Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru, če ima stranka možnost zavarovati svoje pravice, pa jih ne zavaruje, posebna skrb za zaščito njunih pravic s strani upravnega organa praviloma ni potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na podlagi trditev, ki jih je podala tožeča stranka, da tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev zahteve po unovčitvi akceptnega naloga.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.
Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine v višini 35.719.500,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
28.2.2002 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške z zamudnimi obrestmi.
Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje ali jo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Predmet spora je plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka (prej Agencija za plačilni promet, Ljubljana, v nadaljevanju Agencija) povzročila tožeči stranki z nezakonitim ravnanjem pri unovčenju akceptnega naloga v breme sredstev na njenem žiro računu.
Pritožnica navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila Agencija skladno s predpisi dolžna izvajati le kontrolo formalnih sestavin akceptnega naloga, ne pa tudi opravljati vsebinske kontrole glede na opozorila, ki jih v upravnem postopku dobi o zlorabi pravic in ravnanj drugih oseb, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo.
Pritožbeno sodišče na navedeni očitek odgovarja, da tak zaključek, kot ga povzema pritožnica, iz razlogov obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje ne izhaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka v skladu z Navodilom o obliki, vsebini in uporabi obrazcev za opravljanje plačilnega prometa prek Agencije RS za plačilni promet, dolžna izvajati kontrolo formalnih sestavin akceptnega naloga ter se pri tem ni bila pooblaščena niti upravičena spuščati v presojo vsebine razmerja, ki obstaja med upnikom in drugimi osebami (zadnji odstavek na 13. strani in v nadaljevanju na 14. strani sodbe). V nadaljevanju je nato izčrpno odgovorilo na očitke tožeče stranke in ugotovilo, da tožena stranka pri kontroli formalnih sestavin akceptnega naloga ni ravnala protipravno.
Teh ugotovitev tožeča stranka ne izpodbija s pritožbo, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo.
Uveljavlja pa pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo obveznosti Agencije, ki je izvajala javna pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi, da stranke za katere opravlja plačilni promet, s tem inštrumentom ne zlorabljajo pravic, ki jim jih inštrument plačilnega prometa daje. Ker je bila Agencija s strani tožeče stranke celo opozorjena na dejstva, ki po mnenju tožeče stranke kažejo na zlorabo pri unovčenju akceptnega naloga, bi se v okviru določb Zakona o splošnem upravnem postopku do teh dejstev morala vsaj opredeliti, ne pa unovčiti akceptni nalog.
Pritožbeno sodišče se sicer strinja z mnenjem pritožnice, da morajo organi, ki odločajo v upravnih stvareh, kakršen je bil tudi postopek izvajanja plačilnega prometa, pri postopanju skrbeti tudi za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih (prvi odstavek 7. člena ZUP). Vendar v konkretnem primeru za očitek toženi stranki, da ni ravnala z zadostno skrbjo za zaščito pravic tožeče stranke, sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni našlo podlage. Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka, če je menila, da nima več nobenih obveznosti nasproti družbi, ki ji je izročila akceptni nalog, vse pravne možnosti, da zahteva akceptni nalog nazaj, še preden ga je ta predložila na unovčenje, da pa te pravice ni izkoristila. S takim stališčem se pritožbeno sodišče strinja in dodaja, da v takem primeru, če ima stranka sama možnost zavarovati svoje pravice pa jih ne zavaruje posebna skrb za zaščito njenih pravic s strani upravnega organa praviloma ni potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, na podlagi trditev, ki jih je podala tožeča stranka, da tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev zahteve po unovčitvi akceptnega naloga.
Smiselne pritožbene trditve, da bi morala z odločbo vsaj zavrniti zahtevo tožeče stranke, da se akceptni nalog ne unovči, s pravnim poukom o pravnem sredstvu zoper takšno odločitev pa so neutemeljene, saj tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je pristojni referentki in vodji ekspoziture podala ustrezno zahtevo po preklicu ali zavrnitvi akceptnega naloga. Trdila je namreč le to, da ju je obvestila o zlorabi akceptnega naloga in prosila naj ga ne realizirata, pri čemer so tudi te trditve ostale nedokazane, saj za njihovo ugotovitev ni predlagala ustreznih dokazov. Zaslišana priča B.Š., ki je v kritičnem obdobju pri Agenciji opravljala kontrolo pravilnosti nalogov za plačilo in sodelovala v postopku izvršitve unovčenja spornega akceptnega naloga je izpovedala, da na zlorabo akceptniha nalogov pri svojem delu ni bila nikoli opozorjena. Tako z izpovedjo tudi ona ni potrdila trditev tožeče stranke, da jo je zakonita zastopnica tožeče stranke opozorila, da je oseba, ki je akceptni nalog predložila na unovčitev, tega zlorabila za to, da brez pravne podlage prejme nazaj denar, ki je bil v izvršilnem postopku prenesen z njenega žiro računa na žiro račun tožeče stranke. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je pri Agenciji podala zahtevo za varstvo pravic (do vrnitve akceptnega naloga) v upravnem postopku, toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno, ker odločbe o njeni zahtevi ni izdala.
Tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dolžnosti Agencije, da pazi po uradni doložnosti na zlorabe pravic strank v postopku, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ugotavlja, da Agencija ni imela podlage za sklepanje, da je akceptni nalog zlorabljen. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo na izpoved priče Š., ki je izpovedalo, da dejstvo, da sta se razlikovala datum izdaje in datum dospetja v akceptnem nalogu (za 8 let), ni predstavljalo ovire za njegovo unovčitev, ker je bilo več takih primerov; ni šlo za izjemen primer. Sodišče prve stopnje je pričino razlago sprejelo; prav tako je kot verodostojno ocenilo tudi njeno izpoved o tem, da ni vedela, da je izdajatelj izročil upniku bianco akceptni nalog, ker je prejela v unovčenje že izpolnjen akceptni nalog.
Pritožbene trditve, da ni res da je tožeča stranka sama izpolnila akceptni nalog, so neupoštevne. Glede na razloge o zatrjevanem dolžnem ravnanju Agencije pri kontroli eventuelnih zlorab drugih oseb, ki jih uveljavlja tožeča stranka s pritožbo, bi bile pravno relevantne in upoštevne le trditve, da je že iz izpolnjene vsebine akceptnega naloga izhajala njegova zloraba, ki bi jo morala Agencija zaznati kot zlorabo. Takih trditev tožeča stranka ni podala.
Dejstvo, kdo je izpolnil vsebino obrazca akceptnega naloga, za presojo, ali bi Agencija morala ugotoviti, da je dobila na unovčitev zlorabljen akceptni nalog pa ni relevantno.
Smiselno v smer očitka, da nekatera dejstva vendar kažejo na nepravilnosti v akceptnem nalogu, uveljavlja tožeča stranka pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do okoliščine, zakaj je akceptni nalog prečrtan (A6). Z navedenim očitkom se pritožbeno sodišče ne strinja. Kaj naj bi po mnenju tožeče stranke predstavljalo dejstvo, da je akceptni nalog prečrtan, tožeča stranka ni izrecno navedla, zato tudi sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ji na kakšno pravno relevantno trditev ni odgovorilo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil sporni akceptni nalog pravilno izpolnjen, sprejelo pa je tudi razlago zaslišane priče, da je akceptni nalog prečrtan zato, ker je bil realiziran (ali delno realiziran), da ne bi prišlo do njegove ponovne unovčitve. Teh ugotovitev pa pritožnica izrecno ne napada, zato jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je zato po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala zavrniti unovčitev akceptnega naloga in ga vrniti tožeči stranki.
Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je imela tožena stranka glede na podatke, ki so izhajali iz predloženega akceptnega naloga in ki naj bi ji bili sporočeni z vsebino, ki jo je zatrjevala tožeča stranka, dolžnost, da sama (po uradni dolžnosti) prepreči unovčitev akceptnega naloga.
S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ker v ravnanju Agencije pri izvajanju nalog plačilnega prometa ni ugotovilo protipravnosti kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 172. člena ZOR).
Zato uveljavljana pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista podana. Ker tožeča stranka ni izrecno navedla, katere bistvene kršitve določb postopka uveljavlja, jih je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru razlogov določenih v drugem odstavku 350. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).