki je v revizijskem postopku še edini pomemben). Višina drugega, denarnega odškodninskega zahtevka, čeprav postavljenega v isti tožbi, ni pomenila navedbe vrednosti spornega predmeta za del spora, ki je obravnavan v reviziji.

Po vsem povedanem pa se je tako izkazalo, da revizija tožene stranke ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zato treba zavreči.