Jedro

Upravna odločba, s katero upravni organ odloča o dovoljenosti opravljanja dejavnosti, ne vpliva na vzročno zvezo in s tem na obseg škode. Zato tudi opustitev vložitve pritožbe zoper upravno odločbo ne pomeni pretrganje vzročne zveze. Upravna odločba pa vpliva na to, ali je škoda, ki jo je tožnik utrpel, pravno priznana, ali ne. Nedovoljena dejavnost namreč ne more ustaviti podlage za izgubljeni dobiček, ker to ni dobiček, ki bi ga tožnik lahko utemeljeno pričakoval. Pri izračunu izgubljenega dobička je treba od prihodkov odšteti samo variabilne stroške, torej stroške, ki bi jih tožnik imel, če bi posloval. Fiksni stroški so stroški, ki obstajajo ne glede na poslovanje in jih zato ni treba odšteti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se prva alineja izreka pravilno glasi: "se sodba prve stopnje spremeni tako, da se obveznost toženih strank glede plačila glavnice zniža na 657.000 SIT oziroma zdaj 2.741,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 657.000 SIT od 1. 12. 1997 do 31. 12. 2001, vse v protivrednosti v EUR-ih, od tega dne dalje pa zakonske zamudne obresti od 2.741,61 EUR, vendar le, če vsota zapadlih pa neplačanih obresti do 31. 12. 2001 še ni dosegla glavnice, in to dokler vsota zapadlih pa neplačanih obresti ne doseže glavnice." Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 813,45 EUR (prej 194.935,16 SIT) stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnik je 18. 10. 1993 s podjetjem T. sklenil pogodbo za najem poslovnih prostorov za dobo petih let, do 31. 10. 1998. T. je nato stavbo, katere del so tudi ti poslovni prostori, prodal tožencema na javni dražbi. Toženca sta 30. 11. 1994 samovoljno zamenjala ključavnico. Tožniku je bila 20. 4. 1995 izdana upravna odločba, s katero mu je bilo prepovedano opravljanje dejavnosti zgolj iz razloga, ker ni sklenil s tožencema nove najemne pogodbe.

2. Tožnik zahteva plačilo izgubljenega dobička. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, in sicer v celoti po temelju, glede višine pa delno. Sodišče druge stopnje je glede temelja ugodilo pritožbi tožencev, tako da toženca odgovarjata zgolj za škodo v obdobju od menjave ključavnice do izdaje negativne odločbe. Sodišče druge stopnje meni, da bi lahko tožnik z vložitvijo pritožbe preprečil izdajo negativne odločbe. Z opustitvijo vložitve pritožbe je tožnik tudi prekinil vzročno zvezo, saj tudi v primeru, da toženca ne bi posegla v tožnikovo posest, tožnik ne bi mogel opravljati svoje dejavnosti, ker ni imel ustreznega dovoljenja.

3. Tožnik je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da upravna odločba, posledično s tem tudi nevložitev pritožbe, nima nikakršnega pomena za škodo, saj tožnik tudi v primeru pozitivne odločbe ne bi mogel opravljati dejavnosti. Iz razlogov upravne odločbe izhaja, da je bila edini razlog za prepoved opravljanja dejavnosti nepredložitev najemne pogodbe, za kar sta izključno odgovorna toženca, ki je nista želela skleniti. Trdi, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je izgubljeni dobiček mogoče priznati tudi iz nedovoljene dejavnosti. Glede višine izgubljenega dobička meni, da je bolj pravilen izračun po prvi metodi, ki ne upošteva (ne odšteje) stroškov povezanih s podjetnikom (prispevkov za socialno zavarovanje in druge stroške). Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi v izpodbijanem delu spremenita tako, da se v celoti ugodi zahtevku, podrejeno pa sodbi razveljavita in zadeva vrne v ponovno sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

a) Glede temelja:

5. Odločitev sodišča druge stopnje je pravilna, vendar zaradi drugih razlogov. Ne drži pravno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik z opustitvijo vložitve pritožbe zoper upravno odločbo pretrgal vzročno zvezo (ker tudi v primeru, da bi toženca umaknila ključavnico, tožnik zaradi negativne odločbe ne bi mogel opravljati dejavnosti). Tožnik je namreč opustil vložitev pritožbe zoper upravno odločbo, ki niti ne vpliva na vzročno zvezo oziroma obseg škode. Zato logično tudi opustitev vložitve pritožbe zoper tako odločbo ne pomeni pretrganja vzročne zveze. Tudi ni mogoče reči, da s tem, ko se ni pritožil, očitno ni storil vsega, da bi preprečil nastanek večje škode. Ravno obratno. V kolikor bi se tožnik pritožil, bi lahko bil obseg pravno priznane škode kvečjemu večji, v kolikor bi bilo pritožbi ugodeno in izdana pozitivna upravna odločba.

6. Kot že povedano upravna odločba ne vpliva na vzročno zvezo in s tem na obseg škode.(1) Upravna odločba pa vpliva, sicer posredno preko odločitve o dovoljenosti opravljanja dejavnosti, na to, ali je škoda, ki jo je tožnik utrpel, pravno priznana ali ne.(2) Nedovoljena dejavnost namreč ne more ustvariti podlage za izgubljeni dobiček, ker to ni dobiček, ki bi ga tožnik lahko utemeljeno pričakoval.(3) Z upravno odločbo pa se je odločalo ravno o dovoljenosti opravljanja dejavnosti, torej posredno tudi o tem, ali bo izpad prihodkov tožnika pravno priznana škoda. Tožniku je bilo v tej zadevi z upravno odločbo, na katero je sodišče vezano, pa čeprav je morda nepravilna (pravnomočnost sanira nepravilno odločitev), prepovedano opravljanje dejavnosti. Glede na to je pravilen materialnopravni zaključek, da tožniku ne gre odškodnina za škodo, nastalo po datumu izdaje upravne odločbe, ker to ni pravno priznana škoda, ne pa zato, ker je bila pretrgana vzročna zveza bodisi z nevložitvijo pritožbe bodisi z izdajo odločbe.

7. Potrebno je še poudariti, da v tej zadevi ne gre za situacijo, ko tožnik ne bi priglasil dejavnosti (načelno pravno mnenje VSS z dne 27. 6. 1989: opustitev upravne priglasitve še ne zadošča za oceno, da oškodovančevega zaslužka od dejavnosti, ki pred škodnim dogodkom ni bila prijavljena, ni mogoče šteti za pravno priznano in gotovo bodočo škodo), temveč mu je bilo opravljanje dejavnosti prepovedano.

b) Glede višine izgubljenega dobička :

8. Pri izračunu izgubljenega dobička je treba od prihodkov odšteti samo variabilne stroške, torej stroške, ki bi jih tožnik imel, če bi posloval. Fiksni stroški so stroški, ki obstajajo ne glede na poslovanje in jih zato ni treba odšteti.

9. Trditev tožnika, kateri stroški so fiksni oziroma tožencev, kateri variabilni(4), ni, vendar je izvedenka vseeno v mnenju kot variabilne stroške opredelila stroške materiala, storitev ter druge stroške poslovanja, iz česar sledi, da so ostali stroški očitno fiksni. Sodišče druge stopnje se je v obrazložitvi (tretji odstavek na str. 6) sklicevalo na te postavke, zato je mogoče izvedensko mnenje v tem delu šteti kot del ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik in toženca pa zoper navedene postavke in predpostavke niti nista ugovarjala.

10. Tožnikova revizija je v tem delu utemeljena, ker so pri drugi metodi izračuna izgubljenega dobička od prihodkov odšteti tudi fiksni stroški (glej izvedensko mnenje str. 7, list. št. 158). Ugotavljanje škode zaradi izgubljenega dobička tako, da se od prihodkov odbijejo tudi fiksni stroški, namreč pomeni zmotno uporabo materialnega prava (III Ips 21/2001 z 20. 9. 2001). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa ni prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tako da ne bi bile ugotovljene vse postavke (prihodki, fiksni in variabilni stroški), ki so potrebne za pravilen izračun zgubljenega dobička. Tako je treba tožniku prisoditi odškodnino za izgubljeni dobiček, izračunan po prvi metodi, torej zvišati odškodnino še za 1.030,71 EUR (prej 247.000 SIT).

11. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe.

12. V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodbe in zvišane odškodnine za izgubljeni dobiček spremenjen uspeh tožnika v pravdi (drugi odstavek 165. člen ZPP). Revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev o višini pravdnih stroškov, kakršni so bili tožniku prisojeni za postopek pred sodiščem druge stopnje. Delna ugoditev reviziji namreč na to odločitev ni vplivala, saj se uspeh tožnika ni bistveno spremenil (uspeh tožnika sedaj znaša 8,5%, prej 5,3%). Toženca pa morata tožniku povrniti ustrezen delež stroškov revizijskega postopka. Revizijski stroški so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnik uspel z revizijo (1030,71 EUR) (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP), in znašajo 813,45 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, materialne stroški, 20% DDV in sodno takso). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu. Glede stroškov, ki so tožencema nastali z odgovorom na revizijo, pa je sodišče odločilo, da jih krijeta sama, ker so bili nepotrebni. Toženca namreč v odgovoru na revizijo nista navedla ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi zadeve oziroma k lažji odločitvi revizijskega sodišča (155. člen ZPP).

.Op. št. (1): Da upravna odločba ne vpliva na vzročno zvezo potrdi enostaven test: če bi bila takšna odločba izdana na dan zamenjave ključavnice, zahtevek tožnika ne bi bil zavrnjen zaradi pomanjkanja vzročne zveze, temveč zaradi tega, ker škoda iz nedovoljene dejavnosti ni pravno priznana škoda, torej zaradi neobstoja pravno priznane škode. Op. št. (2): S tem posredno vpliva samo na obseg pravno priznane škode in samo v tem pomenu je upravna odločba v "vzročni zvezi" s škodo. Op. št. (3): V sodbi II Ips 37/2003 z dne 29. 5. 2003 (oddajanje nedokončanega objekta) sicer ni bila izdana negativna odločba, temveč je sodišče samo na podlagi zakona ugotovilo, da dejavnost ni dovoljena; v zadevi III Ips 108/2006 z dne 30. 9. 2008 je sodišče ugotovilo, da iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožeča stranka ni pridobila predpisanih dovoljenj. Brez gradbenega dovoljenja ne bi mogla pridobiti uporabnega dovoljenja, brez slednjega pa tožeča stranka v prostorih ne bi mogla pričeti z opravljanjem dejavnosti, iz katere bi dobivala dobiček. Op. št. (4): Tožnik mora zatrjevati, kateri stroški so fiksni, toženec pa, kateri so variabilni, ker jima je to v korist (II Ips 17/2003 z dne 18. 12. 2003).