Jedro

Enkratna zavrnitev vzpostavitve stika očeta z otrokom po telefonu ne pomeni psihično nasilje nad otrokom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek, da se nasprotni udeleženki naložijo prepovedi po 1. odstavku 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. RS, št. 16/2008; v nadaljevanju: ZPND) in določi denarna kazen za primer kršitve.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga razveljavitev prvostopenjskega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba meni, da je namerna preprečitev telefonskega stika očeta s svojima otrokoma po svoji vsebini psihično nasilje. Otroka naj bi zaradi ravnanja nasprotne udeleženke (njune babice) trpela hudo stisko, počutila naj bi se zapuščeno, odtujeno od družinskega življenja. Prepuščena sta bila babici, ki je bila zanju tuja oseba. Mladoletni otrok B. je povedal, da je babica večkrat kričala in se prepirala. Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila storjena s tem, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca klinične psihologije. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi preozko razlagalo pojem nasilja, saj je sodna praksa mnenja, da za obstoj nasilja zadošča nerazumno in nesocialno vedenje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPND je zakon, katerega namen je med drugim preprečiti nadaljnje nasilje v družini. Do varstva pred nadaljnjim nasiljem v družini je po 19. členu ZPND upravičena le tista žrtev, kateri je povzročitelj storil kakšno dejanje nasilja. Kot nasilje pride v poštev tudi psihično nasilje (4. odstavek 3. člena ZPND). Psihično nasilje so ravnanja, ki vodijo do duševnih stisk, med drugim tudi do strahu (4. odstavek 3. člena ZPND). Predlagatelj, zastopan po očetu, je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem uveljavljal prav to, namreč da je bil žrtev psihičnega nasilja.

6. Zakoniti zastopnik predlagatelja (oče otrok) je svoje trditve o psihičnem nasilju v bistvenem delu oprl na to, da je nasprotna udeleženka (babica obeh otrok) 24. 02. 2011 preprečila vzpostavitev telefonskega stika otrok z njim. Poleg tega naj bi babica kričala in se prepirala. Mladoletni sin naj bi bil žalosten, ker po telefonu ni mogel govoriti z očetom. Le to so trditve, ki so sploh lahko upoštevne za odločitev v tej zadevi. Vlagatelj pritožbe (oče otrok) skuša v pritožbi prikazati nasprotno udeleženko (babico obeh otrok) kot neprimerno za varovanje otrok, kot osebo, ki se vede nerazumno in nesocialno in ki ima neprimerno osebnostno strukturo (kot se je sam izrazil). Ne le, da pritožnik svojih očitkov o po njegovem mnenju neprimerni osebnostni strukturi babice ni podkrepil z nikakršnim dokazom, temveč je to za odločitev v tej zadevi sploh nepomembno. Predmet tega postopka ni presoja, ali je družinski član na splošno primeren ali ne, da varuje otroka, in tudi ne, ali ima negativen odnos do očeta obeh otrok. Prav tako ni pomembno, ali je bila babica otrokoma bolj ali manj poznana. V tem postopku se presoja le, ali je nasprotni udeleženec (babica) povzročil duševno stisko.

7. Za odločitev o tej zadevi je tudi nepomembno, ali je odločitev v zadevi IV Cp 3711/2008, ki pripisuje nerazumnemu in asocialnemu vedenju že lastnost psihičnega nasilja, sploh pravilna. V tej zadevi je šlo za alkoholika, ki je dvakrat poskušal storiti samomor. Šele tako močno motečemu vedenju (in ne kakšnim manj motečim oblikam vedenja) je namreč sodišče pripisalo nerazumnost in asocialnost. Babičino vedenje pa nedvomno ni imelo znakov nerazumnosti in asocialnosti v prej opisanem pomenu; teh pritožnik celo niti ne zatrjuje.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da otroka nista bila v strahu, in nista imela občutka ogroženosti, ali da bi jima karkoli povzročalo duševno stisko zaradi zavrnitve telefonskega pogovora. Kar se tiče glasnega govorjenja ali prepiranja, pa je prvostopenjsko sodišče zgolj ugotovilo, da je tako navajal sam oče, in isto velja tudi za trditev, da naj bi bil sin žalosten, ker po telefonu ni mogel govoriti z očetom. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo še, da sam zakonski zastopnik otrok, to je njun oče, z otrokoma po telefonu ne govori prav pogosto, v zadnjih mesecih na primer le okoli trikrat. To pomeni, da telefonski pogovori niso reden in poglaviten način sporazumevanja med očetom in njegovima otrokoma. En sam zavrnjen telefonski pogovor torej v nobenem primeru ni mogel imeti posebnega pomena za nikogar, zlasti še, ker je dan prej babica telefonski stik omogočila.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je enkratna preprečitev telefonskega stika dne 24. 02. 2011, in vse drugo, kar je predlagatelj navajal, sicer lahko neprijetna za očeta. Vendar je bilo takšno ravnanje, toliko bolj, ker je bilo enkratno, daleč pod tisto mejo ravnanja, ki bi lahko povzročilo duševno stisko. Iz istega razloga je bil dokaz z izvedencem zavrnjen po pravici, saj je bil nepotreben.

10. Pritožba je torej neutemeljena in jo je Višje sodišče zavrnilo na temelju 24. člena ZPND, 37. člena ZNP in 2. točki 365. člena ZPP.

11. Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep prvostopenjskega sodišča o stroških. Ta pravilno temelji na 35. členu ZNP. Na temelju iste določbe nosi pritožnik tudi pritožbene stroške.