Jedro

Tožena stranka je bila dolžna izvršiti pravnomočno sodbo, s katero je bila priznana pravica do reintegracije, tako, da bi po njeni pravnomočnosti tožnika pozvala nazaj na delo. Šele v primeru, če se tožnik temu vabilu neupravičeno ne bi odzval, bi bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni pa mogoče tožniku očitati kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker se ni odzval na poziv tožene stranke za vrnitev nazaj na delo pred pravnomočnostjo sodne odločbe. V tem času namreč pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, zaradi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni več veljala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe: a) delno spremeni - v točki I/1 izreka tako, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 1/2005-k-odpoved z dne 21.12.2005 nezakonita, tožeča stranka pa delovnega razmerja pri toženi stranki noče nadaljevati - v točki I/2 izreka tako, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki trajalo tudi v času od 7.1.2006 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da je dolžna tožena stranka tožečo stranko za to obdobje prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico b) delno razveljavi v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za obračun in plačilo plače s pp, glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini 8.345,85 EUR s pp, glede zavrnitve tožbenega zahtevka, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 1/2005-k-odpoved z dne 21.12.2005 nezakonita in da tožnik delovnega razmerja pri toženi stranki noče nadaljevati. V točki I/2 izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 7.1.2006 do dneva izdaje sodbe prve stopnje, da mu je dolžna tožena stranka za navedeno obdobje obračunati plačo v bruto višini 150.000,00 SIT mesečno in izplačati neto plačo v višini 116.850,00 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, od plač odvesti davke in prispevke ter dohodnino, tožnika pa prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje in mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico. V točki I/3 izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.000.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. V točki I/4 izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. odstavku izreka je odločilo, da tako tožnik kot tožena stranka sama krijeta svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker ima pomanjkljivosti, ki preizkus onemogočajo. Po oceni sodišča prve stopnje poziv na delo s strani tožene stranke po vročitvi sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ni bil potreben, ker je v pozivu tožene stranke z dne 29.6.2005 tožena stranka zapisala, da se je dolžan tožnik vrniti na delo najkasneje naslednji dan po vročitvi sodbe. Ta poziv je bil sestavni del pripoznave tožbenega zahtevka, ki jo je tožena stranka podala v individualnem delovnem sporu z opr. št. II Pd XXX/XXXX. Poziv na delo, vsebovan v pripoznavi tožbenega zahtevka, bi bil pravilno vročen le, če bi bil vročen tožniku po pravilih osebnega vročanja, tega pa tožena stranka sploh ni poskusila storiti. Tudi kasnejši poziv na delo, ki ga je tožena stranka vročila tožniku 7.7.2005, je nejasen, saj bi se tožnik po tem pozivu moral vrniti na delo že 11.6.2005 (torej tri tedne pred datumom poziva). Iz tega poziva izhaja, da ga je podpisala direktorica tožene stranke Z.Z., direktor tožene stranke B.B. pa je izpovedal, da je v tem pozivu prišlo do napake njegove tajnice. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da bi se tožnik moral vrniti na delo k toženi stranki na podlagi poziva dne 6.7.2005. Šele s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 17.11.2005 o zavrženju pritožbe tožnika zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd XXX/XXXX z dne 4.7.2005 je postala citirana prvostopenjska sodba pravnomočna. Ta pravnomočna sodba pa je nalagala toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo, česar pa tožena stranka ni storila. Glede na to tožniku ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.12.2005 nezakonita, tožbeni zahtevek tožnika pa utemeljen. Iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno.

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred prvostopenjskim sodiščem, izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 21.12.2005 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pod št. 1/2005-k-odpoved (A10) zaradi kršitve delovne obveznosti po določbi 2. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da se tožnik brez razlogov ni vrnil nazaj na delo k toženi stranki niti po prejemu sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd XXX/XXXX z dne 4.7.2005 niti po nastopu pravnomočnosti te sodbe.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka pred izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 11.5.2005 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj bi tožnik 19.3.2005 zamudil na delo. V zvezi s to redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožnik zahteval sodno varstvo, predlagal ugotovitev njene nezakonitosti in njeno razveljavitev, posledično pa je predlagal reintegracijo in reparacijo. V tem individualnem delovnem sporu, ki se je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. II Pd XXX/XXXX, je tožena stranka dne 29.6.2005 pripoznala tožnikov tožbeni zahtevek, v tej pripoznavi pa je tožnika tudi pozvala nazaj na delo. Z ozirom na omenjeno pripoznavo je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave opr. št. II Pd XXX/XXXX z dne 4.7.2005, ki je bila pooblaščencu tožnika skupaj s pripoznavo tožbenega zahtevka vročena 6.7.2005. V tej sodbi je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške. Zoper citirano sodbo na podlagi pripoznave je tožnik vložil laično pritožbo. Ta pritožba je bila s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp XXXX/XXXX z dne 17.11.2005 zavržena, s tem pa je z dnem 6.12.2005 sodba na podlagi pripoznave opr. št. II Pd XXX/XXXX z dne 4.7.2005 postala pravnomočna. Na podlagi te sodbe je bila dolžna tožena stranka tožnika med drugim takoj pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati in izplačati pripadajočo plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v delovno knjižico vpisati manjkajočo delovno dobo.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnika pozivala nazaj na delo. To se je zgodilo v pripoznavi tožbenega zahtevka z dne 29.6.2005 v zadevi II Pd XXX/XXXX in ko je bil tožnik na delo pozvan z dopisom (priloga B1 priloženega spisa opr. št. II Pd XXX/XXXX). V tem pozivu z dne 6.7.2005 je bilo navedeno, da se mora tožnik v ponedeljek, 11.6.2005 ob 9.00 uri zglasiti na svojem delovnem mestu. Poleg tega je iz priloge A4 z dne 7.7.2005 razvidno, da je pooblaščenec tožene stranke pooblaščenca tožnika zaprosil, da tožnika pozove nazaj na delo, da ga obvesti o posledicah nevrnitve na delo oziroma da pooblaščenec tožnika pooblaščenca tožene stranke obvesti o morebitnih dejanskih ali pravnih ovirah za vrnitev tožnika na delo. Pooblaščenec tožnika je na dopis pooblaščenca tožene stranke odgovoril dne 8.7.2005 (A5). Po tem, ko je postala sodba na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd XXX/XXXX z dne 4.7.2005 pravnomočna, tožena stranka tožnika ni več pozivala nazaj na delo, temveč mu je 14.12.2005 podala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor (A8). V tej pisni obdolžitvi je bilo tožniku očitano, da je naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ker se ni odzval pozivom na delo z dne 29.6.2005, 6.7.2005 oziroma 7.7.2005 in ker se ni vrnil na delo niti naslednji dan po vročitvi sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp XXXX/XXXX z dne 17.11.2005, ki je bil pooblaščencu tožnika vročen 6.12.2005. Kot je bilo še ugotovljeno, je tožena stranka podala tožniku sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je ugotovila, da je tožnik naklepoma huje kršil delovne obveznosti, ker se kljub pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd XXX/XXXX z dne 4.7.2005 ni vrnil na delo k toženi stranki, kar naj bi bil utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, saj toženi stranki tožnika po tem, ko je bil njegovemu pooblaščencu vročen sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp XXXX/XXXX z dne 17.11.2005, ni bilo potrebno več pozivati nazaj na delo. Zaključilo je, da bi se moral tožnik na podlagi citiranega sklepa in na podlagi poziva z dne 6.7.2005 zglasiti na delo pri toženi stranki dne 7.12.2005, saj je tožnikov pooblaščenec sklep pritožbenega sodišča prejel 6.12.2005. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna. Tožena stranka bi morala po pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave opr. št. II Pd XXX/XXXX z dne 4.7.2005 (to je po 6.12.2005) tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Ta njena obveznost, ki je nastala s pravnomočnostjo citirane sodbe, ni ugasnila s tem, da je tožnika pred pravnomočnostjo pozvala nazaj na delo. Tožena stranka je bila dolžna izvršiti pravnomočno sodbo tako, da bi po njeni pravnomočnosti tožnika ponovno pozvala nazaj na delo. Šele v primeru, če se tožnik temu vabilu brez upravičenega razloga ne bi odzval, bi bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. alinea 1. odstavka 111.člena ZDR). Ravnanja tožnika, ki se pozivu tožene stranke, ki ga je ta podala pred pravnomočnostjo sodbe na podlagi pripoznave opr. št. II Pd XXX/XXXX z dne 4.7.2005, ni odzval (pri čemer je bil prvi poziv, ki je bil vsebovan v pripoznavi, vročen njegovemu pooblaščencu, drugi poziv z dne 6.7.2005 pa je bil nejasen) ni mogoče šteti kot odklonitve vrnitve na delo na podlagi citirane pravnomočne sodbe. Glede na to, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 11.5.2005 kljub pripoznavi tožbenega zahtevka, ki jo je tožena stranka podala v individualnem delovnem sporu opr. št. II Pd XXX/XXXX, v veljavi do pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani izdalo dne 7.4.2005 pod opr. št. II Pd XXX/XXXX, tožniku tudi ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti, ker se ni odzval pozivu tožene stranke za vrnitev na delo, ki ga je ta podala pred pravnomočnostjo citirane sodbe. V tem času namreč pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, zaradi redne odpovedi ni več veljala. Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga, ki bi opravičeval izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (člen 82/2 ZDR), zato je ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 7.1.2006 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za prijavo v invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico za to obdobje (kar je v skladu s tožnikovim tožbenim zahtevkom), spremenilo tako, da je v tem delu tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo (4. točka 358. člena ZPP).

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dokazov v zvezi s preostalim delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun in izplačilo plače v bruto višini 150.000,00 SIT mesečno oziroma neto plače v višini 116.850,00 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo odškodnine v višini 2.000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) s pp ni izvajalo, je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe tožnika ta del izpodbijane sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišče prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kakšne višine je utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo pripadajoče plače in če je utemeljen njegove zahtevek, ki se je nanašal na plačilo odškodnine, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških, nastalih pravdnima strankama tako v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, RS, št. 2/2004) odločilo za delno razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost denarnega dela tožnikovega tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, ki bi se odražalo tudi z povsem na novo ugotovljenim dejanskim stanjem pred pritožbenim sodiščem pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.