Jedro

Dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na letnico graditve sporne nepremičnine, ne pomenijo novega dejstva v tej zadevi, saj je bila ta okoliščina zatrjevana že v prejšnjem postopku. Kot novi se tudi ne morejo upoštevati dokazi, ki jih je stranka tedaj predlagala, pa niso bili izvedeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2007/2000-8 z dne 21.11.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.7.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Upravne enote Š.L. z dne 22.3. 2000, s katerim je prvostopni organ zavrgel predlog Lovske družine Ž. za obnovo postopka, ki je bil končan z delno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Š.L. z dne 28.11.1995, s katero je bila zavezanka Lovska družina Ž. dolžna z dnem pravnomočnosti te odločbe vrniti v last in posest upravičencu F.D. nepremičnine k.o. Ž.v., vložna št. 10. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zavrnila, saj se je strinjala s prvostopnim organom, da v obravnavani zadevi za obnovo postopka nista podana razloga iz 1. oziroma 2. točke 249. člena ZUP/86. Dejstvo, da objekt na parceli št. 10/2 k.o. Ž. ni bil zgrajen leta 1925, ampak bistveno prej (leta 1868), kot to zatrjuje Lovska družina in navedeno okoliščino opira na novo izjavo priče, tudi po presoji tožene stranke ni novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86, saj je bila navedena okoliščina znana že v času izdaje odločbe z dne 28.11.1995, kar izhaja iz zapisnika izvedenca T. z dne 12.5.1994. Vse to pomeni, da ne gre za novo dejstvo, ki bi ob odločanju o denacionalizaciji sicer obstajalo, pa se zanj ni vedelo, oziroma se je zanj vedelo, pa ga ni bilo mogoče uporabiti. Podan tudi ni razlog po 2. točki 249. člena ZUP/86, po katerem se postopek obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi krive izpovedbe priče, saj se ta obnovitveni razlog dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Prvostopno sodišče se je strinjalo s presojo tožene stranke in dodalo še, da je iz vsebine dokaza, ki ga je tožeča stranka uvejavljala kot novega (izpovedba M.N. z dne 23.6.1999) in njene izpovedbe iz leta 1993 razvidno, da je bistveno vprašanje letnice graditve objekta, ki je bil z denacionalizacijsko odločbo z dne 28.11.1995 vrnjen v naravi. V tej denacionalizacijski odločbi pa ni ugotovljeno stanje in vrednost spornega objekta ob podržavljenju in ob vračanju (kar je po presoji prvostopnega sodišča sicer v nasprotju s 25. in 66. členom ZDen). Ker v denacionalizacijski odločbi ni ugotovljeno stanje in vrednost spornega objekta ob podržavljenju in ob vračanju, glede morebitne odškodnine pa je odločeno, da bo določena s posebno odločbo, po presoji prvostopnega sodišča, letnica graditve spornega objekta v tej zadevi ni pravno relevantno dejstvo, ker je pomembna le zaradi določitve odškodnine, ki še ni bila določena. Razlog, zaradi katerega tožeča stranka uveljavlja obnovo postopka, se torej ne nanaša na vsebino denacionalizacijske odločbe z dne 28.11.1995. Zato ta razlog, tudi če bi šlo za novo dejstvo oziroma nov dokaz, ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v obravnavani denacionalizacijski odločbi.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da letnica graditve spornega objekta v tej zadevi ni pravno relevantna ter da dokaz z zaslišanjem M.N. ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve. Iz kratke pisne izjave M.N. z dne 23.6.1999, ki jo je tožeča stranka predložila predlogu za obnovo postopka, ni razvidno vse, kar bi se ob njenem zaslišanju izkazalo za pomembno, glede tega, kakšen je bil stanovanjsko - gospodarski objekt na parceli št. 10/2 k.o. Ž.v. To bi bila bistvena nova dejstva v tej denacionalizacijski zadevi. Brez zaslišanja M.N. ni mogoče zatrjevati, da dokaz ne bi pripeljal do drugačne odločbe. Predlagano zaslišanje M.N. je nov dokaz, saj je upravičenec do denacionalizacije v postopek predložil le njeno pisno izjavo z dne 10.9.1993. Zato je podan obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena ZUP/86. Premoženje, ki ga upravlja, je potrebno obravnavati v smislu 37. člena Zakona o društvih. Torej je dolžnost lovske družine, da z družbeno lastnino upravlja in gospodari kot dober gospodar. Navedeno kaže na javni interes glede nepremičnega premoženja, ki ga upravlja. Zato bi bilo potrebno pričakovati, da bo upravi organ uvedel obnovo postopka po uradni dolžnosti. Čudno je, da zastopnik javnega interesa ni videl potrebe sodelovati v upravnem sporu.

Tožena stranka in prizadeta stranka (R.D. iz Š.L.) na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se obnovi med drugim tudi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 249. člena ZUP/86). Zaradi teh okoliščin sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (2. odstavek 250. člena ZUP/86).

Pri obnovi postopka gre torej za dejstva in dokaze, ki so obstojali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela. Ni novo dejstvo, ki je že bilo zatrjevano v prejšnjem postopku.

Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo prvostopnega sodišča, da dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na letnico graditve sporne nepremičnine (1868), ne pomenijo novega dejstva v tej zadevi, saj je bila ta okoliščina zatrjevana že v prejšnjem postopku.

Kot novi se tudi ne morejo upoštevati dokazi, ki jih je stranka tedaj predlagala, pa niso bili izvedeni. Ker dokaz z zaslišanjem priče M.N. v prejšnjem postopku ni bil izveden (kot to izhaja iz povzetka odgovora na tožbo prizadete stranke R.D. v prvostopni sodbi), ker je tožeča stranka odklonila zaslišanje priče, češ da zadostuje njena pisna izjava, v predlogu za obnovo postopka predlagano zaslišanje iste priče ne predstavlja novega dokaza. Prav tako pa ne more predstavljati novega dokaza spremenjena pisna izjava te priče, saj je bila priča ves čas znana tako upravnemu organu kot tudi tožeči stranki.

Zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da ne gre za nov dokaz niti za novo dejstvo v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86. Že zaradi navedenega je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Prav tako pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da okoliščina glede letnice graditve objekta, ne pomeni takšnega dejstva, ki bi lahko pripeljalo do drugačne odločbe.

Na odločitev pritožbenega sodišča pa ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Stranka, ki predlaga izvedbo novih dokazov, mora v predlogu za obnovo postopka hkrati navesti tudi dejstva, ki naj bi se s temi dokazi dokazovala. Zato je pritožbena navedba tožeče stranke, da bodo pomembna nova dejstva lahko ugotovljena šele z zaslišanjem predlagane priče, neutemeljena.

Tudi po uradni dolžnosti se lahko obnova uvede le, če je za to izpolnjen eden izmed pogojev iz 249. člena ZUP/86. Ker v obravnavanem primeru to ni verjetno izkazano, ni utemeljena navedba tožeče stranke, da bi moral upravni organ obnovo postopka uvesti po uradni dolžnosti.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.