Jedro

V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih podatkov, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP), obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, pri denarnem tožbenem zahtevku načeloma z navedbo določenega zneska denarja. Glede navedbe dejstev pa se zahteva, da mora tožba vsebovati toliko dejstev, da je mogoče jasno identificirati zahtevek in ga ločiti od morebitnih drugih zahtevkov. Iz navedb mora biti mogoče podlago zahtevka ločiti od drugih dejanskih podlag in ne sme biti nobenega dvoma, na kateri življenjski dogodek stranka veže nastanek svojega domnevnega zahtevka. Sodišče od vložnika vloge (v primeru tožbe od tožeče stranke), ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. V individualnih delovnih sporih sodišče hkrati delavca pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 16. 10. 2015 do 27. 10. 2015 prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v presežku (za obračun in izplačilo bruto zneska plače za to obdobje) je tožbo zavrglo (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača odpravnino v znesku 8.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2015 dalje do plačila, odškodnino v višini 1.386,00 EUR, od katere je tožena stranka dolžna obračunati in odvesti predpisane dajatve, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2017 dalje, v presežku (za plačilo neto zneska odškodnine brez odvoda akontacije dohodnine in prispevkov v višini 1.386,00 EUR) pa je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Dalje je toženi stranki naložilo, naj tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 748,00 EUR, odvede davek in ji izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila (IV. točka izreka). Tožena stranka je tožnici dolžna plačati neizplačani znesek plače za mesec julij 2015 v znesku 586,69 EUR neto in 97,41 EUR povračila stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 dalje do plačila, obrestni zahtevek v času od 18. 7. 2015 do 18. 8. 2015 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (V. točka izreka sodbe). S sklepom je sklenilo, da se zavrže tožba z zahtevki, da se ugotovi, da je tožnica toženi stranki 27. 10. 2015 vročila izredno odpoved pogodbe in bila pri njej zaposlena do 27. 10. 2015 ter da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova neizplačanih plač kot prednostnih terjatev iz naslova prisilne poravnave izplačati znesek 1.620,34 EUR in 15 % po potrjeni prisilni poravnavi od zneska 4.387,35 EUR in poravnati obračunane in neplačane prispevke po potrdilu z dne 26. 10. 2015 (I. točka izreka sklepa). Ugotovilo je še, da se postopek ustavi zaradi umika tožbe z zahtevki iz naslova regresa za letni dopust za leta od 2012 do 2014, za izplačilo plač za mesece maj 2014, september 2015 in oktober 2015 ustavi (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 197,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper I., II., III., IV. in V. točko izreka sodbe ter III. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev tega dela izpodbijane sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v ponovni postopek s stroškovno posledico. Zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka in kršitev pravic iz 3., 22., 23. in 125. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje tožbe tožnice ni v celoti zavrnilo kot nesklepčne. Pove, da je sodišče prve stopnje v prvotnem postopku najprej zavrglo tožbo tožnice, po njeni pritožbi pa je pritožbeno sodišče to odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Zatrjuje, da je pritožbeno sodišče s svojim ravnanjem kršilo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da se je sodišče prve stopnje, s tem ko je večkrat pozvalo tožnico k popravi tožbenega zahtevka in zaradi neupoštevanja zakonskih določb glede pomanjkljivih vlog, postavilo v vlogo njenega pooblaščenca. Zatrjuje, da je bila s tem tožena stranka neenako obravnavana. Opozarja, da je imela tožnica kvalificirano pooblaščenko. Meni, da ni bilo potrebe po večkratnih pozivih k odpravi pomanjkljivosti tožbe, saj bi moralo sodišče prve stopnje že po prvi neustrezni dopolnitvi tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje po njenem mnenju ne bi smelo dati tožnici konkretnih in specifičnih navodil, na kakšen način naj popravi tožbo, da bo ta postala sklepčna in sposobna za obravnavo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v celoti zavreči oziroma zavrniti kot nesklepčno. Graja tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na naroku 8. 5. 2017 tožnico ponovno pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tožbe s konkretnimi pozivi, v katerem delu naj popravi tožbeni zahtevek in na kakšen način. Zatrjuje tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Opozarja, da vročitev pisnega opomina delodajalcu na izpolnitev obveznosti z dne 2. 10. 2015 ni bila opravljena pravilno, saj je bila namesto takratnemu delodajalcu A.A. s. p. s sedežem in poslovnim naslovom B., C., poslana in vročena naslovniku D., E. Pove, da je pisanje prevzela in vročilnico podpisala prokuristka podjetja A.A. s. p., ki je bila v času vročanja tudi direktorica naslovnika pošiljke D. d. o. o. Navaja, da je slednja prevzela predmetni opomin v imenu in za račun družbe D. d. o. o. in ne v imenu takratnega delodajalca tožnice. Ker je bila vročitev opomina nepravilna, je po njenem mnenju zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za veljavnost izredne odpovedi tožnice. Sklicuje se na sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg 705/2000 in opr. št. II Cp 1916/99) ter na komentar k Zakonu o pravdnem postopku. Zatrjuje, da je izredna odpoved, ki jo je podala tožnica, nezakonita in brez učinka, zato ji ni dolžna izplačati odpravnine in odškodnine. Dalje sodišču prve stopnje očita, da je napačno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati odpravnino v znesku 8.250,00 EUR in odškodnino v znesku 1.386,00 EUR. Sklicuje se na tretji odstavek 111. člena ZDR-1 in navaja, da je bil v pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 3. 2007 dogovorjen 30-dnevni odpovedni rok za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavke, zato je sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek o 60-dnevnem odpovednem roku, zaradi česar je napačno odmerjena odškodnina v bruto znesku v višini 1.386,00 EUR. Ne ve, na kakšen način je sodišče izračunalo višino odškodnine in odpravnine. Zavzema se za to, da bi sodišče prve stopnje za izračun moralo postaviti sodnega izvedenca finančne stroke, tega pa tožnica ni predlagala. Trdi, da je bilo v zvezi s tem dejansko stanje napačno ugotovljeno, materialno pravo napačno uporabljeno, tega dela sodbe pa se tudi ne da preizkusiti, zaradi česar je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških postopka, saj je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti zavreči oziroma zavrniti tožbo tožnice, ter ji naložiti v plačilo stroške postopka tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo po pooblaščenki odgovarja, prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi v zvezi z višino prisojenih zneskov), med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7. 9. 2016 tožničino tožbo zavrglo, pritožbeno sodišče je sklepom z dne 5. 1. 2017 ta sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po opravljenem naroku za glavno obravnavo 6. 4. 2017 nato izdalo izpodbijano sodbo in sklep.

7. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje številne kršitve Ustave RS in pravdnega postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je tožnico s sklepoma z dne 18. 11. 2015 in 11. 3. 2016 pozvalo k popravi tožbe, da je tožnici dalo konkretna navodila, kako naj odpravi pomanjkljivosti, ter da je tožnico tudi na naroku 8. 5. 2017 pozvalo k odpravi pomanjkljivosti v tožbi. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne 5. 1. 2017, s katerim je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, zavzelo stališče v zvezi z vračanjem tožničine tožbe v popravo.

8. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih podatkov, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP), obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, pri denarnem tožbenem zahtevku načeloma z navedbo določenega zneska denarja. Glede navedbe dejstev pa se zahteva, da mora tožba vsebovati toliko dejstev, da je mogoče jasno identificirati zahtevek in ga ločiti od morebitnih drugih zahtevkov. Iz navedb mora biti mogoče podlago zahtevka ločiti od drugih dejanskih podlag in ne sme biti nobenega dvoma, na kateri življenjski dogodek stranka veže nastanek svojega domnevnega zahtevka1. Sodišče od vložnika vloge (v primeru tožbe od tožeče stranke), ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. V individualnih delovnih sporih sodišče hkrati delavca pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča (36. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1). Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP). Od nepopolnosti tožbe je treba ločiti vprašanje sklepčnosti tožbe, pri kateri gre za vprašanje, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi.

9. Tožnica je v uvodu tožbe sicer navedla, da jo vlaga zaradi ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, vendar iz njenih nadaljnjih navedb, izrecno pa iz njene pripravljalne vloge (list. št. 63) izhaja, da tožbo vlaga zaradi uveljavljanja pravic na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavke in zaradi uveljavljanja nekaterih drugih denarnih terjatev. Tožnica je nekatere tožbene zahtevke med postopkom na prvi stopnji spremenila, glede nekaterih pa je tožbo delno umaknila. S tožbo je zahtevala ugotovitev, da je izredno odpoved vročila toženi stranki 27. 10. 2015 in da je bila pri njej zaposlena do 27. 10. 2015 ter da jo je tožena stranka dolžna od 16. 10. 2015 do 27. 10. 2015 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS. V zvezi s temi jasno in konkretno oblikovanimi zahtevki iz njenih trditev izhaja, da je toženi stranki zaradi neplačevanja prispevkov za socialno zavarovanje od 1. 1. 2015 dalje dne 2. 10. 2015 posredovala opomin na izpolnitev obveznosti, ki ga je tožena stranka prejela 16. 10. 2015. Ker tožena stranka v treh dneh delovnih svoje obveznosti ni izpolnila, je obvestila Inšpektorat RS za delo in 25. 10. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila toženi stranki vročena 27. 10. 2015. Pred tem je tožena stranka tožnici 16. 10. 2015 podala in vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove. Navedena dejstva so omogočala jasno identifikacijo zgoraj navedenih zahtevkov in njihovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbo v tem delu obravnavalo po vsebini. Tožnica zahteva za obdobje od 16. 10. 2015 do 27. 10. 2015 še obračun in izplačilo bruto zneskov plače, v njem pa je opredelila časovno obdobje, za katero zahteva obračun in izplačilo plač, višina plače pa izhaja iz njenih trditev in je navedena tudi v drugih tožbenih zahtevkih (s katerimi tožnica prav tako zahteva izplačilo plače, le v drugih časovnih obdobjih). Tožnica zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteva odpravnino, kot bi ji pripadala ob redni odpovedi iz poslovnega razloga, ter odškodnino namesto odpovednega roka. Oba tožbena zahtevka sta zneskovno opredeljena, v svojih navedbah (list. št. 4 in 70) pa je zahtevane zneske tudi ustrezno specificirala. Tako je v zvezi z odpravnino navedla, koliko let je bila zaposlena pri toženi stranki in koliko znaša osnova zanjo, v zvezi z odškodnino namesto odpovednega roka pa trajanje odpovednega roka in koliko znaša osnova za njeno določitev. Tudi v tem delu je tako tožnica navedla vsa relevantna dejstva in povsem določno opredelila tožbena zahtevka, zato ju je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo po vsebini. Tožnica je zahtevala še regrese za letni dopust, plačo za junij 2014 in julij 2015 ter iz naslova neizplačanih plač 1.620,34 EUR kot prednostne terjatve in 15 % od 4.387,35 EUR navadnih terjatev iz potrjene prisilne poravnave. Tožbeni zahtevki za regres ter plačo za junij 2014 in julij 2015 so zneskovno opredeljeni, trditvena podlaga iz tožbe pa je tudi povsem zadostna.

10. Ker je tožnica postavila tožbo z zahtevkom, ki je bil sposoben za obravnavanje, sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z določbami ZPP in tudi ni kršilo določb Ustave RS s tem, ko je tožničino tožbo v obsegu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sklepa, obravnavalo po vsebini. Sicer pa je pravilno, da se v pozivu k popravi oziroma k dopolnitvi tožbe (36. člen ZDSS-1) navede konkretna navodila, kaj in kako naj tožnik popravi, da bo tožba sposobna za obravnavanje. Sodišče prve stopnje je tudi na naroku 6. 4. 2017 ravnalo pravilno, saj je v okviru svojih dolžnosti materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP pravilno razčistilo sporna dejstva. V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje pozvalo tožnico k odpravi pomanjkljivosti na naroku 8. 5. 2017 pa pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo prav v tistih delih, v zvezi s katerimi je na tem naroku tožnico pozvalo k oblikovanju izvršljivega zahtevka (drugi odstavek I. točke izreka sodbe in I. točka izreka sklepa), ta del sodbe in sklepa pa ni pod pritožbo. Tožena stranka glede na navedeno neutemeljeno uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka in kršitve iz 2., 3., 22., 23. in 125. člena Ustave RS.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da pisni opomin pred izredno odpovedjo delavke z dne 27. 10. 2015 ni bil pravilno vročen tedanjemu delodajalcu tožnice, to je A.A. s. p., B., C. V pritožbi tožena stranka sama navaja, da je navedeno pošiljko sprejela F.F., ki je bila v tistem času direktorica sedaj tožene stranke in prokuristka tožničinega takratnega delodajalca A.A. s. p. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je zaradi dejanskega prejema pisanja pravno nepomembno, ali je prišlo pri vročanju tega pisanja do napak oziroma ali je bilo vročeno na napačni naslov. Skladno z določbo šestega odstavka 139. člena ZPP se namreč na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Nesporno je, da je prokuristka tedanjega delodajalca tožnice prejela pisni opomin delodajalcu z dne 2. 10. 2015 (listina A 4), iz katerega pa jasno izhaja, da je naslovljen na tedanjega delodajalca tožnice, to je A.A. s. p. Glede na to F.F., ki je to pisanje prejela in je bila hkrati v vlogah direktorice sedaj tožene stranke in prokuristke tedanjega delodajalca tožnice, ni mogla biti v zmoti glede tega, na koga je ta dopis naslovljen, zaradi česar je pravilna ugotovitev, da je tožnica izpolnila pogoj za veljavnost izredne odpovedi delavca - vročitev predhodnega pisnega opomina na izpolnjevanje obveznosti delodajalcu. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je bilo podjetje samostojnega podjetnika A.A. (tožničin tedanji delodajalec) 30. 10. 2015, tj. le 3 dni po podani izredni odpovedi tožnice, pripojeno k prevzemni družbi G. d. o. o., ki je kot družba prevzemnica in pravni naslednik prevzela vse pravice in obveznosti tega podjetja, ki je bilo zaradi pripojitve izbrisano iz sodnega registra.

12. Tožena stranka se sklicuje na judikata in komentar ZPP v zvezi s pravilnostjo vročitve na nepravilni naslov, vendar pa se to ne nanaša na situacijo, v kateri se je naslovnik dejansko seznanil s pisanjem, zato navedeno v predmetni zadevi ni uporabljivo.

13. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje prisojeni odškodnini v bruto znesku 1.386,00 EUR z navedbo, da je v pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 3. 2007 dogovorjen le 30-dnevni odpovedni rok, če odpove pogodbo delavka. Tožena stranka s tem izkazuje zmotno razumevanje instituta izredne odpovedi delavca in njegovih posledic. Odškodnina iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 se namreč nanaša na izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka, do katerega bi bil delavec upravičen, če bi prišlo do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Minimalni odpovedni rok v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga pa je določen v tretjem odstavku 94. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je ta glede na tožničino delovno dobo pri prvotno toženi stranki in njenih pravnih prednikih znašal 60 dni.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz same sodbe ni jasen izračun odpravnine in odškodnine ter da bi bilo treba za njun izračun postaviti izvedenca finančne stroke, če bi ga tožnica predlagala. Iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, kako je sodišče izračunalo zneske odpravnine in odškodnine (obrazložitev v 10. in 11. točki), na navedene razloge pa se pritožbeno sodišče sklicuje in jih sprejema kot del svoje odločitve. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi lahko tožnica dokazala višino odpravnine in odškodnine, do katerih je upravičena, le z izvedencem. V ZPP namreč ni dokaznih pravil in tako lahko stranka dokazuje svoje trditve (tudi glede višine denarnih prejemkov) z vsemi razpoložljivimi dokaznimi sredstvi. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožena stranka tožničinemu izračunu odškodnine namesto odpovednega roka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni konkretizirano ugovarjala.

15. Konkretnih pritožbenih trditev v zvezi z drugimi deli izpodbijane sodbe tožena stranka ne navaja, zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus tega dela odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako Galič, A., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 130, 131.